VSL sodba III Cp 2444/2016

Jedro

Sklenitev dolgoročnega posojila in njegovo zavarovanje sta dva različna pravna posla. Zmotno pa je razlogovanje, da gre za pravna posla, ki sta neodvisna drug od drugega. Namen zastavne pravice je v zavarovanju terjatve. Iz tega izhaja, da ni samostojna, temveč stranska (akcesorna) pravica, ki je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve.

Družba ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz citirane pogodbe o dolgoročnem posojilu. Zato je pravilna presoja prvega sodišča, da zavarovanje z nepremičninami v k. o. X predstavlja dodatno zavarovanje in ne zamenjavo, kar je bil prvotni dogovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se „ugotovi, da sta Pogodba o zastavi nepremičnin št. 99 z dne 17. 3. 2011, sklenjena med Banko A., d. d., kot zastavnim upnikom, in B., d. o. o., kot dolžnikom, ter C. B. kot zastaviteljico in je priloga notarskemu zapisu notarke D. D. iz M., opr. št. SV 000/2011 z dne 17. 3. 2011, in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve v smislu 142. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je prav tako zapisan v notarskem zapisu notarke D. D. iz M., opr. št. SV 000/2011 z dne 17. 3. 2011, in so ga sklenili Banka A., d. d., kot kreditodajalka in upnica B., d. o. o., kot kreditojemalka, in C. B. kot zastaviteljica, prenehala veljati s sklenitvijo Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v smislu 142. člena SPZ, sklenjenega v notarskem zapisu opr. št. SV 000/2012 z dne 25. 9. 2012, pri notarju E. E. iz Ž., ki sta ga sklenili Banka A., d. d., kot banka – upnica in B., d. o. o., kot posojilojemalka in zastaviteljica, torej dne 25. 9. 2012“ (I točka izreka). Posledično je bil zavrnjen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, da se pri nepremičninah, v lasti tožnika, vknjiži izbris vknjižene hipoteke (II točka izreka). Tožniku je bilo naloženo povračilo 112,07 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče spregledalo, da gre za dva različna posla, ki sta neodvisna drug od drugega. Posel, ki je temelj za vse skupaj, je sklenitev dolgoročnega posojila, ki ga je prevzela B., d. o. o., drugi pa je zavarovanje tega kredita. Sodišče je zmotno zaključilo, da mora biti hipoteka na nepremičninah v k. o. X vknjižena na prvem mestu, saj take določbe nimata niti pogodbi o dolgoročnem posojilu oz. zastavi nepremičnin z dne 17. 3. 2011. Prav tako nobena od navedenih listin ne določa, da gre za fiksne roke, kar pomeni, da bi pogodba prenehala veljati s potekom časa. Toženka bi morala ob ugotovitvi, da je družba B., d. o. o. oz. Č. B. v določenem 8-dnevnem roku nista obvestila, da je družba B., d. o. o. postala lastnik teh nepremičnin, dati dodatni rok in šele po poteku tega roka bi lahko nastopil odstop od pogodbe po samem zakonu. Toženka takega ravnanja ni zatrjevala, še manj pa dokazala, zato prvo navedena pogodba še vedno velja. Uporabiti je treba določbo 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče ni uporabilo določbe 83. člena OZ, v skladu s katero je treba nejasna pogodbena določila razlagati v korist druge stranke. Tožnik je ves čas zatrjeval, toženka pa ni zanikala, da je bila pogodba pripravljena izključno s strani toženke, saj gre za banko, banka pa pripravlja pogodbe po svojih standardih. Č. B., tožnik in njegova pravna prednica na vsebino kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju terjatve niso imeli vpliva, zato je treba nejasno pogodbeno določilo razlagati v korist pravne prednice tožnika. Toženka je kljub vedenju, da ne bo vpisana na prvem mestu pri nepremičninah v k. o. X kot zastavna upnica, predlagala in sklenila pogodbo o zavarovanju terjatve na istih nepremičninah, s tem da je s prodajo ene od večjega števila nepremičnin pridobila zastavno pravico na prvem mestu, prav tako pa tudi poplačilo vsaj 20 % glavnice kredita. Gre za bistvene okoliščine, sodišče pa se do njih ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do okoliščine, zakaj naj bi bilo bistvenega pomena, da ima toženka zavarovanje pri nepremičninah v k. o. X na prvem mestu. Zmoten je zaključek sodišča, da ni bilo več pogojev za zamenjavo zavarovanja (nepremičnine v k. o. Y z nepremičninami v k. o. X), saj je bilo to storjeno, in je bilo razmerje med tožnikom oz. njegovo pravno prednico ter toženko tudi dokončno urejeno. Stranke niso govorile o nekem dodatnem zavarovanju, kot meni sodišče; prav nasprotno, izrecno so ga izključile. Zmotna je ugotovitev sodišča, ko presoja določila pogodbe o dolgoročnem posojilu v zvezi s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 25. 9. 2012, saj pri tem tožnik oz. njegova pravna prednica nista sodelovala. Določila notarskega zapisa z dne 25. 9. 2012 ne morejo v ničemer zavezovati ali spreminjati osnovne pogodbe – sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 3. 2011. Izpovedba Č. B., ki naj bi priznal, da je bilo drugo zavarovanje dodatno in da naj bi bil to pogoj za odobritev kredita s strani toženke, izgubi na veljavi, saj je bil takrat kredit že zdavnaj odobren in že dan, šlo je zgolj za ureditev zavarovanja. Njegovo priznanje ne more spremeniti pogodbenih določil, predvsem pa ne v razmerju do tožnika, ki pri sklenitvi sporazuma z dne 25. 9. 2012 ni sodeloval. Zaključek, da naj bi Č. B. podpisal sporazum z dne 25. 9. 2012, ker je bil to pogoj za odobritev kredita, je zmoten. Č. B. se v imenu sedanjega tožnika oz. njegove pravne prednice ni mogel strinjati, da bo hipoteka na nepremičninah v k. o. Y ostala, saj je bilo to v nasprotju z dogovorom. Tožnik na dodatno zavarovanje ni pristal, zahteva le izpolnitev tistega, kar je bilo dogovorjeno. Pritožnik poudarja, da sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih glede prvega mesta toženkine vknjižbe kot hipotekarne upnice pri nepremičninah v k. o. X.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi naslednjih pravno relevantnih ugotovitev:

