VDSS sklep Pdp 584/2015

Jedro

Skladno z 98. členom ZDR-1, ki določa, v katerih primerih je delodajalec dolžan izdelati program presežnih delavcev, se število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ugotavlja pri delodajalcu, torej na ravni celotne pravne osebe, ki nastopa v razmerju do odpuščenih delavcev kot delodajalec, in ne npr. na ravni poslovne enote oziroma obrata. V konkretni zadevi zato kot enote za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev ni mogoče upoštevati določene poslovne enote, saj je glede na Direktivo 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti ureditev v ZDR-1 za delavce tožene stranke ugodnejša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na ravni določene poslovne enote ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti (nacionalnih in evropskih) pravil, ki se nanašajo na t. i. kolektivne odpuste. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici dopustiti dokazovanje njene trditve, da je šlo pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in bi posledično tožena stranka morala uporabiti določbe od 98. do 103. člena ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Ker je te dokaze zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 2. 7. 2014, zahtevek za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zahtevek za izplačilo plače za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot če bi tožnica delala, ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica in predlaga spremembo tožbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje s stroškovno posledico. Kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati stanje glede števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga na celotni A. in ne le v PE B., katere samostojnost je navidezna in močno omejena, saj se vse pomembnejše odločitve sprejemajo na ravni celotne A.. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo za ugotavljanje števila odpovedi na ravni celotne družbe tožene stranke izvesti predlagane dokaze glede števila odpuščenih na ravni celotne družbe. Trdi, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev in bi tako morala tožena stranka upoštevati določbe ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da je potrebno ugotavljati le okoliščine, vezane na PE B., zato sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Opozarja, da je direktor PE B. nastopal kot predstavnik tožene stranke na podlagi posebnega pooblastila generalnega direktorja oziroma njegovega namestnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je v pristojnosti tožene stranke odločitev o poslovnem načrtu in gre pri direktorjih poslovnih enot le za posvetovanja, v končni fazi pa mora biti vse usklajeno s poslovnim načrtom, ki je odvisen od finančnega stanja družbe kot celote. Sklicuje se na Akt o ustanovitvi A. d. o. o., po katerem je naloga poslovodstva družbe priprava in predlog strateškega razvojnega programa, drugih dolgoročnih načrtov družbe in vsakoletni poslovni načrt družbe ter tudi določanje notranje organizacije in sistemizacije delovnih mest družbe, plačni sistem, sistem napredovanj in nagrajevanj ipd. Trdi, da je s poslovnim načrtom jasno določen okvir delovanja poslovne enote in ta ni v ničemer samostojna, saj finančna konstrukcija opredeljuje prav vse vidike delovanja družbe. Ponavlja, da bi sodišče moralo upoštevati podane odpovedi na ravni celotne družbe, saj je šlo za isto delovno mesto, odpuščanja so bila vodena in usmerjena s strani tožene stranke kot celote, PE pa so sodelovale kot izvajalke odločitve tožene stranke, da je treba število zaposlenih na delovnem mestu manipulacije v organizacijski enoti C. ustrezno zmanjšati. Meni, da bi zato moralo sodišče prve stopnje naložiti toženi stranki dostavo podatkov o številu delavcev, ki jih je tožena stranka na ravni celotne družbe odpustila v letu 2013 in zlasti 2014. Po njenem mnenju je tožena stranka odpuščanja na ravni celotne družbe izvajala na način, da je obšla zakonske določbe glede odpuščanja večjega števila delavcev, kar je nedopustno. Navaja, da je bilo ponujeno delovno mesto neprimerno in neustrezno, tožnica pa tega dela ni bila sposobna opravljati. Sklicuje se na dopis z dne 26. 3. 2014 in na izpoved E.E., ki dokazujeta, da je tožena stranka iz poslovnega razloga v letu 2014 odpustila 111 delavcev, kar po mnenju tožnice pomeni, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev in bi morala tožena stranka ravnati skladno z določbami ZDR-1. Navaja, da se sodišče prve stopnje do tega dopisa ni opredelilo, čeprav gre za enega ključnih dokazov. Opozarja na namen zakonsko določenega postopka v primeru kolektivnih odpustov. Navaja, da je treba upoštevati stanje na ravni celotne družbe tožene stranke tudi glede na poslovni razlog, ki ga je navedla tožena stranka, saj gre za razloge, ki so logično in življenjsko gledano vezani na toženo stranko kot celoto in ne le na eno poslovno enoto, prav tako pa so bili kriteriji, ki naj bi se upoštevali in uporabljali za odpuščanje delavcev, uporabljeni na ravni celotne družbe tožene stranke enotno in ne le na ravni PE B.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja, nasprotuje navedbam v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je zakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaradi poslovnega razloga - reorganizacije dela pri toženi stranki, ki naj bi bila potrebna zaradi liberalizacije trga F. storitev in upada G. storitev. V zvezi z vprašanjem, ali je zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev, je zavzelo stališče, da je glede na samostojne pristojnosti poslovne enote B. (v nadaljevanju: PE B.) treba ugotavljati okoliščine, ki so vezane zgolj na to poslovno enoto in ne na celotno toženo stranko. Ugotovilo je, da na ravni PE B. ni šlo za odpoved pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Glede na to je zavrnilo predlagane dokaze, ki bi potrdili trditev tožnice, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev na ravni tožene stranke kot pravne osebe.

