VDSS sodba Pdp 444/2014

Jedro

Nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti se obračuna in plača zgolj v primeru, če je delavec zaradi bolniškega staleža dejansko odsoten z dela. Če je delavec na delu prisoten in delo opravlja, mu je delodajalec dolžan obračunati in izplačati plačo. Ker je tožnik v spornem obdobju, kljub odobrenemu bolniškemu staležu, ves čas delal, je bil za ta čas (ko je delal) upravičen do plače in ne do nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da v celoti glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožniku:

- za mesec julij 2008 obračunati bruto znesek 107,08 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa tožniku izplačati z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 1. 9. 2008 dalje do plačila:

- za mesec avgust 2008 obračunati bruto znesek 101,69 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa tožniku izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 9. 2008 dalje do plačila.

Kar tožnik zahteva več ali drugače (razliko od priznanega bruto zneska do vtoževanega neto zneska 1.507,50 EUR ter drugačno priznanje teka zakonskih zamudnih obresti) se zavrne.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 166,40 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožnik stroške odgovora na pritožbo krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka toženi stranki naložilo, da tožniku za opravljeno delo v mesecu juliju in avgustu 2008 plača 1.507,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 150,54 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da sodba temelji na pavšalnih ugotovitvah, domnevah in logičnem sklepanju sodišča. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo dokaznemu predlogu z zaslišanjem priče A.A., čeprav je bil tožnik s tem dokaznim predlogom prekludiran, na kar je tožena stranka utemeljeno opozorila. Sodišče je svoje ugotovitve nato oprlo tudi na izpovedbo te priče in to kljub temu, da je izpovedovala nekonsistentno. Sodišče v ničemer ni upoštevalo izpovedb prič tožene stranke. Tako je npr. B.B. odločno zanikal možnost, da bi na gradbišču C. lahko nekdo opravljal delo z mavcem na nogi. Nedvomno pričanje ene same priče, ki naj bi videla, da je tožnik resnično opravljal delo z mavcem na nogi, ne more zadostiti zahtevam 8. čl. ZPP. Sodišče se ne opredeli do izpovedb tožene stranke, da tožnika na gradbišču nihče od drugih tam prisotnih ni videl, niti do argumentov tožene stranke, da tožnik tudi objektivno, zaradi varnostnih predpisov, dela ni mogel opravljati. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pojasnila D.D. glede elektronskega sporočila z dne 20. 8. 2008. Sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je tožniku priznalo več kot 300 opravljenih ur, kar pomeni, da naj bi tožnik delal preko polnega delovnega časa, saj je bil za redno delo že plačan za čas bolniškega staleža. Sodišče ni pojasnilo, na kateri pravni podlagi je tožniku priznalo celotni znesek zahtevka. Pravdni stranki se namreč nikoli nista dogovorili niti za kakršnokoli dopolnilno delo niti za kakršnokoli dodatno plačilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je tožnik v času bolniške odsotnosti pri bivšem delodajalcu honorarno delal pri toženi stranki in je torej na enak način že "posloval". V zvezi z elektronskim sporočilom z dne 20. 8. 2009 in sms sporočilom z dne 26. 8. 2008 sodišče ni raziskalo dejanskega stanja. Izpovedbe E.E. in F.F. ter tožnika so si v nasprotju. Tožnik je povsem nelogično trdil, da je najprej imel kar dve "bergli", nato pa naj bi očitno s kompliciranim zlomom na gradbišču C. hodil po stopnicah, čeprav je pri delu, pri katerem je bilo potrebno delati tudi na višini, moral uporabljati stol. Tožnik naj bi edini opravljal zahtevna elektroinštalaterska dela v času, ko je bil B.B. kot delovodja na dopustu. Kdorkoli bi na gradbišču težko spregledal delavca z mavcem na nogi. Na gradbišču tudi ni moglo delati 200 delavcev, kar trdi sodišče, saj so bila dela zaključena že 16. 7. 2008, kar je potrdil tudi G.G.. Ta je tudi natančno opisal, da je napake odpravljalo predvsem podjetje H. d.o.o., ki je bilo podizvajalec, ter da je on osebno sestavljal popis napak in to vsakih nekaj dni. Izpovedal je tudi, da bi zaradi tega, ker je bilo poletje, prav gotovo opazil tožnika z nogo v mavcu, če bi bil ta na gradbišču. Sodišče ni pojasnilo, zakaj bi morala tožena stranka tožniku kar 2x plačati za isto delo. Tožena stranka je tožniku sporočilo z dne 25. 8. 2008 poslala za vsak slučaj, če bo prišel na delo. Tudi sicer to sporočilo ne more služiti kot dokaz, da je tožnik zatrjevano delo dejansko opravil. Ni jasno, kako je sodišče na podlagi tega sporočila lahko ugotovilo, da je tožnik opravil 301,5 ure dela v juliju in avgustu. Obrazložitve o tem ni. Prav tako ni jasno, kako je sodišče vsebino sms sporočila z dne 26. 8. 2008 tolmačilo kot dokaz, da je tožnik v spornem času opravil zatrjevano število ur. Tožena stranka je namreč pojasnila, da tožnik ni vrnil delovnega orodja, zato ga je tožena stranka potem, ko je sporočil, da je zopet zbolel, po sms pozvala, da vrne delovno orodje. Tožnik ni sporočil niti podatkov o opravljenem delu za oba študenta, čeprav sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da bo v času odsotnosti tožene stranke te podatke sporočal tožnik, kot edini redno zaposleni delavec. Tožnik ni dokazal, da je opravil 301,5 ur. Tožena stranka je bila v juliju in avgustu na letnem dopustu, dela se v tem času ustavijo. Poleg tega pa tako majhen delodajalec, v nobenem primeru ne bi dovolil delati zgolj enemu samemu ter neizkušenemu delavcu, kot je tožnik. Kljub večkratnim opozorilom tožnik toženi stranki ni prinesel potrdil o bolniškem staležu v septembru 2008. Tožnik je tožbi priložil očitno ponarejene plačilne liste, ki se glasijo na ime I. d.o.o.. Datumi na njegovih plačilnih listih (npr. april 2008) se ne ujemajo. Na podoben način so ponarejene tudi vse ostale listine. Glede na vse navedeno ni razumljivo, zakaj se je sodišče glede navedb strank v postopku tako nekritično oprlo le na trditve tožnika in njegovih prič. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh za ta spor odločilnih dejstev. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 497/2012 z dne 14. 11. 2012. Izpodbijano sodbo opr. št. I Pd 343/2009 z dne 14. 2. 2012 je na pritožbo tožene stranke delno spremenilo in delno razveljavilo (glede plačila 1.507,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje ter stroške postopka) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo sledeče dejansko stanje. Tožnik je v juliju in avgustu 2008 kljub odobrenemu bolniškem staležu opravljal delo pri toženi stranki. Tožnik je delo opravljal tudi v času od 17. 7. 2008 do 10. 8. 2008, ko je bila tožena stranka na letnem dopustu. Tožnik je v juliju 2008 opravil 161,5 ur dela, v avgustu pa 140 ur dela, skupaj torej 301,5 ur dela. Tožena stranka mu je za julij in avgust 2008 obračunala in izplačala nadomestilo plače za čas bolniškega staleža.

