VDSS sklep Pdp 984/2014

Jedro

ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati polega ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar to ne pomeni, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi navedenega določila ne vsebuje, pride avtomatično do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.

Domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, je podana le v primeru, ko čas trajanja (ne pa razlog) ni pisno določen in če pogodba za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 25. 9. 2013, ni prenehala veljati dne 25. 10. 2013 in še vedno velja. Šteje se, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (I. točka). Nadalje je razsodilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 26. 10. 2013 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunavati mesečno plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke ter izplačati tožnici mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka). Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 507,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka tudi pred pritožbenim sodiščem, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je bila tožnica v konkretnem primeru zaposlena pri toženi stranki, pri čemer sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega meseca, pri čemer je pomotoma izostala izrecna navedba razloga, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je v sodnem postopku zatrjevala in dokazovala, da je dejanski razlog za zaposlitev za določen čas obstajal in da je zato posledično pogodba bila zakonito sklenjena zgolj za določen čas in to v smislu 3., 11. in 12. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Naloga, za katero je bila tožnica sprejeta v delovno razmerje, je bila enkratne narave ter je bila časovno omejena na en mesec, kolikor se je predvidevalo, da bo potrebno za izpeljavo nalog, vezanih na konkretni projekt. Tožničina naloga je bila vzpostavitev sistema za „email marketing vezanih na sistem - projekt A.“. Tožena stranka takrat ni imela prostih kadrovskih kapacitet, da bi lahko nujni projekt vpeljale v podjetje. Kljub jasnim zakonitim vsebinskim razlogom za sklenitev pogodbe za nedoločen čas, pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo transformacijo pogodbe o zaposlitvi v pogodbo za nedoločen čas. Pri tem se sodišče ni ukvarjalo z vsebino oziroma utemeljenostjo zatrjevanega razloga, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena za določen čas, temveč je zgolj iz formalnih razlogov odločilo, da velja pogodba za nedoločen čas. Sodišče je svojo odločitev pojasnilo s stališčem, da mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki, kar velja za vse sestavine pogodbe, pri tem je sodišče oprlo svojo odločitev na drugi odstavek 12. člena ZDR-1, ki pravi, da v kolikor pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato po mnenju sodišča ni pomembno, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal. Takšno pravno naziranje je nepravilno in posledično je nezakonita tudi izpodbijana sodna odločba. ZDR-1 ne predvideva posledice oziroma sankcije za primer, da v pisni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, stranki nista pisno opredelili razloga za časovno omejitev trajanja delovnega razmerja. Drugi odstavek 12. člena ZDR-1, na katerega se sklicuje sodišče, namreč ureja zgolj situacijo, ko delodajalec z delavcem ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma, ko čas trajanja pogodbe ni pisno določen. V konkretnem primeru pa je nesporno bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, v kateri je bilo zapisano, da se sklepa zgolj za določen čas. Konkretna norma je zato neuporabljiva za konkretni primer. Sodišče nepravilno odstopa od ustaljene sodne prakse, ki je sicer še v času veljavnosti predhodnega ZDR izoblikovala stališče, da izostanek navedbe razloga, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne more vplivati na zakonitost same pogodbe. Novi ZDR-1 namreč z opredelitvijo, da se s pisno pogodbo navede tudi razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas (31. člen), ni posegel v vprašanje zakonitosti tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas, takšna je bila tudi izrecno zapisana volja strank. Drugačno naziranje bi negiralo svobodno voljo strank. Drugi odstavek 12. člena ZDR vzpostavlja zgolj domnevo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Domneve pa je vselej mogoče izpodbijati z dokazom o nasprotnem. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe in navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 56. člena ZDR-1 v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR, kot to izhaja iz 5., 6., 7. točke obrazložitve sodbe. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je štelo kot bistveni razlog za utemeljenost tožbenega zahtevka za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 9. 2013 v nedoločen čas dejstvo, da v pogodbi ni naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in to, da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjema, pravilo pa sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Prav tako je sodišče prve stopnje navedlo, da se skladno z drugim odstavkom 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v primeru, če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, domneva, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, saj 31. člen ZDR-1 določa predpisane sestavine pogodbe, česar pa predmetna pogodba nima, saj ne vsebuje razloga, zato je nezakonita oziroma se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas - 56. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je štelo tudi, da zato ni bistveno, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko obstajal in ali ga je bila tožnica z njim seznanjena. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi zavzelo tudi stališče, da ZDR-1 (od 12. 4. 2013 dalje) na novo predpisuje, da se v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navede tudi - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati polega ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi navedenega določila ne vsebuje, pride avtomatično do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 12. člen ZDR-1, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Vendar je potrebno po oceni pritožbenega sodišča pri tem upoštevati, da drugi odstavek 12. člena ZDR-1 določa, da če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Torej se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas le v primeru, ko čas trajanja (ne pa razlog) ni pisno določen in če pogodba za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela. V konkretnem primeru pa je čas za katerega se sklepa pogodba, določen v 4. členu in sicer gre za čas enega meseca od 25. 9. 2013 do 25. 10. 2013. Prav tako je pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela (25. 9. 2013). Določilo 12. člena ZDR-1 je identično z določilom 10. člena ZDR, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da mora sodišče tudi po uveljavitvi novega ZDR-1 zadeve obravnavati upoštevaje dosedanjo ustaljeno sodno prakso, ki jo sicer sodišče prve stopnje tudi samo citira. Tako se po dosedanji sodni praksi, temelječi na ZDR, zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izrecno zahtevalo, da je v pogodbi naveden razlog, pač pa so lahko stranke v sodnem postopku razlog dokazovale. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je potrebno enako ravnati tudi po uveljavitvi novega ZDR-1, pri čemer ocenjuje, da glede na besedilo 31. člena ZDR-1, ki sicer določa katere sestavine mora pogodba o zaposlitvi vsebovati, ni mogoče šteti, da na primer, če pogodba o zaposlitvi nima sestavine na primer kraj opravljenega dela, določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa, dolžini odpovednih rokov, zagotovo ne bi prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sestavine iz 5. alineje 31. člena ZDR-1, ki na novo določa - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče kvalitativno obravnavati drugače, kot vse ostale alineje navedenega člena.

ZDR-1 v 56. členu določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer pa ZDR-1 v 54. členu taksativno našteva razloge, iz katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati glede na podane dokazne predloge obeh strank, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena skladno z določili 54. člena ZDR-1.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

28.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 354/2013
• VDSS sodba Pdp 261/2016
• VDSS sodba Pdp 1215/2012