VDSS Sodba Pdp 877/2016

Jedro

Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.

Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo:

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova razlike v plači od januarja 2008 do decembra 2008 in od januarja 2009 do junija 2009 (bruto) zneske, ki so razvidni iz izreka, ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke (I. točka izreka);

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova razlike v plači za posamezne mesece v istem obdobju, ki so navedeni v izreku (februar 2008 do december 2008, april, junij, julij, december 2009; januar, marec do september, november 2010, v zneskih, ki so prav tako razvidni iz izreka, od teh zneskov odvesti davke in prispevke in tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske,

- vendar ne več kot za isto obdobje znašajo neto zneski, opredeljeni po višini v izreku sodbe, ter da je na neto zneske dolžna plačati zakonske zamudne obresti od (mesečnih neto razlik) od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka),

- zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (III. točka izreka) ter

- odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, to je zoper njen ugodilni del, tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V izogib nejasnosti toženec izpostavlja, da se je z dnem 21. 3. 2016 statusno preoblikoval v A. d. o. o., zato je posledično v pritožbi tudi spremenil svoj naziv.

Izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita, ker temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je pri odločanju storilo več kršitev pravil pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa toženi stranki z nezakonitim postopanjem ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V skladu z 254. členom ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker je neupravičeno menilo, da je mnenje sodne izvedenke popolno in pravilno. Glede na podane pomanjkljivosti, zaradi nejasnih in nelogičnih mnenj sodne izvedenke, ki se kažejo v njenih dopolnitvah in razhajanjih v mnenjih, bi moralo ugotoviti, da mnenja niso jasna in razumljiva ter ugoditi zahtevi toženca za postavitev novega izvedenca. V mnenja izvedenke je treba dvomiti že na podlagi dejstva, da je vedno slepo sledila navodilom sodišča, pri čemer ni pojasnila oziroma podvomila v ustreznosti tako podanega mnenja glede na problematiko.

Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče (v sklepu opr. št. Pdp 601/2015 z dne 10. 3. 2016), so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski, znani šele ob obračunu in izplačilu, ne pa ob izdaji sodbe. Sodna izvedenka bi zaradi napačnega pristopa sodišča k izračunu morala na to opozoriti sodišče in ne slepo slediti navodilom in v predmetni zadevi napisati večje število izvedenskih mnenj. Zaradi tega je toženec upravičeno podvomil v mnenja izvedenke in sodišču predlagal postavitev novega izvedenca. Izvedenka je namreč v predmetnem postopku izdala vsega skupaj pet mnenj, pri čemer je z dodatnimi mnenji dopolnjevala svoja prejšnja izvedenska mnenja, ter vseskozi slepo sledila navodilom sodišča in ga ni opozorila na nepravilnosti (katere je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče). Prav tako po mnenju toženca ne gre za obsežno delo, ki bi utemeljeno zahtevalo več dopolnitev, kot je to napačno ocenilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je kot pravilno zmotno vzelo drugo varianto izračuna sodne izvedenke (stolpec 16), ker je ocenilo, da pri ostalih plačilih, pri katerih je kot namen plačila opredeljen "POS", "AVANS" ali "potni stroški", ne gre za plačila na račun plače, ker je toženec sam pri plačilih opredelil namen. Sodišče tega dejstva niti ni preverjalo. Tožnik v svojih vlogah ni nikoli trdil, da je prejel še kakšna druga plačila, niti da določena plačila, ki jih je prejel na račun, niso bila izvedena na račun plače, zato bi po mnenju toženca moralo sodišče sprejeti drugo varianto. Navedena plačila sodijo v sklop plače. Izplačilo z oznako "AVANS" so namreč delna predčasna izplačila plače, ki jih je toženec izplačal tožniku pred izplačilom plače. Avans sodi v sklop delnega izplačila plače, kar je nekaj običajnega in se v praksi pogosto pojavlja. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da je avans lahko sodil v sklop izplačila plače ali dnevnic. Kar pomeni, da bi ta izplačila morala upoštevati sodna izvedenka bodisi pri izplačanih plačah ali dnevnicah. Nadalje bi morala sodna izvedenka upoštevati tudi izplačila pod "POS" in potni stroški, oziroma preveriti, kaj dejansko pomenijo sledeča nakazila. Ta nakazila namreč predstavljajo bodisi vračilo denarja za stroške, ki jih je tožnik imel na poti bodisi izplačilo dnevnic. Glede na zgoraj pojasnjeno je toženka utemeljeno podvomila v mnenje izvedenke, saj izvedenka ni niti opozorila na ta izplačila.