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku po oceni pritožbenega sodišča skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, ki so se nanašali na sporno dejstvo opravljanja dela tožnika v mesecu juliju in avgustu 2008. Razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, nasprotne pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o tem, ali je tožnik v spornem obdobju kljub bolniškemu staležu dejansko opravljal delo za toženo stranko, utemeljeno oprlo na izpovedbo prič E.E., J.J. in F.F., ki so potrdili tožnikovo izpovedbo. Navedbe tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje glede dela tožnika v spornem obdobju niso bile prepričljive, te lastnosti pa nimajo niti navedbe v pritožbenem postopku. Tako tožena stranka v pritožbi najprej zatrjuje, da je bila v juliju in avgustu na letnem dopustu, dela pa se v tem času ustavijo. Navaja tudi, da tako majhen delodajalec, kot je sama, v nobenem primeru ne bi dovolil delati zgolj enemu samemu ter neizkušenemu delavcu, kot je tožnik, zaradi česar ni verjeten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik delo dejansko opravil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi sama zatrjuje, da sta v času njene odsotnosti delo opravljala dva študenta, saj navaja, da tožnik ni sporočil podatkov o opravljenem delu za oba študenta, čeprav sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da bo v času odsotnosti tožene stranke te podatke sporočal tožnik, kot edini redno zaposleni delavec. Tako ni mogoče slediti toženi stranki v zatrjevanju, da so se julija in avgusta dela ustavila, saj sama zatrjuje, da sta v času njene odsotnosti (kar je bilo prav v juliju in avgustu) delo opravljala oba študenta (E.E. in J.J.), nadalje pa ji tudi ni mogoče slediti v zatrjevanju, da tožnik v spornem času dela ni opravil zato, ker mu tožena stranka tega ne bi dovolila, ker je bil sam in neizkušen, saj ni logično in življenjsko, da bi tožena stranka v svoji odsotnosti delo zaupala dvema študentoma, tožniku, ki je bil edini redno zaposleni, pa ne. Že te nasprotujoče si navedbe kažejo na to, da ni dvomiti v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi sicer pravilno ocenilo, da dejstvo, da je tožnik v spornem času delo dejansko opravil, ne izhaja zgolj iz izpovedbe teh prič, pač pa tudi iz drugih izvedenih listinskih dokazov - npr. sms sporočil z dne 26. 8. 2008 (A22) in elektronskega sporočila z dne 20. 8. 2008 (A14). Zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo pričam tožene stranke v zvezi s tem, ali je tožnik delo v juliju in avgustu dejansko opravil, je sodišče natančno in argumentirano pojasnilo, zato tudi v tem pogledu sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljive dokazne ocene.

