VSRS sodba in sklep III Ips 28/2014

Jedro

Če je gospodarska družba insolventna, je gotovo v gospodarski krizi v smislu, kot ga terja določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1. Ni pa mogoče potegniti enačaja med insolventnostjo in tako razumljeno „gospodarsko krizo“. Insolventna gospodarska družba je nedvomno v gospodarski krizi, so pa lahko v gospodarski krizi tudi gospodarske družbe, ki (še) niso insolventne.

Revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni vedel za stanje tožeče stranke, ki je terjalo zagotovitev lastnega kapitala. Določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1 takega vedenja ne zahteva. Tudi sicer si ni mogoče predstavljati, da kot edini družbenik in posojilodajalec ne bi poznal ekonomsko finančnega položaja svoje družbe.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 59.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Revizija se v preostalem delu zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo vrnjenih zneskov po enajstih posojilnih pogodbah, ki naj bi bile sklenjene v času, ko bi morala tožena stranka kot edini družbenik tožeče stranke tej zagotoviti lasten kapital.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo za 163.000,00 EUR (glede prvih treh posojil), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka z revizijo napada zanjo neugodni del drugostopenjske odločbe (glede dosojenih 294.703,15 EUR z zamudnimi obrestmi) „iz vseh revizijskih razlogov, posebej zaradi napačne uporabe materialnega prava“ in Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi se tožbeni zahtevek zavrnil, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožena stranka je bila v času od 10. 9. 2007 do 23. 9. 2010 edini družbenik tožeče stranke.

6. Pravdni stranki sta v času od 18. 2. 2010 do 10. 11. 2010 sklenili enajst posojilnih pogodb, na podlagi katerih je tožena stranka posodila tožeči stranki skupaj 621.520,50 EUR. Tožeča stranka je v zadnjem letu pred uvedbo insolvenčnega postopka vrnila toženi stranki 457.703,15 EUR.

Relevantno pravno pravilo

7. Po določbi prvega odstavka 499. člena ZGD-1 mora družbenik, ki je dal posojilo v času, ko bi moral kot dober gospodarstvenik zagotoviti družbi lastni kapital in je bilo posojilo vrnjeno v zadnjem letu pred uvedbo stečaja ali prisilne poravnave, družbi nadomestiti vrnjeni znesek posojila.

Odločilni razlogi drugostopenjskega sodišča

8. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je družbenik dolžan zagotoviti gospodarski družbi lasten kapital v času, ki je ugotovljiv na podlagi meril iz 14. člena ZFPPIPP. Šlo naj bi za obdobje gospodarske krize podjetja. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi poročila neodvisnega revizorja, ki je ugotovil, da je bila tožeča stranka na dan 30. 6. 2010 insolventna, pa tudi mnenja novega direktorja tožeče stranke, ocenilo, da „se je tožeča stranka v času, ko je sporna posojila prejela, že nahajala v stanju gospodarske krize.“ Obenem je zavzelo stališče, da za obdobje od 18. 2. 2010 do 23. 4. 2010 na podlagi izvedenih dokazov na kaj takega ni mogoče sklepati. Zato je v razveljavitvenem sklepu naložilo prvostopenjskemu sodišču, da postavi izvedenca finančno ekonomske stroke, ki naj poda mnenje o tem, ali bi morala tožena stranka dokapitalizirati tožečo stranko že v času prvih treh posojil.

Razlogi za odločitev o reviziji

9. Določbe 14. člena ZFPPIPP, na katere se je sklicevalo drugostopenjsko sodišče, govorijo o insolventnosti. Če je gospodarska družba insolventna, je gotovo v gospodarski krizi v smislu, kot ga terja določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1. Ni pa mogoče potegniti enačaja med insolventnostjo in tako razumljeno „gospodarsko krizo“. Insolventna gospodarska družba je nedvomno v gospodarski krizi, so pa lahko v gospodarski krizi tudi gospodarske družbe, ki (še) niso insolventne.

10. Literatura, na katero se je sklicevalo drugostopenjsko sodišče (v 6. točki obrazložitve), zastopa stališče, da pridejo pri oceni gospodarske krize v poštev številne okoliščine: prezadolženost, podkapitaliziranost, neplačevitost, pa tudi tržne razmere, ki terjajo spremembo dejavnosti. Vsem primerom pa je skupno, da „družba z normalnimi komercialnimi oblikami zagotavljanja sredstev ne more iz krize, ker najpogosteje ne more do takih sredstev na kreditnem trgu.“ Stališče je prepričljivo in ga zato sprejema tudi Vrhovno sodišče. Za predmetno zadevo to pomeni, da za čas insolventnosti tožeče stranke ni treba ugotavljati nobenih dodatnih okoliščin, ki bi utemeljevale potrebo po dokapitalizaciji tožeče stranke, da pa je take okoliščine treba ugotavljati za obdobje, ko gospodarska družba še ni insolventna.

