<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1370/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1370.2014

Evidenčna številka:VDS0013495
Datum odločbe:29.01.2015
Senat:Borut Vukovič (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - znižanje plače

Jedro

Delodajalec z enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ne more spremeniti predhodno sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači za čas od 1. 5. 2009 do 30. 9. 2012 v skupnem neto znesku 2.818,00 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (točka I/1 izreka); in razliko v plačilu za delo od 1. 5. 2008 do 30. 9. 2012 v neto znesku 916,50 EUR, v zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (točka I/2 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 626,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb procesnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s 1., 2., in 3. točko prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ker je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena in nezakonita. Navaja, da je med toženo stranko in delavci obstajal ustni dogovor o načinu obračunavanja neto plače. Vsi delavci so se s takšnim načinom obračunavanja strinjali, čeprav takšen dogovor ni bil sklenjen v pisni obliki, je za delavce in delodajalce pomenil dvostranski pravni akt. Delavci so soglašali z obračunavanjem plač v skladu z ustnim dogovorom. Tožnik je sicer imel s tožencem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena višina osnovne minimalne plače, ki jo je tožnik dobil v celoti izplačano, poleg tega pa še pripadajoče stroške iz naslova dela. Tožena stranka meni, da je tožnik skladno z ustnim dogovorom dobil obračunane prejemke v višjem znesku, kot bi mu pripadali skladno s pogodbo o zaposlitvi. Delavci so se namreč strinjali s 5 % znižanjem plače, kar je bilo objavljeno na oglasni deski. Takšen ukrep pa je tožena stranka sprejela iz razloga gospodarske krize in zmanjšanja obsega poslovanja. Občasno se je pojavilo „godrnjanje“ češ, kdaj se bodo plače zvišale, nikoli pa ni nihče formalno zahteval vzpostavitve starega stanja. Ni res, da je priča A.A. izpovedala tako kot je sodišče zapisalo v sodbi. Gre za napačno interpretacijo njene izjave, saj je povedala, da kakšnega veselja ob znižanju res ni bilo, da pa so delavci razumeli težko situacijo in posledice gospodarske krize in so znižanje sprejeli. Tudi ni res, da je pri znižanju šlo za enostransko izjavo, temveč je šlo za dvostranski dogovor med delavci in delodajalci. Sodišče je nezakonito priznalo tožniku tudi upravičenje do prevoznih stroškov. Prevozni stroški so stroški, ki jih delodajalec povrne delavcu za dejanski prihod na delo in vrnitev domov. V transportni panogi so ti stroški relativno nizki, saj je delavec večino delovnih dni v mesecu na vožnjah v tujini, kar pomeni, da se ni zjutraj pripeljal od doma v službo in se popoldne vrnil domov. Tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen zahtevati potne stroške za vsak dan v mesecu, saj je v večini bil na vožnji v tujini in mu za tisti čas stroški za prihod na delo ne pripadajo. Prevoz na delo ni pavšalna obveznost delodajalca, temveč mora delavec dokazati do kakšnega zneska je upravičen uveljavljati regres od delodajalca, saj gre v tem primeru za povračilo stroškov. Navedba sodišča, da stroški prevoza niso bili plačani, čeprav je v plačilni listi navedeno, da se stroški za prevoz na delo obračunavajo posebej in brez da bi tožnik predložil dokazilo, da je bila plača drugače obračunana kot to kaže plačilna lista oz. da je bilo tožniku na njegov TRR nakazano manj, kot je to prikazano na plačilni listi, temelji zgolj na navedbi tožnika. Tožena stranka je izdelala plačilno listo in v skladu z njo nakazala tožniku denar (plačilo za delo), znotraj tega nakazila pa strogo ločila plačila, od katerega so bili obračunani in plačani davki in prispevki ter ostale stroške, kot je navedeno na plačilni listi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) na pritožbene navedbe še odgovarja:

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta stranki v spornem obdobju sklenili ustni dogovor o načinu obračunavanja plač, pri čemer je bilo dogovorjeno plačilo (v neto zneskih) v višini 0,065 EUR na prevožen kilometer, dnevnica v višini 30,00 EUR na delovni dan oz. v višini 70,00 EUR za soboto ali nedeljo, stimulacija 100,00 EUR na mesec, plačilo za vsak razklad, razen prvega v višini 5,00 EUR, za vsak prestop meje, kjer je bila carina (Hrvaška, Srbija) znesek 10,00 EUR, za dneve odsotnosti (letni dopust, bolniška) pa 35,00 EUR na dan.