Sodišče prve stopnje je sicer svojo dokazno oceno resda oprlo tudi na izpovedbo priče A.A., ki ga je zaslišalo šele v ponovljenem postopku. Z dokaznim predlogom, ki se je nanašal na izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče je bil tožnik sicer prekludiran (362. čl. ZPP), saj se je že v prvotnem postopku skliceval na dejstvo, da ga je v službo vozil tudi sosed in bi zaslišanje te priče lahko predlagal pravočasno. Sodišče prve stopnje je zato sicer prekršilo določbe ZPP, ko je kljub prekluziji ugodilo temu dokaznemu predlogu tožnika, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje enako dejansko stanje lahko ugotovilo tudi brez zaslišanja te priče in torej z izvedbo drugih, pravočasno predlaganih in izvedenih dokazov.

Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke, ki opozarja na to, da tožnik, četudi bi delo opravil v času, ko mu je bil odobren bolniški stalež, ni upravičen do dvojnega plačila, torej tako do nadomestila plače, kot do dodatnega plačila za opravljene ure dela. Delodajalec je delavcu za čas bolniške odsotnosti, upoštevajoč določbo 3. odst. 137. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), dolžan plačati nadomestilo plače. Od 31. delovnega dne zadržanosti od dela dalje nadomestilo prav tako izplačuje delodajalec v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje (29. čl. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti se obračuna in plača zgolj v primeru, če je delavec dejansko zaradi bolniškega staleža odsoten z dela. Če je delavec na delu prisoten in delo opravlja, mu je delodajalec dolžan obračunati in izplačati plačo. Če delavec delo opravlja, za to delo po materialnem pravu ni upravičen istočasno tako do nadomestila plače kot do plače oz. drugih plačil. Če delo (kljub odobrenemu bolniškemu staležu) opravi znotraj fonda ur, ki predstavljajo poln delovni čas (in torej ne gre za nadure), je torej upravičen zgolj do plače. Nasprotno razlogovanje bi pripeljalo do situacije, ko bi bil delavec na račun delodajalca neupravičeno obogaten, kar je tožena stranka smiselno tudi ves čas pravilno zatrjevala, ko je zanikala kakršenkoli dogovor o dodatnem plačilu.

Ker je tožnik v spornem obdobju (julij in avgust 2008) kljub odobrenemu bolniškemu staležu dejansko praktično ves čas delal, je bil torej za ta čas (ko je delal) upravičen do plače in ne do nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti. Iz pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da je tožnikova osnovna bruto plača znašala 1.185,00 EUR. Iz plačilnih list, ki jih je v spis predložila tožena stranka (B12) izhaja, da je tožena stranka tožniku za mesec julij obračunala 1.066,50 EUR (kar je 90% osnovne bruto plače tožnika po pogodbi o zaposlitvi) ter 32,00 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo, skupaj torej 1.098,50 EUR. Mesečna delovna obveznost za julij 2008 je znašala 184 ur. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v juliju 2008 opravil 161,5 ur dela, za kar bi mu morala tožena stranka obračunati plačo v višini 1.040,06 EUR bruto. Tožnik je bil dejansko bolniško odsoten zgolj 22,5 ur, za kar bi mu morala tožena stranka obračunati nadomestilo plače v višini 130,41 EUR bruto (upoštevajoč nadomestilo v višini 90% od osnove). Glede na dejansko prisotnost tožnika bi morala tožena stranka tožniku za mesec julij 2008 obračunati 1.170,47 EUR bruto ter temu znesku prišteti 35,11 EUR dodatka za delovno dobo (3 % od osnove), skupaj torej 1.205,58 EUR. Ker mu je obračunala zgolj 1.098,50 EUR, mu je dolžna razliko v višini 107,08 EUR obračunati, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila.

