<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 389/2014
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.389.2014

Evidenčna številka:VS1015616
Datum odločbe:18.05.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1401/2014
Senat:Brigita Domjan Pavlin (preds.), Peter Golob (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:občinski prostorski načrt - predpis, ki ureja posamična razmerja - namenska raba zemljišč - abstraktnost ureditve

Jedro

Izpodbijani OPN je za sporni dve parceli v okviru podrobnih prostorskih izvedbenih pogojev določil, da je na parcelah dopustna dopolnilna gradnja stavb za bivanje, kmetijsko dejavnost ter dopolnilne in spremljajoče dejavnosti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je z navedeno določbo tožena stranka zgolj določala namensko rabo zemljišč, še vedno na abstraktni ravni, in ni urejala posamičnih razmerij do kakšne konkretne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnica), ki jo je vložila zoper določbo 155. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Bled (v nadaljevanju OPN). Z navedeno določbo je toženka v območju vaškega jedra A. spremenila namensko rabo zemljišč parc. št. 1 in 2, obe k.o. ..., iz kmetijske v stavbno tako, da je dopustna dopolnilna gradnja stavb za bivanje, kmetijsko dejavnost ter dopolnilne in spremljajoče dejavnosti.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da izpodbijana določba OPN ne ureja posamičnih razmerij. Neposredno na podlagi OPN gradnja ni mogoča, saj mora upravni organ z odločbo dovoliti gradnjo in predpisati konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Določitev konkretne namembnosti za konkretno zemljišče ni posameznikova pravica, temveč je to odločitev države oziroma občine, ki morata pri planiranju prostorskega razvoja v čim večji meri zavarovati javni interes, to je rabo zemljišč v skladu z njihovimi naravnimi danostmi. Tudi okoliščina, da so v OPN navedene parcelne številke, ne pomeni, da predpis ureja posamična razmerja, saj je s tem zgolj določeno območje, na katerem veljajo konkretni prostorski izvedbeni pogoji.

3. Zoper citirani sklep vlaga pritožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pravni položaj v obravnavani zadevi v bistvenih elementih drugačen od pravnih položajev, s katerimi sta se do sedaj ukvarjala Ustavno in Vrhovno sodišče. OPN načeloma in v večjem delu res predstavlja splošni upravni akt občine, ki ga ni mogoče izpodbijati, kar pa ne velja za del 155. člena, saj je bil ta del OPN sprejet izključno v korist investitorja z namenom, da se ohranja nezakonit stavbni status in omogoča nezakonito gradnjo na podlagi nezakonitega gradbenega dovoljenja. Sporna določba OPN posega v njeno lastninsko pravico na njenih zemljiščih, zato nasprotuje gradnji na spornih parcelah. V postopku sprejemanja OPN je tožena stranka najprej določila kmetijsko namembnost spornih parcel, šele na pobudo imetnika gradbenega dovoljenja je namembnost spremenila v stavbni zemljišči, pri čemer pa takšne spremembe ni utemeljevala z javnim interesom, ampak z obstojem nezakonitega gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je torej interes posameznika prevladal nad javnim interesom. Prvostopenjsko sodišče ni opravilo potrebne presoje, ali OPN v konkretnem primeru izpolnjuje pogoje za posamični upravni akt, izdan v obliki predpisa, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (tudi) zaradi neobrazloženosti. Zgolj sklicevanje na neuporabljivo sodno prakso ni dovolj za obrazložitev sodne odločbe, saj ta pritožnici ne omogoča učinkovite pravice do pravnega sredstva, saj iz obrazložitve ni razvidno, ali je sodišče argumente pritožnice sploh upoštevalo oziroma presojalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločitev.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z izpodbijanim delom 155. člena OPN je občinski zakonodajalec za sporni zemljišči (parc. št. 1 in 2, obe k.o. ...) med podrobnimi prostorskimi izvedbenimi pogoji določil: dopolnilno gradnjo stavb za bivanje, kmetijsko dejavnost ter dopolnilne in spremljajoče dejavnosti. Po presoji prvostopenjskega sodišča navedena določba OPN ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče (tudi) o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Vrhovno sodišče se s to presojo prvostopenjskega sodišča strinja.