11. Revident za obdobje po 30. 6. 2010 neuspešno graja ugotovitev drugostopenjskega sodišča, „da se je tožeča stranka v času, ko je sporna posojila prejela, že nahajala v stanju gospodarske krize,“ češ, da se je sodišče oprlo le na poročilo neodvisnega revizorja. Dejansko stanje ugotavlja predvsem sodišče prve stopnje. To pa je presodilo gospodarski položaj tožeče stranke ne le na podlagi poročila neodvisnega revizorja, pač pa tudi na podlagi predloga tožeče stranke za začetek postopka prisilne poravnave, njenega poročila o finančnem položaju in poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Na 6. in 7. strani prvostopenjske odločbe je dovolj podrobno analiziran ekonomsko finančni položaj tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presodi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), dejanskega stanja pa ne ugotavlja (preverja) po uradni dolžnosti. Zato se je v obrazložitvi svoje odločbe utemeljeno ukvarjalo le s pritožbeno grajo, ki pa je zadevala predvsem dokazno moč poročila neodvisnega revizorja.

12. V izpodbijani odločbi ni nasprotja, kot ga skuša prikazati revident, ko navaja, da je prišlo pritožbeno sodišče „na podlagi istega dokaznega postopka in na podlagi istih dokazov“ do različnih zaključkov za različni obdobji (da je bila tožeča stranka 30. 6. 2010 že insolventna, da pa za obdobje od 18. 2. 2010 do 23. 4. 2010 ni mogoče sklepati na stanje, „na katerega 499. člen ZGD-1 veže pravne posledice“). Za različna obdobja je vsekakor mogoče ugotoviti različen ekonomsko finančni položaj tožeče stranke, pa čeprav na podlagi „istega dokaznega postopka in na podlagi istih dokazov.“

13. V izpodbijani sodbi tudi ni videti nasprotja, ki ga revident vidi v tem, ker je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je za ugotovitev ekonomsko finančnega položaja tožeče stranke za čas do 30. 6. 2010 potrebna pomoč izvedenca, ne pa tudi za obdobje po 30. 6. 2010. Ugotovljena dejstva so za različna obdobja pač različna. Ena terjajo strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, druga ne.

14. Revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni vedel za stanje tožeče stranke, ki je terjalo zagotovitev lastnega kapitala. Določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1 takega vedenja ne zahteva. Tudi sicer si ni mogoče predstavljati, da kot edini družbenik in posojilodajalec ne bi poznal ekonomsko finančnega položaja svoje družbe.

15. Revident pa utemeljeno opozarja na nasprotje v delu razlogovanja drugostopenjskega sodišča. To se je po eni strani oprlo na poročilo neodvisnega revizorja, ki je ugotovil, da je bila družba A. d.o.o. na dan 30. 6. 2010 insolventna in je prav na tem gradilo svoje stališče o stanju gospodarske krize tožeče stranke, po drugi strani pa je razveljavilo prvostopenjsko sodbo le glede posojil, danih v obdobju od 18. 2. do 23. 4. 2010, ne pa tudi glede posojil, danih v juniju 2010. Nobene oporne točke ni najti v razlogovanju pritožbenega sodišča, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj se je začelo obdobje gospodarske krize tožeče stranke in zakaj naj bi izvedenec podal mnenje o tem, ali bi morala tožena stranka dokapitalizirati tožečo stranko že v času prvih treh posojil, ne pa tudi glede ostalih posojil, danih do 30. 6. 2010. Izpodbijana odločba ima zato tako pomanjkljivost, zaradi katere je v navedenem pogledu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Po obrazloženem se je izkazalo, da je treba sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti glede dela tožbenega zahtevka za plačilo 59.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo šele na podlagi mnenja izvedenca ekonomsko finančne stroke lahko presodilo, ali bi morala tožena stranka že pred 30. 6. 2010 in od kdaj dokapitalizirati tožečo stranko. Šele na tej podlagi bo lahko pravilno odločilo o še preostalem tožbenem zahtevku. Za obdobje po 30. 6. 2010 ni dvoma, da je taka dolžnost tožene stranke obstajala. Zato je bilo treba revizijo v delu, ki zadeva vračilo posojil, danih po 30. 6. 2010, zavrniti (378. člen ZPP).

O stroških postopka

17. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 154/2015
• VSL sodba I Cpg 772/2013
• UPRS sodba IV U 320/2013