<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 701/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.701.2015

Evidenčna številka:VSL0083117
Datum odločbe:20.05.2015
Senat, sodnik posameznik:Danilo Ukmar (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:razžalitev dobrega imena in časti - javna oseba - župan - pravica do osebnega dostojanstva - svoboda izražanja - spletni komentarji - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - žaljivost

Jedro

Toženec je s spletnima komentarjema, v katerih je tožnika primerjal s Hitlerjem, navajal, da bo položnice „požrl v svojem smrdljivem gobcu“, ter podal označbo „banda pokvarjena“, presegel meje ustavno zajamčene svobode izražanja in nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnika.

Sodišče prve stopnje je nadalje ob tehtanju toženčeve pravice do svobode izražanja in tožnikove pravice do osebnega dostojanstva presodilo vse zatrjevane in hkrati izkazane relevantne okoliščine primera, pri tem pa upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila žaljivosti. V zvezi s tem je izrecno poudarilo, da se je bil dolžan tožnik (ki je bil v času objave spornih komentarjev župan) glede na svojo funkcijo oziroma kot javna oseba sprijazniti z resno in ostro kritiko svojega ravnanja (četudi se z njo ne bi strinjal). Pravilno pa je opozorilo tudi, s čim so bile meje takšne (dopustne) kritike v konkretnem primeru s strani toženca (očitno) prekoračene.

Okoliščina, da je nezadovoljstvo z delom župana izražala velika večina lokalnega prebivalstva in da je bil toženec samo eden od nezadovoljnih občanov, njegovega konkretnega protipravnega ravnanja v ničemer ne upravičuje. Nezadovoljstvo je moč izražati tudi na dopusten način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10.12.2014 odločilo:

- da je dolžan toženec v 15 dneh tožniku plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2014 dalje do plačila; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka),

- da je dolžan toženec tožniku v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 520,86 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Najprej navaja, katera v postopku ugotovljena dejstva šteje za nesporna. Poudarja, da je bil tožnik skoraj 20 let župan Občine X in kot tak do zaključka županskega mandata javna osebnost. Pri javnih osebnostih se čast, dobro ime in ugled v prvi vrsti ocenjujeta objektivno in ne samo na podlagi subjektivnega doživljanja. Sodišče prve stopnje naj bi povsem prezrlo, da je bil v kritičnem obdobju tožnik kot javna osebnost nujno podvržen objektivnemu ocenjevanju svojega dela in odgovornosti s strani občanov. Tožniku je naklonilo širše varstvo osebnostnih pravic v subjektivnem smislu, premalo pa se ukvarjalo z utemeljitvijo posega v čast in dobro ime v objektivnem smislu. Toženec je bil samo eden od nezadovoljnih občanov, ki se ni strinjal s postopki, ki jih je takrat vodil župan oziroma občinska uprava. Ne zanika, da je v enem spletnem komentarju izrazil svoje ogorčenje in nezadovoljstvo z načinom dela tožnika. Nasprotuje pa ugotovitvi sodišča, da je podal dva komentarja. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da za dostop WIFI omrežja v lasti toženca ni nobenih ovir. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je avtor drugega spornega komentarja toženec, napačna. Priznava zapis „To kar dela H. je delal Hitler“, vendar s tem komentarjem tožnika ni želel osebno identificirati s Hitlerjem, temveč je le izrazil svoje kritično razmišljanje ter pri tem potegnil vzporednico med diktatorjem in delom župana, ki se v kritičnem času ni oziral na pobude in proteste občanov. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik naslovnik kritik širšega kroga občanov. Meni, da so bile vse druge oblike protestov bistveno bolj neprijetne za psihično ravnovesje tožnika kot pa enkraten zapis toženca na forumu. Razlog za tožnikove psihosomatske težave je v odločilni meri v protestih, ki so potekali od leta 2012 do lokalnih volitev v oktobru leta 2013. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do tega, v kolikšni meri so drugi neprijetni dogodki zoper tožnika vplivali na njegovo porušeno duševno ravnovesje. Poleg tega je v dokazno oceno sprejelo listinske podatke od medijske hiše D. in družbe T. Šlo naj bi za listine, na katere se sodba ne sme opirati (sklicuje se na 3. člen ZPP). Policija naj bi te podatke od upravljalca spletnega portala nezakonito pridobila brez odredbe sodišča, kar je v nasprotju z Zakonom o elektronskem poslovanju na trgu in Ustavo RS. V nadaljevanju se sklicuje na 149.b člen ZKP in poudarja, da mora za kakršno koli pridobivanje informacij o imenu, priimku, elektronskem naslovu, IP številki in ostalih podatkih bralcev ter predvsem piscev komentarjev na spletnih portalih policija na podlagi osmega člena ZEPT in 37. člena Ustave RS pridobiti odredbo sodišča. Na koncu omenja še stališče Višjega sodišča v Ljubljani zavzeto v sklepu I Cpg 944/2004 z dne 14. 2. 2006, in sicer da dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega prava, ne sme imeti dokazne moči v nobenem sodnem postopku.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec s spletnima komentarjema, v katerih je tožnika primerjal s Hitlerjem, navajal, da bo položnice „požrl v svojem smrdljivem gobcu“ ter podal označbo „banda pokvarjena“, presegel meje ustavno zajamčene svobode izražanja in nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnika.(1) Sodišče prve stopnje je nadalje ob tehtanju toženčeve pravice do svobode izražanja(2) in tožnikove pravice do osebnega dostojanstva(3) presodilo vse zatrjevane in hkrati izkazane relevantne okoliščine primera, pri tem pa upoštevalo tako objektivna(4) kot subjektivna merila žaljivosti.(5) V zvezi s tem je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno poudarilo, da se je bil dolžan tožnik (ki je bil v času objave spornih komentarjev župan Občine X) glede na svojo funkcijo oziroma kot javna oseba sprijazniti z resno in ostro kritiko svojega ravnanja (četudi se z njo ne bi strinjal).(6) Pravilno pa je opozorilo tudi, s čim so bile meje takšne (dopustne) kritike v konkretnem primeru s strani toženca (očitno) prekoračene.(7)