Iz plačilne liste za avgust 2008 nadalje izhaja, da je tožena stranka tožniku za mesec avgust obračunala 1.066,50EUR (kar je 90 % osnovne bruto plače tožnika po pogodbi o zaposlitvi) ter 32,00 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo, skupaj torej 1.098,50 EUR. Mesečna delovna obveznost za avgust 2008 je znašala 168 ur. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v avgustu 2008 opravil 140 ur dela, za kar bi mu morala tožena stranka obračunati 987,00 EUR bruto. Tožnik je bil dejansko bolniško odsoten zgolj 28 ur, za kar bi mu morala tožena stranka obračunati 177,66 EUR bruto (upoštevajoč nadomestilo v višini 90% od osnove). Glede na dejansko prisotnost tožnika bi morala tožena stranka tožniku za mesec julij 2008 obračunati 1.164,66 EUR bruto ter temu prišteti 35,53 EUR dodatka za delovno dobo (3% od osnove), skupaj torej 1.200,19 EUR. Ker mu je obračunala zgolj 1.098,50 EUR, mu je dolžna razliko v višini 101,69 EUR obračunati, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 dalje do plačila.

Tožnik je vtoževal denarni znesek 1.507,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila. Tožnik je uveljavljal zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova sklenjenega delovnega razmerja za čas od 20. 3. 2008 do 20. 9. 2009 oz. opravljanja dela pri toženi stranki v tem času. Sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka. Zadošča, da tožnik zahtevek opredeli po višini, sodišče pa je materialno pravno dolžno presojati tisto dejansko podlago, ki jo navede stranka.(1) Iz slednje, ter po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ter upoštevajoč relevantno materialno pravo, pa izhaja, da je bila tožena stranka dolžna tožniku za čas prisotnosti na delu plačati plačo, za čas odsotnosti zaradi bolniškega staleža pa nadomestilo plače. Sodišče mora na podlagi 3. čl. ZPP paziti, da stranke ne razpolagajo z zahtevkom v nasprotju s prisilnimi predpisi. V skladu z določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.) so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ne glede na vrsto, razen tistih, ki so v zakonu posebej navedeni kot oproščeni dohodki oz. se sploh ne štejejo za dohodek po ZDoh-2. Plača v ZDoh-2 ni navedena med dohodki, ki so oproščeni plačila dohodnine, prav tako ni navedena v 19. čl. ZDoh-2, ki določa, kaj se ne šteje za dohodek po ZDoh-2. Plača je kot dohodek iz delovnega razmerja torej obdavčena po ZDoh-2. Prav tako morajo zavezanci od plače v skladu z določbo 3. odst. 3. čl. Zakona o prispevkih za socialno varnost, veljavnem v letu 2008 (ZSPV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nasl.) plačati prispevke za socialno varnost. Tako ZSPV kot ZDoh-2 sta prisilna predpisa, ki se nanašata na del tožbenega zahtevka, s katerim stranki ne moreta razpolagati. Zaradi tega je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka od ugotovljene razlike v plači v skupnem znesku 208,77 EUR bruto, obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te za razliko v plači za mesec julij 2008 od zneska 107,08 EUR tečejo od 1. 9. 2008 dalje (kot je to zahteval tožnik), za mesec avgust 2008 od zneska 101,69 EUR pa od 15. 9. 2008 dalje do plačila. Skladno s 13. čl. pogodbe o zaposlitvi se je namreč tožniku plača izplačevala 14. dne v mesecu za pretekli mesec.

Glede na navedeno je bilo potrebno delno ugoditi pritožbi tožene stranke in odločiti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo na podlagi 2. in 5. alineje 358. čl. ZPP. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 18,87 %. V skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka deloma uspe v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Doseženi uspeh v tem sporu po oceni pritožbenega sodišča ni edino izhodišče za odločitev o stroških postopka, saj bi bilo to v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, po katerem naj nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Konkretni postopek je bil glede na stališče in ravnanje tožene stranke, ki tožniku ni bila pripravljena plačati ničesar, vsekakor potreben. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.(2)

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, pa ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 168,00 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter sodno takso v višini 20,00 EUR (DDV ni priznalo, ker ga tožena stranka ni priglasila), skupaj torej 208,00 EUR. Upoštevajoč uspeh v pritožbi, je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 166,40 EUR pritožbenih stroškov.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

(1) Primerjaj Up 1357/11 z dne 5. 12. 2013 v povezavi z VIII Ips 17/2010 in Pdp 1464/2008

(2) Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS II Išs 76/93 z dne 8. 9. 1993 in Ude L. idr., Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 32.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 534/2014
• VDSS sodba Pdp 495/2013
• VDSS sodba Pdp 239/2014