7. V 98. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/2013 – ZDR-1) je določeno, da je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni: najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev; najmanj 10 odstotkov delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev; in najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev.

8. Na t. i. kolektivne odpuste se nanaša tudi Direktiva 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (v nadaljevanju: Direktiva), ki v Členu 1 Oddelka I določa, da v tej direktivi pomeni ''kolektivni odpust'' odpust s strani delodajalca zaradi enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznimi delavci, če je, odvisno od odločitve države članice, število odpuščenih delavcev: (i) ali v obdobju 30 dni: najmanj 10 v podjetjih, ki običajno zaposlujejo več kakor 20 in manj kakor 100 delavcev, najmanj 10 % vseh delavcev v podjetjih, ki običajno zaposlujejo najmanj 100 in manj kakor 300 delavcev, ali najmanj 30 v podjetjih, ki običajno zaposlujejo 300 ali več delavcev,(ii) ali v obdobju 90 dni najmanj 20, ne glede na število delavcev, običajno zaposlenih v podjetju. Skladno s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (SEU) na podlagi te direktive(1) je kot enota za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev upošteven posamezen obrat (enota, v katero so bili odpuščeni delavci razporejeni na delo) in ni treba seštevati odpustov na nivoju celotnega podjetja, lahko pa je nacionalna ureditev za delavce ugodnejša. Opredelitev podjetja kot referenčne enote je v nasprotju z direktivo, če se zaradi tega direktiva ne uporabi, v primeru obrata kot referenčne enote, pa bi se.(2)

9. V 5. členu ZDR-1 je določeno, da je delodajalec po tem zakonu pravna in fizična oseba ter drug subjekt (državni organ, ...), ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V citiranem 98. členu ZDR-1 pa se število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ugotavlja pri delodajalcu, torej na ravni celotne pravne osebe, ki nastopa v razmerju do odpuščenih delavcev kot delodajalec, in ne npr. na ravni poslovne enote oziroma obrata, kot to opredeljuje citirana Direktiva. Zakonska dikcija je jasna - število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno, se ugotavlja na ravni delodajalca, torej podjetja kot celote in ne njegovega dela (poslovne enote, obrata ipd.). Glede na to je pravno nepomembno, ali je poslovna enota glede poslovnih, kadrovskih in finančnih odločitev gledano samostojna ali ne, odločilna je pravna subjektiviteta delodajalca. V predmetni zadevi PE B.B. ni samostojna pravna oseba, tako da ni mogoče govoriti o njej kot o delodajalcu tožnice, ne glede na to, v kolikšni meri je sicer njen direktor samostojen pri sprejemanju kadrovskih (in drugih) odločitev. V zvezi s tem pa pritožba tudi pravilno opozarja, da je direktor PE B.B. za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico in za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove imel posebni pooblastili poslovodstva tožene stranke.

10. Ob tem pritožbeno sodišče glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo še dodaja, da je vprašanje, ali gre na ravni tožene stranke kot pravne osebe za odpoved večjemu številu delavcev, povsem ločeno in neodvisno od vprašanja izbire konkretnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Povedano drugače: delodajalec mora v primeru, ko bo na ravni celotnega podjetja postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev, upoštevati določbe ZDR-1 glede obveščanja in posvetovanja s sindikatom, obveščanja zavoda za zaposlovanje, sprejema programa razreševanja presežnih delavcev in upoštevanja predpisanih kriterijev za določitev presežnih delavcev. ZDR-1 pa ne določa, da mora delodajalec v postopku izbire, katerim delavcem bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, primerjati med seboj delavce na ravni podjetja kot celote.

11. Na podlagi vsega navedenega v predmetni zadevi kot enote za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev ni mogoče upoštevati PE B.B., saj je glede na Direktivo ureditev v ZDR-1 za delavce tožene stranke ugodnejša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na ravni PE B.B. ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti (nacionalnih in evropskih) pravil, ki se nanašajo na t. i. kolektivne odpuste. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. Kolikor bi se po izvedbi predlaganih dokazov izkazalo, da na ravni celotne tožene stranke število delavcev, ki so prejeli odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pomeni večje število delavcev skladno z 98. členom ZDR-1 oziroma Direktivo, bi tožena stranka morala uporabiti pravila o kolektivnih odpustih. Ureditev, pri kateri pride do uporabe posebnih varstvenih določb glede kolektivnih odpustov, je namreč za delavca ugodnejša.

12. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici dopustiti dokazovanje njene trditve, da je šlo pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in bi posledično tožena stranka morala uporabiti določbe od 98. do 103. člena ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Ker je te dokaze zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze za ugotovitev, ali je na ravni tožene stranke v času podaje redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožnici šlo za odpoved večjemu številu delavcev skladno z določbami ZDR-1, in nato na podlagi teh ugotovitev ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

------

(1) Sodbe C-182/13 (Lyttle in drugi) z dne 13. 5. 2015, C-392/13 (Rabal Caňas) z dne 13. 5. 2015 in C-80/14 (USDAW in Wilson) z dne 30. 4. 2015.

(2) Tako sodba C-392/13 (Rabal Caňas) z dne 13. 5. 2015.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 491/2016
• VDSS sodba Pdp 1205/2015
• VDSS Sodba Pdp 201/2023