- tožnik je pravni naslednik zastaviteljice C. B. (po izročilni pogodbi);

- toženka (banka) kot posojilodajalka in družba B., d. o. o., kot posojilojemalka sta sklenili pogodbo o dolgoročnem posojilu, št. 087/1 ter pogodbo o zastavi nepremičnin, št. 99 z dne 17. 3. 2011, kjer je kot zastaviteljica sodelovala C. B., ter v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 000/2011 z dne 17. 3. 2011 tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve v smislu 142. člena SPZ (v nadaljevanju: sporazum 2011), na podlagi katerega se je posojilo v višini 531.000,00 EUR, skupaj z obrestmi, zavarovalo (tudi) z zastavo nepremičnin po pogodbi o zastavi in na podlagi česar je bila opravljena vknjižba zastavne pravice v korist upnice (zdaj toženke) na nepremičnini zastaviteljice (zdaj tožnika);

- med toženko in družbo B., d. o. o., je prišlo do sklenitve sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, opr. št. SV 000/12 z dne 25. 9. 2012, v zvezi z zavarovanjem s hipoteko na nepremičninah v k. o. X (v nadaljevanju: sporazum 2012).

Navedene ugotovitve (glede dejstva sklepanja pogodb) tudi pritožbeno niso sporne.

6. Pritožnik pravilno zatrjuje, da sta sklenitev dolgoročnega posojila in njegovo zavarovanje dva različna pravna posla. Zmotno pa je njegovo nadaljnje razlogovanje, da gre za pravna posla, ki sta neodvisna drug od drugega. Namen zastavne pravice je v zavarovanju terjatve. Iz tega izhaja, da ni samostojna, temveč stranska (akcesorna) pravica, ki je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve.¹

7. Da je hipoteka na nepremičninah tožnika akcesorna zavarovani terjatvi, je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, kar smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavani zadevi je odločilno, da je zastaviteljica C. B. dovolila in soglašala z zavarovanjem denarne terjatve po pogodbi o dolgoročnem kreditu z vknjižbo hipoteke na (takrat njenih) nepremičninah v k. o. Y. Sodišče prve stopnje je (pravilno) presojalo sporna določila pogodbe o dolgoročnem posojilu (z vsebino katere je bila zastaviteljica nesporno seznanjena), ki zadevajo zavarovanje posojila s predmetno hipoteko na nepremičninah tožnika.

