<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1591/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.1591.2015

Evidenčna številka:VSL0064874
Datum odločbe:23.09.2015
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:prometna nesreča v Republiki Avstriji - razmerje z mednarodnim elementom - lex loci actus - tek zakonskih zamudnih obresti - stroški postopka - sosporniki - metoda izračuna stroškov

Jedro

Haaška konvencija (Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče) ima pri uporabi prednost pred ZMZPP, saj slednji v 4. členu določa, da se ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Ovire za uporabo Haaške konvencije ne predstavlja niti Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), saj je v 28. členu te uredbe določeno, da ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času sprejetja te uredbe in ki določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti.

ZPP nima posebnih pravil o tem, kako naj ravna sodišče v primeru, kadar stranka propade v razmerju do enega sospornika, medtem ko proti drugemu delno ali v celoti uspe. Za take primere je v sodni praksi pogosto uporabljena metoda, ki se je je poslužilo tudi sodišče prve stopnje in ima podlago v prvem odstavku 161. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se izrek po spremembi glasi:

„Tožena stranka A. A. - AG je dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.789,99 EUR s 4 % letnimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 7. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 11.789,99 EUR za čas od 25. 7. 2009 dalje do plačila, ki presegajo 4 % letno obrestno mero, se zavrne.“

V preostalem se pritožba prve tožene stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki IV in V izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvi toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača znesek 11.789,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točki I in II izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je v celoti zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan drugi toženki povrniti 879,11 EUR, prva toženka pa tožniku 421,64 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točki IV in V izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper stroškovni del odločitve, to je zoper točko IV in V izreka. Uveljavlja pritožbena razloga po drugi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve.

Meni, da dejstvo, da je bil zahtevek zoper drugo toženko zavrnjen, ne pomeni avtomatske delitve vseh stroškov tožnika na polovico ter nato prisojo sorazmernega dela glede na uspeh v pravdi zgolj od polovice stroškov. Tožniku je sodišče priznalo stroške v višini 4.435,79 EUR. Stroške, ki jih je tožniku dolžna glede na uspeh v postopku plačati prva toženka, bi moralo sodišče odmeriti od tega zneska. Druga toženka, ki je v pravdi uspela, pa je upravičena do stroškov, ki so ji nastali v postopku. Ker je obe zastopal isti odvetnik, bi bila upravičena do povrnitve stroškov za takso, za zastopanje pa zgolj do razlike zaradi zastopanja več strank. Odločitev sodišča, ki je strošek obeh toženk delilo na dva enaka dela, je napačen. Gre za solidarno odgovornost obeh toženih strank, kar pomeni, da je solidarna tudi odgovornost za plačilo stroškov in odškodnine, če sta obe obsojeni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka vlaga pritožbo v delu, s katerim ji je sodišče naložilo plačilo zakonskih zamudnih zamudnih obresti od zneska 11.789,99 EUR za čas od 25. 7. 2009 dalje do plačila. Uveljavlja pritožbena razloga po prvi in tretji točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela odločitve ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da se je škodni dogodek zgodil v Avstriji in bi bilo zato treba glede teka in višine zamudnih obresti uporabiti avstrijsko pravo. Meni še, da je izrek sodbe v pogledu prisojenih zamudnih obresti nejasen oziroma nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi moralo odločiti, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti, kot jih v tovrstnih zadevah priznava avstrijsko pravo, to je zgolj do obresti v višini 4 % letno. Priglaša pritožbene stroške.

4. Odgovorov na vloženi pritožbi stranke niso vložile.

5. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba prve toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna glede odločitve pod točkama II in III izreka, glede odločitve pod točko I pa glede odločitve o plačilu zneska 11.789,99 EUR, saj s pritožbama v teh delih ni izpodbijana. Predmet pritožbenega preizkusa je bila zato le odločitev v pogledu prisojenih zamudnih obresti in stroškovna odločitev.

