Sodba VIII Ips 224/2013

Jedro

Namen zakonske prepovedi konkurence je ravno v tem, da delavec v času zaposlitve ne sme brez soglasja delodajalca ustanavljati gospodarskih družb z enako dejavnostjo kot delodajalec ali opravljati poslov kot samostojni podjetnik, če je v okviru svojih delovnih obveznosti pri delodajalcu zadolžen tako dejavnost in take posle opravljati za delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2011 nezakonita in je tožnici tega dne delovno razmerje nezakonito prenehalo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 10. 2011 do 31. 3. 2012 priznati delovno dobo, ji obračunati nadomestilo plače, kot če bi delala in ji izplačati pripadajočo plačo, zmanjšano za v tem času priznane pravice s strani Zavoda za zaposlovanje. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači za mesece februar 2010, marec 2010, maj 2010 in maj 2011, ter iz naslova presežka plana za leto 2010 in 2011.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnici je bilo očitano, da je kot samostojna podjetnica opravljala dejavnost, ki je konkurenčna dejavnosti tožene stranke. Dne 9. 6. 2010 je registrirala pravni subjekt M., trženje medicinske opreme, s.p., bila pa je tudi ustanoviteljica in prokuristka družbe M., trgovina in storitve d.o.o., ustanovljene 25. 11. 2010. Oba subjekta imata registrirano enako dejavnost kot tožena stranka, o ustanovitvi obeh subjektov pa tožene stranke ni obvestila. Dne 26. 6. 2010 je tožnica kot s.p. kupcu iz Poljske tudi prodala medicinsko aparaturo. Tožnica je bila po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki zadolžena za pripravo marketinške strategije in odrejanja ciljev za tržišče Republike Slovenije, dolžna pa je bila iskati nova zastopstva ter se dogovarjati za nove posle izven pogodbenih zastopstev. Tožena stranka se je ukvarjala z zastopanjem več podjetij in distribucijo zdravil, medicinskih pripomočkov, prehranskih dopolnil in kozmetike. V okviru zastopstva družbe R., če bi do zastopstva prišla, bi lahko prišlo tudi do sklenitve podobnih poslov za prodajo aparata, kot ga je tožnica prodala kot s.p. Tožnica je izpolnila vse znake kršitve konkurenčne prepovedi: v času delovnega razmerja pri toženi stranki je brez soglasja delodajalca za svoj račun opravljala dela in sklepala posle na področju trženja medicinskih pripomočkov, kar sodi v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka. To pa pomeni ali bi lahko pomenilo za toženo stranko konkurenco.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) res določa, da delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost delodajalca. Vendar pa mora iti za dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja in pomeni ali bi lahko pomenila zanj konkurenco. Ker aparatura, ki jo je tožnica z enkratnim poslom prodala kupcu na Poljsko, ni medicinski pripomoček (namenjena je za izdelavo končnih izdelkov), tožnica ni sklepala poslov na področju trženja medicinskih pripomočkov. Tožena stranka je ves čas opravljala le dejavnost prodaje končnih izdelkov končnim uporabnikom in ne aparatur za proizvodnjo le-teh in to le na slovenskem trgu. Sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, ker se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede višjega tožbenega zahtevka iz naslova reparacije in reintegracije oziroma višino prisojene odškodnine.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in navaja, da se tožnica sklicuje na domnevno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno. Sicer pa je revizija tudi vsebinsko neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi presoje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, vključno z denarnimi zahtevki za čas do razveze pogodbe o zaposlitvi ter zahtevkom za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Zato se mu ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb tožnice v zvezi s tem delom odločitve prvostopnega sodišča, ki je ni bilo več in zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Brezpredmetne pa so ob taki odločitvi tudi revizijske navedbe v tem delu.

8. Tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da pomenijo revizijske navedbe le nestrinjanje z dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Sodišče druge stopnje je upoštevalo dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Revizija le deloma in predvsem enostransko povzema ugotovljeno dejansko stanje in na ta način poskuša utemeljiti zmotno uporabo materialnega prava.

9. ZDR kot eno izmed obveznosti delavca določa tudi spoštovanje konkurenčne prepovedi (zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti). Po 37. členu ZDR delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenile za delodajalca konkurenco. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je bila tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje enake dejavnosti, kot tožena stranka. Navedena določba ZDR pa tudi izrecno opredeljuje kot dejavnost tisto, ki jo delodajalec dejansko opravlja in ne zajema dejavnosti, za katero bi bil delodajalec le registriran, pa je ne opravlja.

10. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala dvoje:

- da je brez soglasja delodajalca v poslovnem registru od 9. 6. 2010 vpisana kot samostojna podjetnica za opravljanje enake dejavnosti kot tožena stranka in od 19. 11. 2010 kot edina družbenica in prokuristka družbe z enako dejavnostjo kot tožena stranka, in

- da je po javno dostopnih podatkih iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojna podjetnica ustvarila določen dohodek, z drugimi besedami, da tako dejavnost tudi dejansko opravlja brez soglasja delodajalca.

11. Tožnica je svoj zagovor, da ni kršila konkurenčne prepovedi, utemeljevala s tem, da je šlo le za en konkreten posel, s kakršnimi se tožena stranka dejansko ne ukvarja. Vendar pri tem spregleda najmanj dvoje. Očitno je šlo za posel, ki tudi spada v okvir dejavnosti, za katero sta bili registrirani tako tožnica kot samostojna podjetnica kakor tožena stranka. Po drugi strani pa ni nepomembno, kot to sicer zmotno navaja sodišče druge stopnje, kakšne so bile delovne zadolžitve tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je bila zadolžena (tudi) za pripravo marketinške strategije in odrejanja ciljev za tržišče Republike Slovenije, dolžna pa je bila iskati nova zastopstva ter se dogovarjati za nove posle izven pogodbenih zastopstev (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi v zvezi s konkretnim poslom je že sodišče prve stopnje ugotovilo (točka 7 obrazložitve prvostopne sodbe), da bi bila tudi tožena stranka lahko zastopnik družbe R., ki proizvaja aparaturo ..., in ki bi jo lahko prodajala tožena stranka. Povedano drugače: namen zakonske prepovedi konkurence je ravno v tem, da delavec v času zaposlitve ne sme brez soglasja delodajalca ustanavljati gospodarskih družb z enako dejavnostjo kot delodajalec ali opravljati poslov kot samostojni podjetnik, če je v okviru svojih delovnih obveznosti pri delodajalcu zadolžen tako dejavnost in take posle opravljati za delodajalca. Enostransko prepričanje tožnice, da ni šlo za kršitev prepovedi konkurence ne zadošča. Tožnica bi morala o začetku poslovanja kot samostojna podjetnica in o ustanovitvi gospodarske družbe obvestiti toženo stranko in pridobiti njeno soglasje, da ne gre oziroma v katerih primerih ne gre za toženi stranki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko sklicevala na to, da je bil nek konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.

12. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je tožnica kršila pogodbeno oziroma zakonsko obveznost iz delovnega razmerja, konkretno konkurenčno prepoved iz prvega odstavka 37. člena ZDR in 16. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 351/2010
• VDSS sklep Pdp 1724/2004
• VSRS sodba VIII Ips 13/2015