VDSS sklep Pdp 916/2012

Jedro

Uveljavljanje odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja denarne terjatve v smislu določila 4. odstavka 204. člena ZDR, saj je vezano na izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnih rokih iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba tožnika zavrže (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter o zadevi samo odloči, ali da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izplačila odškodnine v znesku 10.800,00 EUR, pri čemer je sodišče tožbo kot prepozno zavrglo. Po stališču tožnika je odločitev sodišča napačna in nezakonita. Sodišče je svojo odločitev zmotno oprlo na določilo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer ni upoštevalo, da je bila tožniku vročena na zunaj vidno kriva listina, datirana za dva meseca za nazaj. Sodišče svojo odločitev temelji na krivi listini. Tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena po pravnih normah, ki zadevajo vročanje, da bi se ta lahko štela sploh za vročeno. Poslana je bila tožniku po navadni pošti. Poleg tega je tožnik pred vložitvijo tožbe, vložil tudi zahtevo za uveljavljanje svojih pravic glede zaklepanja vrat pred njim, po določbi 1. odstavka istega člena ZDR, ter zahteval od tožene stranke, da odpravi kršitve pravic. Tožnik je tudi izrecno navedel, da če obstajajo utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem zahteva, da tožena stranka poda takšno odpoved na način, kot jo ureja zakon, pisno in s predpisanim odpovednim rokom. Tožnik je pričakoval, da mu bo tožena stranka vročila obvestilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi na predpisan način. Tožena stranka na odpravo kršitev ni reagirala. Po določbi 2. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh od dneva roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Sodišče bi moralo upoštevati tudi 4. odstavek 204. člena, ki dopušča uveljavljanje neposredno pred sodiščem, ne da bi bil posebej omejen rok za takšno uveljavljanje. Odpoved je nezakonita, saj je napisana za dva meseca za nazaj, poleg tega pa ima znake prekrška po 11. točki 229. člena ZDR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, saj je odločitev sodišča v celoti pravilna. Rok v katerem lahko delavec uveljavlja zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v ZDR jasno določen, prav tako je enotno stališče tako teorije in prakse, da je ta rok prekluziven. Tako so brezpredmetne pritožbene navedbe tožnika, da odločitev sodišča temelji na „krivi listini“, sicer pa tudi niso utemeljene in podprte z argumenti. Iz skladnih navedb izhaja, da je tožnik z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi bil seznanjen dne 2. 2. 2012, ko je odpoved prejel, takrat je tudi začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Rok je bil zamujen, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Razlogi, ki se nanašajo na vsebino in čas izdelave odpovedi pogodbe o zaposlitvi na vprašanje pravočasnosti tožbe ne morejo vplivati. Tožnik je postavil tudi odškodninski zahtevek, katerega podlaga pa je podana v 118. členu ZDR, odškodnina je torej vezana na ugotovitev nezakonitosti odpovedi in ugotovitve trajanja delovnega razmerja. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje sta obe pravdni stranki skladno navajali in sicer tožnik, da je 2. 2. 2012 prejel z navadno pošto obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo datirano na 3. 11. 2011 in istočasno še odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov, ki je bilo datirano na 18. 12. 2011 (2. odstavek II. točka tožbe), prav tako je tudi tožena stranka v 1. točki odgovora na tožbo navajala, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi s poštno pošiljko dne 2. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo svojo odločitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ne vsebuje opozorilo na pravno varstvo po 2. odstavku 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) ni okoliščina, ki bi kot taka povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez upoštevanja sicer 30 dnevnega prekluzivnega roka za sodno varstvo, ki ga določa 3. odstavek 204. člena ZDR, ki sicer določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem.

Navedeno pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki temelji na „krivi listini, kar je v nasprotju z zakonom in nenazadnje tudi podlaga za vlaganje pravnih sredstev“. Vse vsebinske navedbe v pritožbi glede podane odpovedi so tako neupoštevne, saj bi navedeno lahko preizkušalo sodišče šele v primeru, ko bi tožnik vložil tožbo v okviru 30 dnevnega prekluzivnega roka za sodno varstvo. Kot že navedeno je rok za vložitev tožbe prekluzivni materialni rok na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Tako je neupoštevna tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi z navadno poštno pošiljko, čeprav je tožnik pričakoval, da mu bo tožena stranka vročila odpoved skladno z določili ZDR. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb glede tega, da je tožnik vsled kršitev pravic in zaklepanja vrat podal toženi stranki zahtevo za odpravo kršitev po 1. odstavku 204. člena ZDR, ter zahteval od tožene stranke, da opravi kršitve pravic in mu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi na način, kot ga ureja zakon, pisno in s predpisanim odpovednim rokom.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče kršilo določila ZDR ker ni upoštevalo 4. odstavka 204. člena ZDR, ki sicer določa, da ne glede na rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR, lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem, saj uveljavljanje odškodnine na podlagi 118. člena ZDR temelji na ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in sodišče na predlog delavca ali po uradni dolžnosti lahko razveže pogodbo o zaposlitvi in prisodi delavcu odškodnino, ki pa je seveda neposredno vezana na ugotovitev nezakonitosti odpovedi in ugotovitve trajanja delovnega razmerja. Tako tudi uveljavljanje odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (4. točka tožbenega zahtevka) ne predstavlja denarne terjatve v smislu določil 4. odstavka 204. člena ZDR. Pri tem pa tudi morebiten napačen pravni pouk – o ugovoru 3 delovnih dni od prejema obvestila (obvestilo z dne 3. 11. 2011, ki ga je tožnik prejel skupaj z odpovedjo dne 2. 2. 2012) prekluzivnega roka za vložitev tožbe ne podaljša.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa krije sama svoje stroške postopka iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 151/2018
• VDSS sklep Pdp 176/2015
• VDSS sklep Pdp 1393/2014