Sodišče prve stopnje je v skladu z zgoraj navedenim posledično storilo tudi bistvene kršitve pravil postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in so sami s seboj v nasprotju (14. točka prvega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se ni izrecno opredelilo, zakaj je upoštevalo drugo varianto v izvedenskem mnenju glede ugotavljanja višine neto plače, izpostavilo je le, da je toženec, ki je plačilo izvedel, sam pri plačilu opredelil namen plačila. Tako sodišče niti ni raziskalo, kaj dejansko predstavljajo navedena plačila in ni navedlo razloga o tem odločilnem dejstvu, ki je vplivalo na odločitev sodišča. Če je sodišče podvomilo, katero varianto v izvedenskem mnenju glede izplačil neto plač upoštevati, bi moralo to raziskati in ugotoviti takšno dejstvo ne le navesti, da je vzelo drugo varianto, ker je toženec pri plačilu sam opredelil namen plačila.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ponovno zaslišalo toženca. Sodišče namreč na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev v tem sporu. Brez zaslišanja toženca namreč sodišče ne more ugotoviti višino izplačanih neto plač - sodišču namreč ni bilo znano, kaj pomenijo kratice AVANS in POS in potni stroški. Navedeno bi moral preveriti z zaslišanjem toženca in ne le posplošeno zaključiti, da navedena izplačila ne sodijo v višino neto plače. Pravica do izjavljanja je kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih ni nobena stranka zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti. Na ta način je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Pri tem toženec tudi izpostavlja, da ni mogel substancirati dokaznega predloga glede njegovega zaslišanja v povezavi s plačili pod kraticami AVANS, POS in potni stroški, saj sodišče ni izpostavilo dvome v takšna plačila.

3. Tožeča stranka vlaga odgovor na pritožbo tožene stranke v odprtem 15-dnevnem zakonskem roku in naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže in naloži v plačilo toženi stranki pravdne stroške za odgovor na pritožbo, podrejeno pa tožeča stranka, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je dne 7. 7. 2016 izdalo sodbo opr. št. I Pd 427/2016, s katero je odločilo, da je toženec B.B. s. p., dolžan poravnati tožniku zneske iz naslova neizplačanih nadur oziroma plače ter letnega dopusta. Tožena stranka je v času pred izdajo napadene sodbe ustanovila d. o. o., oziroma se je statusno preoblikovala. Ne glede na statusne spremembe tožene stranke, četudi je izbrisal s. p. in ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo, bi v tem primeru bila upravičena oseba za pritožbo zgolj B.B., kot fizična oseba. Glede na določila ZGD namreč fizična oseba prevzame vse obveznosti v primeru izbrisa statusa samostojnega podjetnika. Zaradi tega tožeča stranka opozarja, da je pritožbo vložila neobstoječa tožena stranka, zaradi česar je potrebno pritožbo zavreči. Tožnik nikoli ni tožil tožene stranke kot je sedaj navedena v pritožbi, pač pa toženca kot samostojnega podjetnika. Prav tako se sodba nanaša na toženca kot samostojnega podjetnika. Upravičena oseba za vložitev pritožbe je torej zgolj toženec kot samostojni podjetnik, v kolikor pa je status samostojnega podjetnika izbrisan, pa bi bil upravičena oseba za vložitev pritožbe zgolj toženec kot fizična oseba. V kolikor bi sodišče dovolilo tako spremembo tožene stranke, bi to praktično pomenilo, da se lahko nekdo, ki ima status samostojnega podjetnika in si nabere določene obveznosti, le-teh reši preprosto z ustanovnim kapitalom za družbo z omejeno odgovornostjo, kar pa bi bilo izigravanje določil ZGD. Na ta način bi s. p. prevalil svoje obveznosti na d. o. o., ki pa odgovarja zgolj s premoženjem družbe. Zaradi navedenega tožeča stranka še enkrat predlaga, da že naslovno sodišče pritožbo iz razloga, ker je ni vložila upravičena tožena stranka, zavrže.

