VDSS sklep Pdp 1112/2013

Jedro

ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 89. člena res ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo 4. odstavka 83. člena ZDR-1. Ta določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po 1. odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz 1. odstavka 6. člena ZDR, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 22. 4. 2013 je nezakonita. Delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in še traja tako, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo v roku 8 dni. Tožena stranka je dolžna od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati tožnici vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo v mesečnem bruto znesku 989,15 EUR in na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožečo stranko posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje, ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica meni, da toženi stranki ni uspelo dokazati obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 izhaja, da je bil razlog za podajo odpovedi tožnici ekonomski in to je obseg poslovanja, prihodki in nujno zmanjšanje stroškov ter organizacijski - organizacija dela. Tožnica meni, da bi sodišče moralo presojati razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na obrazložitev le tega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker se je tožena stranka v odpovedi sklicevala tako na ekonomski kot organizacijski razlog bi moralo sodišče ugotoviti obstoj tudi ekonomskega razloga, katerega tožena stranka izrecno navaja kot razlog za odpoved. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišanih prič ter predloženega izkaza poslovnega izida tožene stranke za leto 2012 in gradiva za 29. sejo skupščine tožene stranke se je obseg dela pri toženi stranki s 1. 3. 2012 občutno povečal, saj je prevzela dela v šestih občinah na območju A.. Tudi prihodki so se povečali. Tako nikakor ni izkazan obstoj ekonomskega razloga. Tožena stranka ni izkazala, da bi se zmanjšal obseg poslovanja, da bi se naj zmanjšali prihodki ali da bi morala nujno znižati stroške. Tožena stranka tudi ni izkazala organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je imela na delovnem mestu administrativni referent zaposlene tri delavce. V času daljše bolniške odsotnosti tožnice je tožena stranka na tem delovnem mestu zaposlila delavko B.B. za določen čas do vrnitve tožnice z bolniškega staleža. Kot je izpovedal direktor tožene stranke je tožnici po prenehanju bolniškega staleža odredil koriščenje letnega dopusta. Direktor tožene stranke je vsekakor vedel, kdaj se je tožnica vrnila nazaj na delo z bolniškega staleža in s tem dnem prenehala veljati pogodba o zaposlitvi B.B.. V kolikor je smatral, da je zaradi ponovne odsotnosti tožnice potreba po delu dodatnega delavca na delovnem mestu administrativni referent, bi moral B.B. ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, dokler je obstajala potreba po njenem delu. S tem pa, ko je B.B. ostala na delu po vrnitvi tožnice iz bolniškega staleža - to je izpolnitvi razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tožena stranka smatrala, da je na delovnem mestu administrativni referent potreba po delu štirih in ne le treh delavcih. Tožnica ne more nositi negativnih posledic pasivnosti tožene stranke, ki je dopustila, da je na delovnem mestu administrativni referent delala delavka brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Kot je izpovedala tožnica je bila na delovnem mestu zelo obremenjena, kar je bilo znano tudi direktorju tožene stranke. O njenih težavah oz. izgorelosti na delovnem mestu so izpovedale tudi zaslišane priče. Da je bil obseg dela na delovnem mestu administrativni referent povečan je izpovedal tudi C.C., ki je delal skupaj s tožnico v sprejemni pisarni. Povedal je, da se je obseg njegovega dela povečal za okrog 20 %. Prav tako pa se je povečal tudi obseg dela tožnice. Nadalje je priča izpovedala tudi, da je v tem času delala nadure ter, da je še sedaj povečan obseg dela. Normalno je, da se B.B., ki je komaj nastopila delo na tem delovnem mestu, ne bo pritoževala nad preobremenjenostjo na delovnem mestu, vsekakor ji je bilo v interesu ohraniti zaposlitev, po drugi strani pa je prišla v nov kolektiv, kjer ni poznala sodelavcev in se že iz tega razloga ne bi pritoževala. V kolikor tožnica ne bi pregorela na delovnem mestu, ne bi bilo potrebe po bolniškem staležu in posledično zaposlitvi novega dodatnega delavca. Tožena stranka prav tako ni preverila, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugih delih, jo prekvalificirala, dokvalificirala. Po izobrazbi je ekonomski tehnik in tožena stranka je že 1. 5. 2013 zaposlila delavca na delovnem mestu komunalni delavec za nedoločen čas in je obstajala zakonska podlaga, da zaposlitev na tem delovnem mestu ponudi tožnici. Tožena stranka tudi ni upoštevala socialnega kriterija, ko je odločala, kateremu delavcu na delovnem mestu administrativni referent bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi 2. odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s 1. odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati delodajalec. Vzrok za nastanek poslovnega razloga je tudi sprememba organizacije dela, izvedene s strani delodajalca. Za spremembo gre tudi, če delodajalec zaradi racionalizacije ukine posamezno delovno mesto in se delo tega delovnega mesta prerazporedi drugim zaposlenim. Pri tem velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostaja v avtonomoni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna.

Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu administrativni referent po 1. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1. V obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ekonomski oz. organizacijski, ker analiza poslovnih rezultatov in stroškov ter analiza organizacije načina dela kaže, da je ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi nujen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskih razlogov. Pravilno je tudi zaključilo, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožnice, da v sodbi sodišča prve stopnje manjka ocena izvedenih dokazov, zakaj je bila med štirimi izvajalci na delovnem mestu administrativni referent izbrana ravno tožnica. Res je, da ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 89. člena ne zahteva uporabo formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo 4. odstavka 83. člena ZDR-1. Ta namreč določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po 1. odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz 1. odstavka 6. člena ZDR, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja na strani delodajalca. Ker je tožnica zatrjevala, da je dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je morala tožena stranka zaposliti delavko, ki je bila zaposlena za določen čas za nadomeščanje tožnice za čas daljše bolniške odsotnosti, vendar je navedena delavka ostala na delu pri toženi stranki zaradi pasivnosti tožene stranke, ki ji ni ob poteku bolniškega staleža tožnice zaključila pogodbe o zaposlitvi, je bila tožena stranka dolžna dokazati, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila zaposlitev navedene delavke. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti pravno pomembna dejstva glede okoliščine izbire tožnice kot presežne delavke, na kar bo znova odločilo o tožbenem zahtevku.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

08.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 413/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 324/2012
• VDSS sodba Pdp 291/2011