Glede pritožbe prve toženke

7. Očitane postopkovne kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izrek sodbe, ki toženki nalaga plačilo zakonskih zamudnih obresti, ni nejasen. V sodni praksi slovenskih sodišč so s takim (splošno uveljavljenim) izrekom definirane zamudne obresti, kot jih za določeno obdobje zamude predpisuje drugi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). Takšno odločitev je zato mogoče preizkusiti. Očitek, da bi moralo sodišče v izreku zapisati, da gre za zakonske zamudne obresti, kot jih v tovrstnih zadevah priznava avstrijsko pravo, pa ne pomeni postopkovne kršitve, ampak očitek, da je sodišče sodilo po napačnem pravu.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso prerekane, izhaja, da je bilo vozilo tožnika poškodovano dne 19. 2. 2009 v prometni nesreči, ki se je zgodila v Republiki Avstriji. Povzročilo jo je vozilo, ki je bilo zavarovano pri prvi toženki. Gre torej za razmerje z mednarodnim elementom.

9. Za presojo vprašanja, katero pravo je treba uporabiti, pride v konkretnem primeru v poštev Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (v nadaljevanju Haaška konvencija)(1) , ki sta jo ratificirali tako nekdanja SFRJ kot Avstrija, 8. 6. 1992 pa jo je prevzela tudi Republika Slovenija(2). Haaška konvencija v 3. členu predpisuje uporabo prava države, v kateri se je pripetila prometna nesreča (lex loci actus), kar v konkretnem primeru pomeni uporabo avstrijskega prava. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje pri presoji uporabilo slovensko pravo, pa je odločitev v obrestnem delu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nepravilna le v pogledu višine prisojenih zamudnih obresti.

10. Po prvem odstavku člena 1000 v zvezi s členom 1333 Allgemeines Burgerliches Gesetzbuchs (v nadaljevanju ABGB) znašajo zakonsko določene zamudne obresti 4 % letno. Zamudne obresti začnejo teči naslednji dan po zapadlosti denarne terjatve (903. člen ABGB) s tem, da odškodninski zahtevki proti zavarovalnici zapadejo, ko je škoda ugotovljiva (z zaključkom poizvedb potrebnih za ugotovitev zavarovalnega primera in obsega dajatve)(3).

11. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po višini opredeljen zahtevek (za plačilo razlike odškodnine) na prvo toženko naslovil 9. 7. 2009. Takrat je toženka, kot izhaja iz neprerekanih navedb tožnika v tožbi, že razpolagala z vsemi podatki, ki so ji omogočali ugotovitev obsega škode. Tožnik je namreč ta zahtevek vložil po tem, ko je prva toženka po svoji pooblaščeni zavarovalnici (to je drugi toženki) vozilo pregledala, dala poravnalno ponudbo in tožniku plačala nesporni del škode. Ob takšnih okoliščinah je treba šteti, da je zahtevek za plačilo razlike odškodnine zapadel najkasneje na dan, ko ga je tožnik postavil (to je 9. 7. 2009), zamudne obresti pa so začele teči naslednjega dne, to je 10. 7. 2009. Ker je tožnik zamudne obresti zahteval šele od 25. 7. 2009, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je temu sledilo, pravilna.

12. Glede na pravo, ki ga je pri presoji treba uporabiti, pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče tožniku prisodilo previsoke zamudne obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je namreč v Republiki Sloveniji, upoštevajoč drugi odstavek 378. člena OZ in določila ZPOMZO-1, v relevantnem obdobju ves čas presegala 8 %(4).

13. Ker je tožnik upravičen zgolj do zamudnih obresti v višini 4 % letno, je pritožbeno sodišče v tem delu, na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker sprememba obrestnega dela odločitve ni vplivala na uspeh strank v postopku, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo.