8. Višje sodišče v odgovor pritožbenim očitkom pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil sporazum 2011 sklenjen ob upoštevanju določenih pogojev. Sodišče prve stopnje je presojalo sporno 4. točko 8. člena pogodbe o dolgoročnem posojilu, št. 087/1. Ta se glasi:

„Posojilojemalec se kot lastnik zavezuje najkasneje v roku 8 dni od pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin iz 1. odstavka 1. člena te pogodbe, na podlagi katerega bodo posojilojemalcu kot kupcu izročene navedene nepremičnine v stečajnem postopku nad dolžnikom K., d. o. o., v stečaju (opr. št. St .../2009)², skleniti z banko kot zastavnim upnikom izvršljiv notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarnih terjatev iz te posojilne pogodbe z zastavo navedenih nepremičnin. V kolikor posojilojemalec ne bo v dogovorjenem roku sklenil notarskega zapisa, lahko banka odpokliče posojilo v celoti in zahteva njegovo takojšnje vračilo. Banka se zaveže v roku 8 dni od sklenitve Notarskega zapisa posojilojemalcu na njegove stroške izdati zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo izbrisa hipoteke pri nepremičninah, zastavljenih po pogodbi o zastavi nepremičnin, št. 99. Zamenjava zavarovanja, kot je navedeno v predhodnih odstavkih te točke, predstavlja pogodbeni dogovor pogodbenih strank ob odobritvi predmetnega posojila in ne predstavlja dodatnega zavarovanja posojila, zato tudi ne podleže določilom ZFPPIPP, ki se nanašajo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v stečajnem postopku.“

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da družba B., d. o. o., ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz citirane pogodbe o dolgoročnem posojilu, saj v postavljenem roku 8 dni po pravnomočnosti zadevnega stečajnega sklepa banke ni obvestila o lastništvu nepremičnin v k. o. X. Zato je pravilna presoja prvega sodišča, da zavarovanje z nepremičninami v k. o. X predstavlja dodatno zavarovanje in ne zamenjavo, kar je bil prvotni dogovor (in pri čemer še vedno vztraja pritožnik); temu pa pritrjujejo tudi določbe pogodbe o dolgoročnem posojilu, ki so povzete v sporazumu 2012³.

10. V 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo Č. B. Slednji je izpovedal, „da je pogodbo po dodatnem zavarovanju videl oziroma mu je bila dana na hodniku v notarski pisarni v Ž. in mu je bilo povedano, da je to dodatno zavarovanje in da naj to podpiše; seveda je protestiral, vendar mu je bilo povedano, da bo banka odstopila od vse te zgodbe in je po tem pogodbo podpisal“. Navedeno je razumeti tako, kot poudarja (tudi) toženka v odgovoru na pritožbo: banka bi lahko odstopila od pogodbe, kar bi imelo za posledico predčasno vračilo posojila. Slednje pa bi bilo, v skladu z načelom akcesornosti, zgolj v tožnikovo škodo. Tudi sicer je zaslišanje Č. B. zgolj eden od dokazov, ki jih je upoštevalo prvo sodišče, ob tem, da so pogodbena določila sporazuma 2012 jasna in nedvoumna.

11. Zmotno je pritožnikovo naziranje, da ga določbe sporazuma 2012 ne vežejo, ker pri sklenitvi notarskega zapisa iz leta 2012 ni sodeloval. Zanj je bistveno le to, da je hipoteka na njegovih nepremičninah akcesorna zavarovani terjatvi, kar smiselno izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Pritožbeno naziranje, da „tožnik ni pristal v nobeno dodatno zavarovanje“, ni na mestu, saj je bila njegova pravna prednica seznanjena s pogoji za zamenjavo zavarovanj, navedenimi v pogodbi o dolgoročnem posojilu, za katere pa je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da niso bili izpolnjeni iz razlogov na strani posojilojemalca. Tudi sicer izpolnitev pogojev nikoli ni bila v sferi zastaviteljice, s čimer je bila seznanjena že od samega začetka, tožnik pa je vstopil v njen pravni položaj.

12. Da hipoteka na nepremičninah v k. o. X ni bila vknjižena na prvem mestu, kot to očita pritožba, je zgolj ena od kršitev zavez posojilojemalca, ki jo je (obrazloženo) upoštevalo sodišče prve stopnje, in jo je toženka (pritožba očita nasprotno) tudi zatrjevala že v odgovoru na tožbo (list. 14 - „bremen prosto“). Stvarnopravni zakonik v 136. členu določa, da se v primeru zastave predmeta več zastavnim upnikom, vrstni red njihovega popolnega poplačila določa po trenutku nastanka zastavne pravice. To pomeni, da je razvrstitev na prvo mesto bistvena za poplačilo, zato dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje - ob jasni zakonski ureditvi - ni bila potrebna. Dejanski dogovor o prvem mestu, ki sicer iz samega zapisa v pogodbah izrecno ne izhaja, izkazuje sporazum 2012, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri razlagi pogodbenih določil, sklenjenih med posojilodajalcem in posojilojemalko. S stališča tožnika pa je treba na tem mestu ponovno poudariti akcesorno naravo hipoteke.