Podrejeno pa tožeča stranka opozarja, da je naslovno sodišče sprejelo povsem pravilno odločitev. Pri svojem odločanju tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev. Prav tako je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zaradi česar je tudi vsebinsko gledano, vložena pritožba neutemeljena.

4. Toženec je dne 8. 9. 2016 prejel odgovor na pritožbo zoper sodbo naslovnega sodišča, opr. št. I Pd 427/2016 z dne 7. 7. 2016, v kateri je tožnik navedel, da je potrebno pritožbo toženca zavreči, saj jo ni vložila upravičena tožena stranka. Ker takšnemu stališču tožniku ugovarja, predlaga, da naziranja tožnika ne upošteva in posledično ne zavrže pritožbe tožene stranke, saj jo je vložila upravičena oseba. Statusno preoblikovanje podjetnika je posebej urejeno v sedmem poglavju Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v členih 667 do 672. Po določbi člena 667. člena se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja, ali s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo. S prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Prenos podjetnikovega podjetja na kapitalsko družbo ne vpliva na podjetnikovo podjetje, ki se po konceptu univerzalnega nasledstva preoblikuje v drugo organizacijsko obliko. Predmet prenosa je premoženje podjetnika, ki je bilo namenjeno opravljanju njegove pridobitne dejavnosti in obsega vse premoženje, vse pravice in obveznosti v zvezi s podjetjem. Pravni naslednik, kapitalska družba, vstopi v vsa pravna razmerja (materialna in procesna), katerih subjekt je bil njen pravni predhodnik - podjetnik. Na takšnem stališču je tudi sodna praksa (npr. odločba Višjega sodišča v Celju v opr. št. Cpg 1/2012). V konkretnem primeru ni prišlo do prenehanja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika, ampak do statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika v gospodarsko družbo, kar je tudi razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra, ki ga prilaga toženec.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na strani tožene stranke prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v A. d. o. o. Tožnik se v odgovoru na pritožbo tožene stranke neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno pritožbo zavreči, ker naj bi jo vložila "neobstoječa tožena stranka".

Stališče tožnika je v tem delu napačno, čeprav pravilno opozarja, da je prvotno tožena stranka (kot fizična oseba) še vedno pravdna stranka v tem sporu. Takšno stališče je zavzeto v sodni praksi, tako v odločbi Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 1/2012, na katerega se sklicuje tožena stranka, kot v drugih odločbah (npr. v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 63/2012 z dne 23. 5. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 331/2011, s katerim je bilo odločeno o nadaljevanju (zaradi uvedbe stečaja) prekinjenega pravdnega postopka s pravno naslednico tožeče stranke in da se ne dovoli razširitev tožbe na drugega toženca - kapitalsko družbo/ - baza Ius Info).