6. Sodišče prve stopnje je nadalje prepričljivo obrazložilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj je toženec mejo dopustnega(8) presegel s tem, ko je tožnika primerjal s Hitlerjem, in z uporabo izraza „smrdljivi gobec“, v zvezi s čimer je opozorilo tudi na okoliščino, da način pisanja in vsebina izrazoslovja omogoča zaključek, da namen pisanja ni bil le izražanje resne kritike tožnikovega dela kot župana, ampak slednjega razvrednotiti kot župana. Pritožnik teh ključnih ugotovitev v ničemer ne izpodbije (tega ustrezno niti ne poskuša). Njegova razlaga, kakšen je bil namen primerjave tožnika s Hitlerjem, izzveni neprepričljivo.(9) V 8. točki izpodbijane sodbe je tudi natančno in (življenjsko) logično pojasnjen krog okoliščin, ki utemeljujejo zaključek, da je bil toženec pisec (tudi) drugega spornega spletnega komentarja, ki je bil oddan z njegovega IP naslova. Pritožba ne s podajanjem pomislekov, na katere je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje, niti z neutemeljenimi očitki o pavšalnosti obrazložitve(10) in (domnevno) nelogičnih(11) zaključkih sodišča prve stopnje, ne more uspeti.

7. Toženec neutemeljeno graja obrazložitev sodišča prve stopnje glede duševnih bolečin, ki jih je zaradi njegovega nedopustnega ravnanja utrpel tožnik. Ne drži namreč, da ne bi bilo obrazloženo, v kolikšni meri so drugi (neprijetni) dogodki vplivali na tožnikovo porušeno duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (v točkah 15 – 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) jasno poudarilo, da vzrok tožnikovemu duševnemu stanju v času objave predmetnih spletnih komentarjev ni zgolj toženčevo ravnanje, ampak v pretežni meri drugi dejavniki(12) (ta vzrok naj bi bil splet dogajanj okoli komunalnega prispevka in odzivov ljudi nanj). Vse to je torej razmejilo od tistega obsega tožnikovih duševnih bolečin, ki jih je moč pripisati toženčevemu nedopustnemu ravnanju,(13) in zgolj upoštevaje le-te slednjemu naložilo plačilo primerne odškodnine.(14) Na drugi strani je neupošteven očitek, češ da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca psihološke stroke. Ker je šlo za tožnikov (kot to navaja sam toženec) in ne njegov dokazni predlog, takšni zavrnitvi ne more (upoštevno) oporekati.

8. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo nezakonito pridobljene dokaze. Toženec namreč ničesar v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal oz. grajal.(15) Tožnik je dopisa družbe T. in izdajatelja D. (prilogi A4 in A3), ki sta bila posredovana Policijski upravi, predložil že s tožbo. Sodišče prve stopnje pa je v te dokaze vpogledalo (jih izvedlo) že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5.11.2014.(16) Da naj bi s tem zagrešilo kakršnokoli (procesno) kršitev, toženec v postopku na prvi stopnji (nikoli) ni ugovarjal. Pritožba tudi sicer ne uspe (konkretno) pojasniti, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost (zakonitost) same izpodbijane odločbe.(17) Nenazadnje pa je tudi sicer stališče, češ da so dokazi, ki naj bi bili pridobljeni v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega postopka, v drugih sodnih (torej tudi civilnem) postopkih brez dokazne moči (pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sklep VSL I Cpg 944/2004 z dne 14.2.2006), v najboljšem primeru premalo pojasnjeno.(18)

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(19)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

--------------

Op. št. (1): V skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Ker civilni predpisi opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, ne vsebujejo, si sodna praksa pomaga s kazenskopravnim poimenovanjem teh terminov (pri čemer pa za obstoj protipravnega ravnanja v smislu civilnega delikta ni potrebno, da so podani znaki točno določenega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime). Pojem žalitve oziroma razžalitve je pravni standard, kar pomeni, da je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno.

Op. št. (2): 39. člen Ustave Republike Slovenije (URS).

Op. št. (3): 34. člen URS.

Op. št. (4): Očitek, da se je premalo ukvarjalo z utemeljitvijo posega v čast in dobro ime v objektivnem smislu, zato ne drži.

Op. št. (5): Glej 11. - 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (6): In v tej zvezi (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) natančno razmejilo tudi, kateri del drugega toženčevega komentarja predstavlja takšno (resno in ostro, a dopustno) kritiko tožnikovega ravnanja.

Op. št. (7): Okoliščina, na katero opozarja pritožba, in sicer da je nezadovoljstvo z delom župana izražala velika večina lokalnega prebivalstva in da je bil toženec samo eden od nezadovoljnih občanov, njegovega konkretnega protipravnega ravnanja v ničemer ne upravičuje. Nezadovoljstvo je moč izražati tudi na dopusten način.

Op. št. (8): Oziroma zakaj v zvezi s spornimi izrazi o kritiki ni moč govoriti.

Op. št. (9): Še posebej ob dejstvu, da je uporabo spornega izraza v odgovoru na tožbo obžaloval in se za postopanje opravičil (kar jasno kaže na to, da se tudi sam dobro zaveda njegovega pomena).

Op. št. (10): Glede na sam obseg kot tudi podajo različnih (konkretnih) razlogov, ki jih sodišče prve stopnje v zvezi s tem izpostavlja, je pritožbeni očitek o pavšalnosti najbolj očitno (prima facie) neutemeljen.

Op. št. (11): Pri čemer tega očitka ne uspe konkretizirati.

Op. št. (12): Podarilo je tudi, da se je tožnikovo duševno stanje začelo slabšati že veliko pred objavo spornih komentarjev toženca (in sicer v novembru 2012).

Op. št. (13): Pritožba poudarja, da naj bi bilo sodišče dolžno, „kar se da natančno“ razmejiti vpliv teh drugih dejavnikov na tožnikovo duševno stanje, a ne uspe konkretno pojasniti, kako naj bi bilo potrebno to po njenem mnenju izvesti. V zvezi s tem pa je jasno, da čisto matematična (v številkah izražena) razmejitev vpliva teh dejavnikov, ni možna.

Op. št. (14): Kateri toženec pritožbeno ne oporeka.

Op. št. (15): Glej 286. b člen ZPP

Op. št. (16): Kar se tiče dopisa D. z dne 10.11.2014 (l. št. 32), ki je bil v predmetnem postopku prav tako dokazno vpogledan, pa je bil (tudi sicer) pridobljen na podlagi zahteve samega prvostopenjskega sodišča (in ne policije).

Op. št. (17): V smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (18): Vrhovno sodišče RS je v odločbah II Ips 274/2010 z dne 5.5.2011 in II Ips 325/2010 z dne 5.5.2011 opozorilo na različno naravo kazenskega in pravdnega postopka (zaradi česar - v kratkem povedano - glede vprašanja nedopustnosti dokazov v pravdnem postopku ni mogoče enostavno povzemanje rešitev kazenskega postopka).

Op. št. (19): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.


Zveza:

URS člen 34, 39. OZ člen 179. ZPP člen 286b, 339, 339/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwNTQ5