VDSS sodba Pdp 1074/2013

Jedro

Glede na določbe ZDR (ki v čl. 137/7 določa, da v primeru, če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti) tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače za izračun višine nadomestila za čas letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža upoštevala le osnovno plačo. Zato je del plače iz naslova uspešnosti (oziroma povečanja urne postavke) potrebno upoštevati tudi pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 5.141,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov razvidnih iz 1., 2., 3., 4. alinee I. točke izreka ter da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.051,41 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev. V presežku je tožbeni zahtevek (na plačilo zneska 47,57 EUR in zneska 83,77 EUR, plačilo davkov in prispevkov od neto zneskov ter dodatka za prevoz na delo in z dela v znesku 249,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del (prva in druga alinea I. točke izreka) sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožnika zaradi premalo izplačanih plač in dodatkov k plači zavrne v celoti. Navaja, da je potrebno upravičenost zahtevkov presojati upoštevajoč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je podlaga za izplačilo plač tožniku. Poudarja, ne glede na mnenje izvedenca, katerega sodišče sprejme povsem nekritično, da je vse delovne ure tožena stranka preračunala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Ponovno zatrjuje, da je z dvigom urne postavke stimulirala tožnika, mu dvignila postavko za izplačilo ur za opravljeno delo, pri čemer je te delovne ure tožniku izplačala višje, kot bi jih sicer morala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. S takim ravnanjem je stimulirala le delo tožnika oziroma njegovo aktivnost v delovnem procesu, ne pa za ostalo. Zato je mnenje izvedenca zmotno. Šele po zaslišanju priče A.A., ki je kontrolirala pravilnost obračunov, je bilo ugotovljeno, da je pri obračunu potrebno upoštevati Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, katerega je priložila v spis in bi moral biti pri obravnavanju zahtevka tožnika upoštevan. Upoštevane bi morale biti tudi pripombe na izvedensko mnenje z dne 24. 4. 2013, v celoti se sklicuje na podane pripombe. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da je dolžna tožniku plačati premalo izplačane dodatke k plači za prevoz na delo in z dela. Tožnik je dolžan, v kolikor spreminja svoje prebivališče, javiti spremembo delodajalcu ter mu omogočiti pravilnost izplačila. Tožnik nikoli ni podal izjave o spremembi prebivališča.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

Delavcu pripada plača v višini, kot jo dogovori z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita o višini osnovne plače, ki ne more biti nižja od izhodiščne plače, ki jo za posamezni tarifni razred določa kolektivna pogodba. Poleg osnovne plače pripadajo delavcu tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatki v skladu z drugim odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji).

Tožnik vtožuje plačilo razlike v plači za čas zaposlitve pri toženi stranki od oktobra 2006 do vključno oktobra 2011. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka tožniku pravilno obračunala osnovo za izračun višine nadomestila za čas letnega dopusta, praznikov in bolniškega dopusta. Pri izračunu osnove namreč tožena stranka ni upoštevala plače oziroma višje urne postavke, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, temveč le osnovno plačo.

V skladu z določbo drugega odstavka 137. člena ZDR je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primeru odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih trem mesecih pred začetkom odsotnosti (sedmi odstavek 137. člena ZDR).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je le pogodba o zaposlitvi podlaga za izplačilo plač tožniku ter da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo Pravilnika, ker ga je tožena stranka predložila prepozno, šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2013, ko je podala pripombe na izvedensko mnenje. Glede na določbe delovnopravne zakonodaje tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače upoštevala le osnovno plačo, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je del plače iz naslova uspešnosti (oziroma povečanja urne postavke) potrebno upoštevati tudi pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža. Zato je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka in višine tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče oprlo na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, materialnopravno pravilna.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je nepravilna odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati višje stroške prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka od oktobra 2006 do aprila 2008 tožniku izplačevala stroške prevoza na delo le v polovični vrednosti. Tožnikova preselitev na drugo lokacijo (nekaj več kot 1 km) ni imela vpliva na povračilo stroškov za prevoz na delo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen za sporno obdobje do povrnitve celotnih stroškov, ki so mu nastali, pravilna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1186/2013
• VDSS sodba Pdp 1524/2014
• VDSS sodba Pdp 473/2014