S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca B.B. Navedeno prilagoditev statusni spremembi je pritožbeno sodišče upoštevalo, tako kot je razvidno iz uvoda te sodbe.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

8. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

Izpodbijana sodba vsebuje tudi dovolj natančno obrazložitev razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje upoštevalo drugo varianto izračuna sodne izvedenke iz izvedenskega mnenja z dopolnitvami (vključno z zadnjo dopolnitvijo z dne 31. 5. 2016), zlasti v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe. Tudi sicer pa je obrazložitev izpodbijane sodbe ustrezna, natančna in prepričljiva, sodišče pa se je opredelilo do vseh relevantnih navedb ter ugovorov strank in pri svoji odločitvi kot podlago za odločanje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki ga je ocenilo kot popolno in jasno, brez pomanjkljivosti in nasprotij. Zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

Sicer pa je očitno, da tožena stranka s tem, ko v pritožbi na več mestih izpostavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to kršitev uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, zlasti pa z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. S tem pa po vsebini uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Glede na formulacijo izreka izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče le opozarja, da je le-ta neustrezna v drugem delu II. točke izreka sodbe. V tej točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z izračunom sodne izvedenke prisodilo tožniku posamezne zneske iz naslova razlike v plači v bruto zneskih (za posamezne mesece v letih 2008, 2009 in 2010) in naložilo toženi stranki plačilo ustreznih neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov. Ob tem pa je omejilo (tako izračunane ustrezne) neto zneske po višini, tako da tožena stranka iz naslova neto plač ni dolžna plačati več kot je za posamezne mesece navedeno v tem delu II. točke izreka sodbe, to je višjih neto zneskov, kot so navedeni v drugem delu II. točke izreka. V tem delu je II. točka izreka napačno formulirana, kar je očitno posledica napačno oblikovanega tožbenega zahtevka (kljub večkratnim modifikacijam tekom postopka na prvi stopnji). Ker pa ta del II. točke izreka po vsebini predstavlja zavrnilni del sodbe, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa (na pritožbo tožene stranke) in vanj kljub neustrezni formulaciji pritožbeno sodišče ne more posegati.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni ponovno zaslišalo toženca. Dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen, ker tožena stranka niti ni navedla, katera dejstva naj bi sodišče s ponovnim zaslišanjem tožene stranke ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno ocenilo ta dokazni predlog kot nepotreben, ker je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev že pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je pravica do izjavljanja kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih ni nobena stranka zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, kot skuša prikazati tožena stranka z navedbami, da toženec ni mogel substancirati dokaznega predloga glede njegovega zaslišanja v povezavi s plačili pod kraticami AVANS, POS in potni stroški, ker sodišče ni izpostavilo dvoma v zvezi s temi plačili, ker pa sodišču ni bilo znano, kaj te kratice pomenijo, bi moralo to preveriti z zaslišanjem toženca. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so povsem neutemeljene, sodišče pa ni z ničemer kršilo načela kontradiktornosti. Če stranka dokaznega predloga ustrezno ne substancira, se ne more (uspešno) sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, z neutemeljenim sklicevanjem na domnevne pomanjkljivosti pri vodenju postopka na strani sodišča.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je neupravičeno menilo, da je mnenje sodne izvedenke popolno in pravilno, ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugodilo zahtevi tožene stranke po postavitvi novega sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov za postavitev novega izvedenca finančne stroke, ki jih določa drugi odstavek 254. člena ZPP. Ni namreč mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je dvom v pravilnost in popolnost mnenja sodne izvedenke utemeljen že na podlagi dejstva, da je "vedno slepo sledila navodilom sodišča" in da so bile zaradi pomanjkljivosti, nejasnih in nelogičnih mnenj potrebne številne dopolnitve, tudi zaradi stališč in opozoril pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 601/2015 z dne 10. 3. 2016. Kadar je sodba razveljavljena zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava in so zato v ponovnem sojenju potrebne dopolnitve izvedenskega mnenja, ki jih nato v nadaljnjem postopku izvedenec strokovno in korektno izdela (upoštevajoč tudi stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu), to samo po sebi ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za postavitev novega izvedenca v smislu drugega odstavka 254. člena ZPP. Presoja sodišča prve stopnje s tem v zvezi je pravilna, saj tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je bilo v obravnavani zadevi potrebno s strani sodne izvedenke opraviti obsežno delo, ki je zaradi številnih (pravnih in dejanskih) vprašanj terjalo več dopolnitev, s katerimi so se vse nejasnosti odpravile, dodatna pojasnila pa je sodna izvedenka podala tudi na zaslišanju pred sodiščem. V zvezi s tem je potrebno še dodati, da je obravnavani individualni spor v prvi vrsti posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno ocenilo mnenje sodne izvedenke kot popolno, pravilno in brez pomanjkljivosti, ter nanj oprlo svojo odločitev. To velja tudi glede odločitve sodišča prve stopnje, da se upošteva druga varianta izračuna (stolpec 16), po kateri je sodna izvedenka višino v spornem obdobju prejete neto plače (plačila za delo) izračunala ob upoštevanju zneskov, pri katerih je kot namen plačila opredeljeno "neto" (neto plača) ali "dodatki", v višini 18.954,63 EUR, in sicer na podlagi ocene, da pri ostalih plačilih, pri katerih je kot namen plačila opredeljeno "POS", "AVANS" ali "potni stroški", ne gre za plačila na račun plače.

