<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1618/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1618.2014

Evidenčna številka:VDS0014162
Datum odločbe:29.01.2015
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - znižanje plače

Jedro

Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Zato je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku neto razliko v plači za čas od 1. 5. 2009 do 23. 9. 2012 v znesku 2.629,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz točke I/1 izreka; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 7. 2009 do 23. 9. 2012 v znesku 1.614,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz točke I/2 izreka; toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odbitke zaradi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 3. 2012 v znesku 2.392,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti razvidnimi iz točke I/3 izreka. V presežku je zavrnilo: zahtevek za plačilo neto razlik v plačah od 1. 5. 2009 do 23. 9. 2012 v znesku 890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz točke II/1 izreka; zahtevek za plačilo stroškov za prihod na delo in z dela od 1. 7. 2009 do 23. 9. 2012 v znesku 570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz točke II/2 izreka; zahtevek za plačilo odbitkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje od 1. 7. 2008 do 31. 3. 2012 v znesku 525,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz točke II/3 izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške v znesku 492,45 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne. Navaja, da med strankami ni bilo nesporno, da je bil vzpostavljen dogovor o načinu obračuna „plače“, temveč je nesporno to, da je bil med strankama vzpostavljen dogovor o načinu obračuna „plačila za delo“. Sodišče spregleda navedbe toženca ter izpovedi prič, ki so vse po vrsti izpovedale enako, da je bil med strankami vzpostavljen dogovor o načinu obračunavanja plačila za delo, ki je vsebovalo tako plačo kot tudi vse stroške, razen regresa, ki ga je toženec obračunal in plačal posebej. Na dodatna vprašanja, kaj si predstavljajo, da je spadalo v okvir dogovora, so priče in stranke izpovedale, da to vključuje „vse“, ne samo plačo, ampak tudi stroške, ki delavcu pripadajo. Vsi delavci so se s takšnim načinom obračunavanja strinjali. V transportni panogi je običajno, da se delavci in delodajalec dogovorijo za drugačen način obračunavanja plačila za delo, pogodbo o zaposlitvi so vsi delavci podpisali za plačo, ki ustreza višini minimalne plače, po dogovoru pa je delavec upravičen do bistveno višjega plačila za delo, kot je bil upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče sprejme možnost, da so se stranke dogovorile o „načinu obračunavanja plač“, ki odstopa od pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa zavrne možnost, da so se stranke na enak način dogovorile za znižanje načina obračunavanja plačila za delo (-5%). Do znižanja obračunavanja plač je prišlo na isti način kot pri samem dogovoru. Delavci so bili sicer nezadovoljni ob predlogu delodajalca za znižanje, vendar so znižanje sprejeli. Občasno se je pojavilo „godrnjanje“, češ kdaj se bo plača zvišala, nikoli pa ni nihče formalno zahteval vzpostavitev starega stanja. Ni res, da je priča A.A. izpovedala tako, kot je sodišče zapisalo v sodbi. Gre za napačno interpretacijo njene izjave, saj je povedala, da kakšnega veselja ob znižanju res ni bilo, da pa so delavci razumeli težko situacijo in posledice gospodarske krize in so znižanje sprejeli. Ni res, da je pri znižanju šlo za enostransko izjavo, temveč je šlo za dvostranski dogovor med delavci in delodajalcem.

Sodišče je napačno interpretiralo, kaj so se delavci in delodajalec dogovorili. Po izvedenih dokazih je sporno, da je bil dogovorjen znesek takšen, da je obsegal vse plačilo za delo, torej plačo in vse pripadajoče stroške. To je razvidno iz plačilnih list, kjer je delavcu priznano vse, od plače do posameznih stroškov. Po pogodbi o zaposlitvi je delavcu pripadala zgolj minimalna plača ter stroški, povezani z delom. Dogovor je bil, da se delavcu ob koncu meseca izplača takšno nadomestilo, ki bo ustrezalo dogovoru, to pa pomeni plačo in vse stroške, kar je bilo prikazano tudi na plačilni listi, ki jo je delavec tudi prejel. Delodajalec je pravilno obračunal plačo in posamezne stroške in jih delavcu nakazal na račun. Tudi davki in prispevki so bili ustrezno plačani. Toženec je posebej nakazal plačo, od katere je odvedel davke in prispevke, nato pa še posebej stroške. Če bi sodišče ravnalo pravilno in zakonito ter od tožnika zahtevalo ustrezne dokaze, bi pri ustreznih organih lahko ugotovilo, da je tožnik prejel plačilo prav vseh stroškov in ne drži, da je bila nakazana samo plača, ne pa tudi stroški.

