VDSS sodba Pdp 491/2016

Jedro

Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v veljavnem zakonu določen le en kriterij, to je, da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). Glede na navedene določbe ZDR-1 delodajalcu ni mogoče očitati zlorabe določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če v zaporednih časovnih intervalih 30 ali več dni odpoveduje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno v 30-dnevnem obdobju, ne preseže zakonsko določene kvote za kolektivni odpust. Obveznosti glede postopka kolektivnih odpustov je treba upoštevati le ob izpolnjenem količinskem in časovnem pogoju. Ker ta v predmetni zadevi ni podan, ni pogojev za uporabo določb o kolektivnih odpustih iz ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka vsaka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2014, reparacijo in reintegracijo ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica po pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot napačno graja materialnopravno stališče, da je pri presoji zakonitosti odpovedi treba upoštevati samo podane odpovedi v obdobju 30 dni pred odpovedjo pogodbe tožnici v začetku julija 2014. Meni, da ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da je v tem obdobju prenehala potreba po le toliko delavcih. Sklicuje se na ugotovitev, da je tožena stranka že konec leta 2013 vedela in skladno s kadrovskim načrtom planirala, da bo treba zaradi pomanjkanja potrebe po delu zmanjšati število zaposlenih za najmanj 115 in toliko delavcem odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pove, da je bilo v letu 2014 to dejansko tudi storjeno. Trdi, da je šlo v predmetni zadevi za kolektivni odpust in bi tožena stranka morala ravnati v skladu z določbami zakona, ki veljajo zanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi trditve in dokaze, ki jih je tožena stranka predložila prepozno, pravočasno predloženih dokazov in listin tožnice pa ni upoštevalo. Po njenem mnenju obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem ni mogoče preizkusiti. Ponavlja, da je bilo toženi stranki že konec leta 2013 znano, da bo treba zmanjšati število delavcev na primerljivih delovnih mestih tožničinemu za najmanj 115 in se v povezavi s tem sklicuje na dopis z dne 26. 3. 2014. Trdi, da to med strankama ni bilo sporno. Navaja, da je tožena stranka šele po prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi s tem podala določne navedbe, kdaj naj bi bile podane posamezne odpovedi, in je šele tedaj predložila seznam odpovedi v letu 2014, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Trdi, da je bila tožena stranka s temi navedbami in dokazi prekludirana, zato je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker jih je upoštevalo. Zatrjuje, da gre za namerno izigravanje in obid zakona, ker je tožena stranka odpuščanje izvedla na način, da bi se izognila pravilom ZDR-1 glede odpusta večjega števila delavcev, saj je odpuščala po mesecih tako, da ni v tem obdobju nikoli odpovedala pogodb tolikšnem številu delavcev, kot določa prvi odstavek 96. člena ZDR. V zvezi s tem se sklicuje na zapis v dopisu z dne 26. 3. 2014, da je treba paziti, da ta številka (delavcev) ne preseže zakonsko določene številke, pri kateri je treba izdelati program razreševanja presežnih delavcev, teh presežnih delavcev pa ne sme biti več kot 30 v obdobju 30 dni na ravni celotne družbe. Meni, da je namerno prilagajanje načina podajanja odpovedi nedopustna zloraba pravic, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do citiranega dopisa z dne 26. 3. 2014, zaradi česar sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in gre za kršitev razpravnega načela, načela enakopravnega obravnavanja in pravice do izjave. Meni, da je tožena stranka skušala prikazati, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, saj se jih je odpuščalo „po valovih“ in ji očita sprenevedanje, kar očita tudi posameznim pričam, ki so bile predlagane s strani tožene stranke in so neprepričljivo izpovedovale. Opozarja na neskladje med izpovedjo A.A. in dopisom z dne 26. 3. 2014. Če bi bilo treba ugotavljati le število odpovedi, podanih v 30 dneh pred tem, ko je bila odpoved podana tožnici, bi po njenem mnenju takšna sodba dopuščala izigravanje zakona z odpuščanjem „po valovih“, to pa ni namen zakonskih določb o kolektivnih odpustih. Posebej nesprejemljivo se ji zdi aktivno pozivanje kadrovskih delavcev pri toženi stranki k ravnanju, ki bi delavcem odvzelo pravice, ki bi jim šle v primeru, da bi se izdelal program razreševanja presežnih delavcev. Kot nedopustno in nezakonito graja izogibanje spoštovanju zakonskih določb glede odpovedi, ki dodatno zmanjšuje socialno varnost delavcev. Meni, da bi morala tožena stranka, ki je že konec leta 2013 vedela, koliko delavcev bo odpustila, izpeljati ustrezen postopek, da bi to omilila, kar je namen pravil o kolektivnih odpustih. Sklicuje se na stališče pravne teorije glede namena posebnih določb pri kolektivnih odpustih. Kot nesprejemljivo šteje ugotovitev sodišča, da je tožena stranka ravnala skrbno, ker je delavcem omogočila drugo delo. Pove, da ji je bila ponujena povsem neustrezna zaposlitev za drugo, fizično napornejše in manj plačano terensko delo, ki ga tožnica ni zmogla opravljati. Opozarja še, da so bili tudi vsi kriteriji, ki naj bi se upoštevali in uporabljali za odpuščanje delavcev, sporni, tožena stranka jih je uporabila neupravičeno in netransparentno, na kar je tožnica izrecno opozorila že v samem postopku, zato njene trditve niso pavšalne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev povrnitve pravdnih stroškov tožene stranke v plačilo tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, načela enakopravnega obravnavanja in pravice do izjave, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, in sicer je s sodbo z dne 18. 3. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice z obrazložitvijo, da je v zvezi s številom delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno, treba ugotavljati okoliščine, ki so vezane le na poslovno enoto B. (PE B.) in ne na celotno toženo stranko. Zaradi tega je ob ugotovitvi, da je bila kvota odpuščenih delavcev v PE B. manjša od zakonsko določene, zavrnilo ugovor tožnice, da je šlo pri toženi stranki za odpust večjega števila delavcev. Po pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom št. Pdp 584/2015 z dne 17. 12. 2015 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ugotovi število delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni odpovedala pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev (na ravni družbe kot celote), zaradi česar tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev in obveščati sindikata.

7. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da je upoštevalo prepozne trditve in dokaze tožene stranke. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da v predmetni zadevi ne gre za kolektivni odpust ter da ni skušala obiti zakonskih določb za kolektivne odpuste. Za to je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje ter na prvem naroku za glavno obravnavo 13. 11. 2014 tudi predlagala dokaze (npr. zaslišanje A.A.). Zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka že tedaj navajati konkretne datume posameznih odpovedi, ni skladno z ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo s strani tožene stranke predložene sezname delavcev, ki jim je bila v letu 2014 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi (B84-B97), saj jo je sodišče prve stopnje pozvalo k njihovi predložitvi po izdaji sklepa pritožbenega sodišča št. Pdp 584/2015 z dne 17. 12. 2015, ki je sodišču prve stopnje naložilo, naj kot enoto za ugotavljanje kvot odpuščenih delavcev upošteva toženo stranko kot celoto. Tožena stranka je navedene sezname (listina B84) predložila sodišču prve stopnje pravočasno, v roku, ki ga je določilo sodišče.

8. Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v veljavnem zakonu določen le en kriterij, to je, da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR) sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi kriterij je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak kot je sedaj (edini) kriterij iz 98. člena ZDR-1. V drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. V strokovni literaturi in sodni praksi po prejšnjem zakonu se je navajalo, da je kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR določen kot varovalka, ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30-dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. Sedaj veljavni zakon tovrstne varovalke ne vsebuje več oziroma je v njem jasneje definirano večje število delavcev v zvezi z odpovedjo večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.(1) To pomeni, da je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni in ne trimesečno obdobje. Niti po prejšnjem zakonu pa kot relevantnega obdobja ni bilo mogoče upoštevati obdobja enega leta, za kar se smiselno zavzema tožeča stranka.

9. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožena stranka že konec leta 2013 sprejela odločitev, da bo postalo nepotrebno delo 115 delavcev. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa ter pri svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah, kar velja tudi za njihovo časovno komponento. Kdaj nastane poslovni razlog za odpoved, je odvisno od tega, kdaj delodajalec ugotovi, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov prenehala potreba po delavčevem delu oziroma je njegovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Sklicevanje tožnice na dopis z dne 26. 3. 2014 (B6), ki naj bi kazal na to, da je že konec leta 2013 (hkrati) postalo nepotrebno delo 115 delavcev, ni utemeljeno. Ta zapis ne pomeni ugotovitve o nepotrebnosti dela teh delavcev, na katero se veže začetek teka 30-dnevnega obdobja iz tretje alineje 98. člena ZDR-1. Iz samega dopisa, pa tudi drugih izvedenih dokazov (denimo izpovedi priče A.A.) izhaja, da je to zgolj ocenjeno število zaposlenih, ki jim tožena stranka namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zgolj načrtovanje delodajalca, kolikšno bi bilo optimalno število zaposlenih oziroma kadrovski načrt za prihodnje obdobje ne pomenita, da je delodajalec že ob sprejemu takšne ocene o predvidenem zmanjšanju števila zaposlenih ugotovil nastanek poslovnega razloga. Ob tem je treba dodati, da v letu 2013 in v času nastanka navedenega dopisa tožena stranka sploh še ni sprejela odločitve o tem, katerim delavcem bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi razlogov, ki so navedeni v odpovedi tožnici, saj je bilo dejansko število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno zaradi tega razloga, odvisno tudi od drugih dejavnikov (upada storitev, upokojevanja, odpovedi s strani delavcev ipd.).