7. Dejstvo, da je nek predpis sprejet po določenem zakonodajnem postopku, še ne pomeni, da ima avtomatično naravo predpisa in da je zato splošni akt, ki ne ureja posamičnih razmerij. To velja tako za celoten predpis, kot tudi za njegov posamezni del (oziroma določbo ali del določbe). Ne glede na izpolnjevanje formalnih pogojev je treba šteti za predpis akt, v katerem so vsebovane splošne in abstraktne pravne norme, z določenimi pravnimi učinki. Če pa določen predpis (bodisi v celoti, bodisi v določenem delu) ureja posamična razmerja, potem je tak predpis (ali del predpisa) lahko predmet presoje pred upravnim sodiščem v upravnem sporu na podlagi citirane določbe četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

8. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa je pritožnica lastnica zemljišč, ki mejijo na sporni dve parceli. Pritožnica je bila na podlagi prijave stranske udeležbe stranska udeleženka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, št. 351-45/2010 z dne 7. 9. 2011, ki ga je Upravna enota Radovljica izdala investitorju A. A. za gradnjo enostanovanjske hiše s cestnim priključkom na spornih parcelah. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zoper citirano gradbeno dovoljenje zavrnilo s sodbo I U 251/2012 z dne 22. 6. 2012. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi (zoper citirano sodbo Upravnega sodišča) in v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti z odločbo U-I-7/2013-25, Up-29/2013-27 z dne 5. 11. 2015 odločilo, da je bil Odlok o prostorskih sestavinah dolgoročnega in družbenega plana Občine Bled (odlok, ki je veljal pred uveljavitvijo spornega OPN, v nadaljevanju Odlok) v delu, ki se nanaša na parc. št. 1 in 2, obe k.o. ..., v neskladju z Ustavo ter da ima ta ugotovitev učinek razveljavitve. Z 2. točko izreka je Ustavno sodišče razveljavilo tudi sodbo Upravnega sodišča I U 251/2012 z dne 22. 6. 2012 in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi javno razgrnjen in obravnavan odlok, ki ni spreminjal namenske rabe kmetijskih zemljišč parc. št. 1 in 2, obe k.o. ..., glede na prejšnjo ureditev. Za ta zemljišča je bilo predvideno, da ostanejo kmetijska. Občina pa je v postopku priprave in sprejetja Odloka upoštevala predlog prejšnjega lastnika spornih zemljišč in je že po javni razgrnitvi in javni obravnavi z Odlokom določila sporni parceli za stavbno zemljišče ter ju priključila k območju urejanja R. RI-S1, ki je bilo predvideno za gradnjo stanovanjskih hiš. Ker je bil po presoji Ustavnega sodišča Odlok v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni, ga je razveljavilo (oziroma odločilo, da ima odločitev Ustavnega sodišča učinek razveljavitve) v delu, ki se nanaša na sporni parceli. Posledično pa je razveljavilo tudi sodbo Upravnega sodišča z dne 22. 6. 2012 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje.

9. Izpodbijani OPN je tako kot razveljavljeni Odlok za sporni dve parceli v okviru podrobnih prostorskih izvedbenih pogojev določil, da je na parcelah dopustna dopolnilna gradnja stavb za bivanje, kmetijsko dejavnost ter dopolnilne in spremljajoče dejavnosti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je z navedeno določbo tožena stranka zgolj določala namensko rabo zemljišč, še vedno na abstraktni ravni, in ni urejala posamičnih razmerij do kakšne konkretne osebe. Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da zgolj navedba posameznih parcelnih številk v OPN še ne pomeni, da predpis ureja posamična razmerja. Treba je namreč upoštevati, da npr. v primeru razpršene gradnje na določenem območju občinskih prostorskih načrtov ni mogoče urejati drugače.

10. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da se z OPN v spornih določbah ni varoval javni, temveč zasebni interes investitorja. To iz OPN in iz podatkov upravnega spisa ne izhaja. Morebitno poznavanje ozadij sprejemanja OPN za pravilno presojo OPN ali njegove posamezne določbe, ni pomembno. Pomembna je vsebina, ki pa jo je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče razlagalo pravilno.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je (pravilno) odgovorilo na za ta postopek relevante tožbene ugovore, do nepomembnih pa se mu ni bilo treba opredeljevati.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 5, 5/4, 22. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Bled člen 155.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2NTkz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*