Tožena stranka je voznikom od 1. 5. 2009 zmanjšala plačo za 5 % (po izpovedbi toženca naj bi šlo za dogovor med njim in zaposlenimi zaradi gospodarske krize). Takšno izplačilo je predstavljalo izhodišče za oblikovanje uradne izplačilne liste, katere postavke so bile prilagojene dejansko izplačanim zneskom. Toženec je na vsakokratni hrbtni strani izplačilne liste tožnika ročno izpisal številko prevoženih kilometrov za posamezni mesec ter pripadajoče dodatke po dogovoru, tako izračunan neto znesek pa znižal za 5 %, k temu pa zmanjšal plačo še za odvedeno plačilo iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po izpovedbi Silve Kozjak, ki je bila pri tožencu zadolžena za finance, je plačo po takšnem toženčevem izračunu „spravila“ na plačilne liste, na katerih je določila višino minimalne oz. osnovne plače, razliko pa prikazovala v drugih postavkah kot dnevnice, potne stroške, nadaljnji odbitek za telefon ter odbitek za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se je prikazoval kot kredit št. 100 - telefon.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni imela podlage za enostransko znižanje dogovorjene plače za 5 % iz razloga gospodarske krize. Glede tega je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da zgolj z enostransko izjavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ni mogoče spremeniti predhodnega sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Pri takšnem zaključku je sodišče izhajalo iz izpovedbe predsednika sindikata pri toženi stranki (B..B), ki je potrdil, da sindikat o znižanju ni bil obveščen in s tem ni soglašal. Poleg tega pa tudi iz izpovedbe Silve Kozjak izhaja, da so delavci večkrat zahtevali izplačilo plač skladno z dogovorom, oz. da se je med njimi pojavilo nezadovoljstvo ter težnje, kdaj se bo plača zvišala. V tej zvezi so vozniki predlagali sklic sestanka med njimi in tožencem, da se na dnevni red sestanka uvrsti tudi vprašanje o neopravičenem 5 % znižanju plač in ostalim odtegovanjem iz naslova plače, pa do tega ni prišlo. V skladu s tako ugotovljenim dejanskim stanjem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo pri takšnem znižanju plač za dvostranski akt delodajalca, s katerim naj bi se strinjali vsi zaposleni pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo za čas od 1. 5. 2009 do 30. 9. 2012 razliko v znesku 3.589,33 EUR, ki predstavlja znesek 5 % znižanja, razdeljen v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi sicer tožena stranka na tako priznane zneske po višini ni imela pripomb.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo navedbe tožene stranke, izpovedbe prič, ter dogovorov o načinu obračunavanja plačila za delo, v katero je zajeta tako plača kot tudi vsi stroški. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka voznikom kljub drugačnemu prikazu na plačilnih listah, ki so bile sestavljene na način, ki ga je natančno pojasnila priča A.A. (ki je bila zadolžena za finance in je plače izračunane po dogovoru, na plačilnih listah „spravila“ na zneske plač v višini minimalnih plač, razliko pa prikazala v drugih postavkah kot dnevnice in potne stroške, vse skupaj pa je predstavljalo pripadajoči znesek neto plače po dogovoru), ni izplačevala stroškov za prevoz na delo in z dela, ker je s prikazom dela plače po tej postavki dejansko zmanjšala neto plačo po dogovoru. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da teh stroškov ni dobil plačanih, saj je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse terjatve iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, na toženi stranki in ne obratno.

Nesprejemljivo je stališče tožene stranke v pritožbi, da je ugotovitev, da tožniku niso bili izplačani zneski, označeni na plačilnih listah v postavki „prevoz na delo“, izmišljotina sodišča, ker ni preverilo pri ustreznih organih, kaj je bilo dejansko plačano. Zneski po plačilnih listah, ki zajemajo neto plače, obračunane od minimalne plače 830,00 EUR bruto (prevoz na delo in dnevnice) so bili tožniku res izplačani, kar je ugotovilo tudi sodišče, vendar izplačila predstavljajo le neto plače (ter dnevnice) po dogovoru. Tožena stranka je ravnala napačno, ker je del neto plače, do katere je bil tožnik upravičen glede na veljavni dogovor, prikazovala kot povračilo stroškov za prevoz na delo (s čemer je napačno obračunavala mesečne bruto plače v prenizkih zneskih in vsaj za del plače, ki ga je prikazala kot povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, ni plačala ustreznih davkov in prispevkov) oziroma v posameznih mesecih kot regres za letni dopust. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za čas od 1. 5. 2008 do 30. 9. 2012 neto znesek 916,50 EUR, kolikor znaša po podatkih tožene stranke, seštevek na plačilnih listah navedenih zneskov iz naslova povračila stroškov za prihod na delo in z dela.

Ker uveljavljani pritožbenih razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 126, 130.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MTY1