10. Tožnica se v pritožbi sklicuje na zapis v navedenem dopisu, da se v izogib sprejema programa razreševanja presežnih delavcev v strokovnih službah spremlja število planiranih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da presežnih delavcev v okviru nekega delovnega mesta ne sme biti več kot 30 v obdobju 30 dni na ravni celotne družbe. Sodišču prve stopnje očita, da je dopustilo zlorabo delovnopravne zakonodaje s strani tožene stranke, ki je odpuščala „po valovih“. Pritožbeno sodišče odgovarja, da glede na veljavni zakon delodajalcu ni mogoče očitati zlorabe določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če v zaporednih časovnih intervalih 30 ali več dni odpoveduje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno v 30-dnevnem obdobju, ne preseže zakonsko določene kvote za kolektivni odpust. Tožnica pravilno navaja namen posebne obravnave postopka kolektivnih odpustov, ki je zlasti v preveritvi možnosti za preprečitev ali zmanjšanje posledic, ki prizadenejo večje število delavcev, ter pravočasni pripravi ukrepov za njihovo čimprejšnjo ponovno vključitev na trg dela. Vendar pa je treba obveznosti glede postopka kolektivnih odpustov upoštevati le ob izpolnjenem količinskem in časovnem pogoju.(2) Ker ta v predmetni zadevi ni podan, ni pogojev za uporabo določb o kolektivnih odpustih iz ZDR-1. Z namensko razlago zakona namreč ni mogoče zaobiti izrecnega jezikovnega pomena pravne norme kot izhaja iz 98. člena ZDR-1. Da pomensko jasni jezikovni znaki ne potrebujejo (posebne) razlage, je v pravni teoriji ustaljeno stališče.(3) Ob tem ni nepomembno, da je pri toženi stranki delo organizirano tako, da so poslovne enote v veliki meri samostojne, tako da so se tudi odločitve o racionalizaciji poslovanja in posledično o tem, komu in kdaj bo podana odpoved iz poslovnega razloga oziroma čigavo delo bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, sprejemale na ravni poslovnih enot glede na potrebe v tem okviru (prim. z izpovedjo C.C., A.A. in D.D.). Res je sicer, da se presoja kvota delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, na ravni celotne tožene stranke kot delodajalke, vendar pa to ne pomeni, da pri toženi stranki ni prihajalo do odločitev o odpuščanju na ravni posameznih poslovnih enot v različnih obdobjih v letu 2014. Tožnica ni dokazala, da bi postalo hkrati nepotrebno delo vseh 115 delavcev, kolikor je bila ocenjena številka v dopisu z dne 26. 3. 2014, ni niti zatrjevala datuma, ko naj bi se to ugotovilo (in bi se nanj torej vezalo relevantno 30-dnevno obdobje). Na podlagi ugotovitev v tem individualnem delovnem sporu ni mogoče slediti tožničinemu stališču, da je tožena stranka načrtno in sistematično podajala redne odpovedi iz poslovnih razlogov v takih časovnih razmakih, da se je izognila uporabi določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Ni nepomembno, da se je v tem postopku ugotovilo, da je tožena stranka želela čim več delavcem na podobnih delovnih mestih kot je bilo tožničino, zagotoviti drugo (četudi neustrezno) delo in jim ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za taka dela. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tako ne vpliva pritožbena navedba, ki se nanaša na ugotovitev o skrbnem ravnanju tožene stranke z delavci, niti trditve o razlogih za to, da tožnica ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala.

11. Pritožnica v pritožbi izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Glede na gornjo obrazložitev o naravi zapisov v dopisu z dne 26. 3. 2014 pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je izpoved priče A.A. v neskladju z njimi.

12. Do pritožbenih navedb o spornosti kriterijev za odpuščanje delavcev ter njihovi neupravičeni in netransparentni uporabi se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj so presplošne. V zvezi s tem pritožba namreč konkretnejših navedb nima.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj glede na 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl – ZDSS-1) delodajalec v sporih glede prenehanja delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, do tega pa v predmetni zadevi ni prišlo in tega tožena stranka niti ne zatrjuje.

------

(1) Prim. Predlog zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), Poročevalec Državnega zbora RS z dne 19. 10. 2012.

(2) Prim. Belopavlovič N. et alt., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, Ius software, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 580.

(3) Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 62.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 584/2015
• VDS sodba Pdp 1317/2006
• VDSS sodba Pdp 1205/2015