Glede pritožbe tožeče stranke

14. Tožnik je v tem postopku tožil dve toženi stranki. Zoper prvo toženko je delno uspel in sicer do višine 58 %, zoper drugo toženko pa je v celoti propadel. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo na podlagi uspeha strank tako, da je upoštevalo, da bi morali tožniku toženki, če bi uspel v celoti, povrniti (vse) stroške po enakih delih(5). Ker je tožnik glede druge toženke v celoti propadel, polovico stroškov nosi sam. Glede preostale polovice pa je odločilo, da mu pripada sorazmerno povračilo (42 %). Tudi skupaj odmerjene stroške toženk, ki ju je zastopal isti odvetnik, je razdelilo na polovico. Prvi toženki, ki je v postopku le delno uspela, je priznalo pravico do povračila sorazmernega dela (58 %) te polovice, drugi toženki pa pravico do povračila celotne polovice stroškov.

15. Pritožbeno sodišče takšni odločitvi pritrjuje. ZPP nima posebnih pravil o tem, kako naj ravna sodišče v primeru, kadar stranka propade v razmerju do enega sospornika, medtem ko proti drugemu delno ali v celoti uspe. Za take primere je v sodni praksi(6) pogosto uporabljena metoda, ki se je je poslužilo tudi sodišče prve stopnje in ima podlago v prvem odstavku 161. člena ZPP. Kot je pravilno poudarilo v obrazložitvi, bi bil tožnik, če bi zoper obe toženki uspel, upravičen od vsake zahtevati polovico stroškov. Ker je zoper drugo toženko propadel, do zneska, ki bi mu ga bila ona dolžna plačati, če bi uspel, ni upravičen. Metoda izračuna stroškov, za katero se zavzema pritožnik, je tudi sicer nesprejemljiva, saj bi njena uporaba, v primeru, da bi tožnik zoper obe toženki uspel (v celoti ali delno), (lahko) pripeljala do tega, da bi tožnik dobil povračilo, ki bi presegalo nastale stroške. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v to, da je druga toženka upravičena do povrnitve polovice stroškov, ki so nastali obema toženkama, saj za drugačno delitev njunih stroškov v konkretnem primeru ne najde podlage. Stališču, da je druga toženka upravičena zgolj do povračila tistega dela (odvetniških) stroškov, ki je posledica doplačila zaradi zastopanja več strank, ni mogoče slediti. Tožnik ne pojasni, zakaj je ravno druga toženka tista, ki je upravičena le do te razlike oziroma, zakaj ni to prva toženka. Pravica do povračila stroškov in njihova višina tako ne more biti odvisna od tega, ali je stranka navedena kot prva ali druga toženka, prav tako pa tudi ne od izbire tožnika.

16. Pritožba je po obrazloženem neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu, to je v točki IV in V izreka, potrdilo.

17. Tožnik je bil s pritožbo neuspešen, prva toženka pa je izpodbijala zgolj obrestni del odločitve in le delno uspela. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

-----------

Op. št. (1): Ur. l. SFRJ – MP 26/76

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima Haaška konvencija pri uporabi prednost pred Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), saj slednji v 4. členu določa, da se ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Ovire za uporabo Haaške konvencije ne predstavlja niti Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (RIM II), saj je v 28. členu te uredbe določeno, da ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času sprejetja te uredbe in ki določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti.

Op. št. (3): Glej 11. člen Versichernugsvertragsgesetz

Op. št. (4): Podatki o višini zamudnih obresti so dostopni na spletni strani http://nsirius.sigov.si:8180/izo-web/spring/obrestneMere?execution=e2s1

Op. št. (5): Toženki glede glavne stvari nista nerazdelno odgovorni, saj druga toženka za zahtevek niti ni pasivno (stvarno) legitimirana.

Op. št. (6): Primerjaj na primer odločitev VSL I Cp 450/2002 in I Cp 2290/2013.


Zveza:

OZ člen 378, 378/2. ZMZPP člen 4. Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče člen 3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) člen 28. ZPP člen 161.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.11.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg3MDMz