13. Tožniku ni uspelo izkazati, da je razlog za odsotnost sklenitve notarskega zapisa v dogovorjenem roku na strani banke. Pritožba obširno razloguje, da bi morala dati banka tožniku v skladu s 105. členom OZ primeren rok, vendar pa gre v tem delu za navedbe, ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

14. V obravnavani zadevi ne gre za primer „vnaprej natisnjene pogodbene vsebine“. Na to kaže že dejstvo, da pogodbe vsebujejo konkretne nepremičnine in konkretne okoliščine predmetnih poslov. Tudi sicer pritožba ne konkretizira, katera so tista nejasna pogodbena določila, ki jih je treba razlagati v korist tožnika (ki je zamejen z akcesornostjo).

15. Pritožnik neutemeljeno graja, da se sodišče ni opredelilo do bistvene okoliščine: da je s prodajo ene od večjega števila nepremičnin toženka pridobila zastavno pravico na prvem mestu, prav tako pa tudi poplačilo vsaj 20 % glavnice kredita, ki je bil dan. Pritožba v tem delu ne konkretizira, katero nepremičnino ima v mislih, in tudi ne, kaj točno s temi navedbami zasleduje, s tem pa je pritožbena obravnava onemogočena.⁴

16. Pritožbeno sodišče ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Zaradi potrditve odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v pravilnost postavljenega zahtevka.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

-------------

¹ Primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, komentar k 128. členu, str. 597 (M. Tratnik) in komentar k 138. členu, str. 615 (T. Keresteš).

² Gre za nepremičnine v k. o. X. Dolgoročno posojilo je bilo družbi B., d. o. o., dano za nakup nepremičnin – poslovno proizvodnega kompleksa K., d. o. o. – v stečaju.

³ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz sporazuma 2012, ki sta ga podpisali družba B., d. o. o., oziroma njen direktor Č. B. in banka (toženka), izhaja, da sta stranki dogovor sklenili z namenom ureditve dodatnega zavarovanja (za nepremičnine v k. o. X) za predmetno posojilo, in sicer iz razlogov:

- ker v nasprotju z dogovorom iz pogodbe o dolgoročnem posojilu, št. 087/1 ni bila mogoča realizacija vpisa hipoteke v korist banke na prvo mesto za obravnavano posojilo pri nepremičninah v k. o. X;

- ker banka s strani družbe v roku 8-ih dni ni bila obveščena o tem, da je ta postala zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, pridobljenih v stečajnem postopku nad družbo K., d. o. o.;

- ker s strani družbe banka ni prejela pravočasne zahteve za sklenitev sporazuma glede ureditve zamenjave nepremičnin, skladno z zavezo iz pogodbe o dolgoročnem posojilu;

- ker na strani družbe B., d. o. o., ni več pogojev za zamenjavo zavarovanja, kot je bilo to predhodno dogovorjeno, se do dokončnega poplačila posojilnih obveznosti ohrani v korist banke ustanovljena hipoteka na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin, št. 99 z dne 17. 3. 2011 na nepremičninah v k. o. Y, dodatno pa se posojilo zavaruje še z nepremičninami, ki so bile predvidene kot predmet zamenjave zavarovanja, to so nepremičnine v k. o. X.

⁴ Sicer pa iz pripravljalne vloge tožnika z dne 8. 7. 2015 izhaja trditev, da je toženka soglašala z odprodajo nepremičnin parc. št. 151/75 in 151/346, k. o. X kupcu Z., d. o. o., soglasje in delno odplačilo pa kaže na to, da je toženka za vse vedela in soglašala z ravnanji posojilojemalca(list št. 19). V zvezi s tem je toženka odgovorila (list. št. 21), da je bila hipoteka v njeno korist vpisana šele s 5. vrstnim redom in da je ob odprodaji nekaterih zastavljenih nepremičnin kupcu Z., d. o. o., toženka morala pristati na predhodno poplačilo upnikov z boljšim vrstnim redom, s preostankom kupnine pa je banka delno zaprla glavnico dolgoročne posojilne pogodbe. Na to je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2015 odgovoril (list. št. 25), da so navedbe o prodaji parc. št. 151/75, k. o. X in načinu poplačila povsem brezpredmetne za ta postopek. S tem, ko sedaj tožnik v pritožbi očita sodišču, da bi se moralo opredeliti do slednjega, prihaja v nasprotje s svojim lastnim zatrjevanjem, kar pa ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja v postopku.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2022

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 64/2012
• VSL Sklep II Cp 1053/2018
• VSK sodba I Cpg 194/2003