Sodišče je nezakonito priznalo tožniku upravičenje do prevoznih stroškov. Ker je bil delavec večino časa na vožnji, za katero prejme dnevnice, je bil upravičen le do stroškov za tisti dan, ko je bil doma in je prišel na delo od doma in se nato domov tudi vrnil. Tožnik ni navedel, kdaj je bil v B., kdaj se je vozil od doma v službo v B. oziroma koliko dni je bil v tujini na poti, niti ni tega dokazal. Vse to bi moral tožnik navesti, da bi zadostil trditveni podlagi.

Toženec je redno plačeval obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Ponovno je šlo za dogovor med delodajalcem in delavci, pri čemer so ta predlog podali delavci sami. Toženec je delavcem izplačeval stimulacijo, ki jo je toženec izplačeval, ker so delavci tako želeli, nato pa so si nekateri sami plačevali to obliko zavarovanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) še odgovarja:

6. V tem sporu gre za presojo, če je toženec pravilno obračunaval in izplačeval tožniku pripadajočo plačo in stroške na delovnem mestu voznika tovornjaka. Skladno z določbo 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Tako je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Poleg tega je delavec skladno z določbo 130. člena ZDR v zvezi z opravljanjem dela pri delodajalcu upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter do povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bil tožnik v času od 20. 7. 1999 do 23. 9. 2012 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik tovornjaka v mednarodnem prometu, pri čemer je bila po pogodbi o zaposlitvi med strankama dogovorjena višina minimalne plače. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da je tožnik upravičen tudi do pripadajočih stroškov v zvezi z delom skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času od 1. 5. 2009 do 3. 11. 2012 obstajal ustni dogovor med vozniki in tožencem o načinu obračunavanja neto plače v višini 0,065 EUR na prevoženi kilometer, dodatek na odsotnost v višini 30,00 EUR na delovni dan, stimulacija v višini 100,00 EUR na mesec, plačilo za vsak razklad, razen prvega, v višini 5,00 EUR, za prestop meje, na kateri je bila carina 10,00 EUR, za dneve odsotnosti (letni dopust, bolniška) pa 35,00 EUR na dan.

8. Toženec je voznikom od 1. 5. 2009 zmanjšal plačo za 5 % (po izpovedbi toženca naj bi šlo za dogovor med njim in zaposlenimi zaradi gospodarske krize). Takšno izplačilo je predstavljalo izhodišče za oblikovanje uradne izplačilne liste, katere postavke so bile prilagojene dejansko izplačanim zneskom. Toženec je na vsakokratni hrbtni strani izplačilne liste tožnika ročno izpisal številko prevoženih kilometrov za posamezni mesec ter pripadajoče dodatke po dogovoru, tako izračunan neto znesek pa znižal za 5 %, k temu pa zmanjšal plačo še za odvedeno plačilo iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po izpovedbi A.A., ki je bila pri tožencu zadolžena za finance, je plačo po takšnem toženčevem izračunu „spravila„ na plačilne liste, na katerih je določila višino minimalne oz. osnovne plače, razliko pa prikazovala v drugih postavkah kot dnevnice, potne stroške, nadaljnji odbitek za telefon ter odbitek za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se je prikazoval kot kredit št. ... - telefon.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni imela podlage za enostransko znižanje dogovorjene plače za 5 % iz razloga gospodarske krize. Glede tega je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da zgolj z enostransko izjavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ni mogoče spremeniti predhodnega sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved priče C.C., predsednika sindikata pri toženi stranki, ki je izpovedal, da sindikat o znižanju ni bil obveščen in s tem ni soglašal. Poleg tega tudi iz izpovedbe A.A. izhaja, da so delavci večkrat zahtevali izplačilo plač skladno z dogovorom, oziroma da se je med njimi pojavilo nezadovoljstvo ter težnje, kdaj se bo plača zvišala. Izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in utemeljeno ni verjelo izpovedbi priče D.D., da naj bi delavci na skupnih sestankih podali soglasje k znižanju plač, kar ni verjetno, zlasti če se upošteva izpoved samega toženca, da je sam sprejel odločitev o znižanju plač, ker je ocenil, da je to potrebno glede na finančno stanje. Toženec sam v pritožbi navaja, da se je občasno pojavilo „godrnjanje“, češ kdaj se bo plača zvišala, kar prav tako kaže na to, da izrecnega in brezpogojnega soglasja delavcev k znižanju plač (za 5 %) ni bilo, seveda pa pri tem ni odločilno, da „nihče ni formalno zahteval vzpostavitve starega stanja“, kot navaja pritožba.

10. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo za čas od 1. 5. 2009 do 23. 9. 2012 razliko v znesku 2.629,52 EUR, ki predstavlja znesek 5 % znižanja, razdeljen v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi sicer toženec na tako priznan znesek po višini ni imel pripomb.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo navedbe toženca, izpovedbe prič ter dogovorov o načinu obračunavanja plačila za delo, v katero je zajeta tako plača kot tudi vsi stroški. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka voznikom kljub drugačnemu prikazu na plačilnih listah, ki so bile sestavljene na način, ki ga je natančno pojasnila priča A.A., ni izplačevala stroškov za prevoz na delo in z dela, ker je s prikazom dela plače po tej postavki dejansko zmanjšala neto plačo po dogovoru. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da teh stroškov ni dobil plačanih, saj je dokazno breme, da je tožniku izplačal vse terjatve iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, na tožencu in ne obratno.

12. Nesprejemljivo je stališče toženca v pritožbi, da je ugotovitev, da tožniku niso bili izplačani zneski, označeni na plačilnih listah v postavki „prevoz na delo“ izmišljotina sodišča, ker ni preverilo pri ustreznih organih, kaj je bilo dejansko plačano. Zneski po plačilnih listah, ki zajemajo neto plače, obračunane od minimalne plače 830,00 EUR bruto so bili tožniku res izplačani, kar je ugotovilo tudi sodišče, vendar izplačila predstavljajo le neto plače (ter dnevnice) po dogovoru. Toženec je ravnal napačno, ker je del neto plače, do katere je bil tožnik upravičen glede na veljavni dogovor, prikazoval kot povračilo stroškov za prevoz na delo (s čemer je napačno obračunaval mesečne bruto plače v prenizkih zneskih in vsaj za del plače, ki ga je prikazal kot povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, ni plačal ustreznih davkov in prispevkov) oziroma v posameznih mesecih kot regres za letni dopust. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku plačati za čas od 1. 7. 2009 do 23. 9. 2012 znesek 1.614,00 EUR, kolikor znaša po podatkih toženca, seštevek na plačilnih listah navedenih zneskov iz naslova povračila stroškov za prihod na delo in z dela.

13. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na plačilo tožniku odtegnjenih prispevkov iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je štelo kot nesporno med strankama, da je toženec z dnem zaposlitve tožnika prijavil v predpisana socialna zavarovanja, poleg tega pa ga je z dnem 1. 1. 2001 vključil še v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Poleg tega je ugotovilo, da je toženec za sporno obdobje od tožnikove bruto plače odvajal prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vendar pa je zavzelo stališče, da toženec ni imel podlage, da je tožniku to upošteval pri vsakokratnem neto izplačilu plače, ki jo je za odvedene prispevke ustrezno zmanjšal.

14. Toženec v pritožbi navaja, da je šlo pri vključitvi v takšno zavarovanje za tožnikovo željo, katero odtegovanje od neto plače se je pokrilo s priznano stimulacijo. Po stališču pritožbenega sodišča takšno naziranje toženca ne more biti sprejemljivo, saj se delovna mesta voznikov tovornjakov z nosilnostjo 5 ali več ton, če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % dejanskega delovnega časa oziroma prevozijo 60.000 km s tovornjakom v posameznem poslovnem letu, skladno s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. SRS, št. 19/75), ter ugotovitvenim sklepom istega organa o opravljeni reviziji (Ur. l. SRS, št. 36/89 - ki še velja), za takšna dela šteje zavarovalna doba s povečanjem. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik v spornem času opravljal prevoze v mednarodnem prometu na vozilu z nosilnostjo več kot 5 ton, pri čemer je iz plačilnih listov (skladno s toženčevo evidenco in njegovim izračunom plače) razvidno, da je na letni ravni opravil več kot 60.000 km. To pomeni, da je imel tožnik na delovnem mestu voznika pri tožencu dejansko podlago, da ga je toženec vključil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je opravljal v spornem času delo na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Prispevke za takšno zavarovanje, ki znašajo najmanj toliko kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka. Toženec v konkretnem primeru ni imel nobene podlage, da tožniku odvedena sredstva iz naslova prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, za katere je bil dolžan, da jih je v spornem času plačeval za tožnika, nato odtegnil od neto plače na vsakokratni izplačilni listi. Za takšno ravnanje tudi ni imel soglasja tožnika.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 126, 127, 134.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg3MTQ4