13. Pritožba neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje. Zavzema se za upoštevanje prve variante izračuna (stolpec 15), v katerem je sodna izvedenka od vseh plačil na bančni račun odštela dnevnice, izračunana razlika v višini 21.467,07 EUR pa vključuje vse oznake neto, dodatki, POS, AVANS, potni stroški. Ker gre za odločanje o zahtevku za plačilo razlik v plači, ni mogoče šteti, da bi bila vsa navedena nakazila tožniku (POS, AVANS, potni stroški) plačana na račun neto plač in jih od pripadajočih plač odšteti. Tožena stranka pri tem neutemeljeno pripisuje sodišču prve stopnje, da ni raziskalo, kaj dejansko predstavljajo navedena plačila. Tako iz izvedenskega mnenja z dopolnitvami kot iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da prve variante ni mogoče upoštevati, ker ne gre za plačila na račun plače, že zato, ker je tožena stranka, ki je plačila izvedla, sama pri plačilu opredelila namen plačila (ki ni neto plača), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka sicer v pritožbi le na splošno navaja, da vsa izplačila z oznako "AVANS" predstavljajo delna predčasna izplačila plače (kar naj bi na dodatnem zaslišanju potrdil toženec). Vendar pa temu stališču ni mogoče pritrditi, zlasti zato, ker tožena stranka že v pritožbi po eni strani zatrjuje (brez ustreznih dokazil), da gre za izplačila iz naslova neto plač, po drugi strani pa v pritožbi izpostavlja, da je "AVANS" lahko sodil v sklop izplačila plače ali dnevnic in da bi ta izplačila sodna izvedenka morala upoštevati bodisi pri izplačanih plačah ali pri dnevnicah. Ustreznih dokazov v zvezi s trditvijo, da izplačila z oznako "AVANS" zajemajo neto plačo oziroma dnevnice, oziroma v kolikšnem delu se nanašajo na prejemke iz posameznega naslova in na katera obdobja tožena stranka niti ni predlagala, čeprav se tovrstna izplačila praviloma dokazujejo z računovodskimi listinami, ne pa (le) z zaslišanjem prič (oziroma tožene stranke).

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob upoštevanju druge variante izračuna sodne izvedenke delno ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun razlik v plači ter plačilo ustreznih neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, je tudi materialno pravno pravilna. Tožena stranka namreč po višini posameznih dosojenih zneskov niti ne izpodbija niti ne oporeka izračunu sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah, s konkretnimi pritožbenimi navedbami, tako da je bil s tem v zvezi opravljen le pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške po 155. členu ZPP. Zato obe pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 703/2009
• VDSS Sodba Pdp 71/2017
• VDSS Sklep Pdp 443/2020