VDSS sodba Pdp 273/2013

Jedro

Tožnica meni, da tožena stranka ni pravilno sistemizirala delovnih mest, in sicer da ni pravilno sistemizirala delovnega mesta finančnik, temveč bi morala sistemizirati delovno mesto računovodja. Sprejem in določitev vsebine akta o sistemizaciji delovnih mest je v pristojnosti delodajalca. V konkretnem primeru je bila določitev konkretnih delovnih mest tudi v skladu s prilogo 1. odst. 15. člena Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del. Ministrstvo za javno upravo je s svojim dopisom upravne enote opozorilo, da nimajo računovodstev, da se zato v njih ne izvajajo računovodske naloge, zaradi česar sistemiziranje delovnega mesta računovodja v upravnih enotah ni ustrezno in da je zato ustrezneje sistemizirati delovno mesto finančnik. Glede na vse navedeno je bil akt o sistemizaciji zakonit.

Tožena stranka ni imela sistemiziranega delovnega mesta računovodja in tudi ne delovnega mesta finančnik, zato tožnica ni mogla biti prevedena na nobenega od teh delovnih mest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa RS, Upravne enote ... št. ... z dne 8. 8. 2008 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 2. 2009, da je tožena stranka dolžna tožnici izdati sklep o razporeditvi ali z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/2-III in uvrsti v 31. plačni razred, ter da je dolžna obračunati razliko v plači od meseca avgusta 2008 do vključno junija 2012 v zneskih razvidnih iz izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 917,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila pod izvršbo. S sklepom je tožbo zoper Vlado RS, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja zavrglo in ustavilo postopek glede primarnega zahtevka in glede podrednega zahtevka v delu 2. točke, da je tožena stranka dolžna tožnico uvrstiti v 34. plačni razred.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek na prvo stopnjo. Opozarja, da je podredni zahtevek z umikom primarnega dela ostal edini zahtevek. Vztraja pri svojih trditvah, da je bila z izpodbijanim sklepom dejansko premeščena na drugo delovno mesto brez predvidenega postopka premestitve po ZJU, zaradi česar je ta sklep, četudi izdan ob prehodu v nov plačni sistem, nezakonit. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je zgolj preverjalo pravilnost prevedbe plače. V kolikor bi se štelo, da se je sodišče do pravilnosti postopka prevedbe oziroma prehoda na nov plačni sistem opredelilo do vseh relevantnih navedb pa tožeča stranka ugovarja, da je tudi ta obrazložitev sodišča materialnopravno napačna in tožena stranka postopka prehoda na nov plačni sistem pri tožnici ni izvedla zakonito. Sodišče je nekritično sledilo razlagi tožene stranke in izpovedi priče A.A.. Meni, da je tožena stranka postopek prehoda na nov plačni sistem obrnila na glavo, čemur je sledilo tudi sodišče, saj je najprej ugotavljalo, kolikšno plačo je prejemala tožnica pred uvedbo novega plačnega sistema, kateri je najbližji plačni razred, ki se s tako plačo ujema ter na tej podlagi našla ustrezno delovno mesto tožnice. Veljavni predpisi pa predvidevajo drugačen postopek prehoda v nov plačni sistem. Predpisi v primeru tožnice, to je ZSPJS in Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih, so spremenili izključno naziv tožničinega delovnega mesta in sicer iz delovnega mesta računovodja III v delovno mesto računovodja VII/2-III, medtem ko so ostali pogoji in opisi delovnih nalog ostali identični. Zato ne more biti dvoma, da gre za identično delovno mesto in če bi tožena stranka želela tožnici določiti pravilen plačni razred po novem plačnem sistemu bi enostavno ugotovila, da tožnica po pogodbi o zaposlitvi zaseda delovno mesto računovodja III, ki se po prehodu v nov plačni sistem imenuje računovodja VII/2-III, to delovno mesto pa je uvrščeno v 29. plačni razred. Ob upoštevanju enega že doseženega napredovanja bi tožena stranka tožnico morala ob prevedbi uvrstiti v 30. plačni razred, ob kasnejšem napredovanju v času trajanja spora pa v 31. plačni razred. Vsi ostali preračuni oziroma izračuni prevedene osnovne plače javnega uslužbenca in izračun primerljivega zneska plače (varovanje plače) nima s tem nobene zveze. Tožena stranka je po preračunu, katero delovno mesto po novem plačnem sistemu ustreza dotedanjemu delovnemu mestu tožnice, skladno s tako ugotovitvijo, spremenila sistemizacijo delovnih mest in ukinila delovno mesto računovodje III oziroma računovodja VII/2-III ter namesto tega ustanovila delovno mesto finančnik VII/1 in na to delovno mesto premestila tožnico. Zakoniti razlogi za tako premestitev so taksativno določeni v ZJU, pri čemer dejanski razlog ne more biti sprememba plačnega sistema, lahko pa bi bila sprememba potreb po delu, vendar tožena stranka take obrazložitve ni podala. Zato je izpodbijani sklep po vsebini sklep o premestitvi in v tem delu nezakonit. V kolikor sodišče iz kakršnega koli razloga navedenih stališč tožeče stranke ne sprejema, pa tožeča stranka meni, da je do razlike v plači upravičena na podlagi dejanskega dela. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožeča stranka dejansko opravlja vsa dela in naloge zahtevnejšega oziroma višje vrednotenega delovnega mesta in bi ji razlika v plači tudi šla, vendar če bi bilo pri toženi stranki oziroma Upravni enoti ... to višje vrednoteno delovno mesto tudi sistemizirano. Tožeča stranka meni, da ji kljub temu, da delovno mesto ni sistemizirano, gre razlika v plači, če ne drugače pa ob uporabi instituta neupravičene obogatitve. Dejstvo, da delovno mesto ni sistemizirano, ne more vplivati na to pravico tožeče stranke, že iz razloga, ker bi se v takem primeru sleherni delodajalec svoje obveznosti do plačila za dejansko delo lahko izognil tako, da bi višje vrednoteno delovno mesto enostavno ukinil. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala najprej sprožiti kolektivni spor, zato da bi bilo delovno mesto sistemizirano in šele nato bi lahko prišla do zasluženega plačila, ne more biti pravilno in je v nasprotju z načelom pravne varnosti. V konkretnem primeru je tožena stranka Republika Slovenija, ki je delodajalec tožnice in je delovno mesto opredeljeno v aktu tožene stranke, to je v Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih, kjer je vsebina delovnih nalog jasno razvidna, vrednotenje delovnega mesta pa v tarifnem delu Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti. Tako je povsem jasno, kakšno delo opravlja tožnica pri toženi stranki in koliko je tako delo vrednoteno. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke, s katerimi je bila razporejena na delovno mesto finančnik VII/1 in uvrščena v 29. plačni razred in zahtevala izdajo sklepa o razporeditvi oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/2-III in uvrstitvi v 31. plačni razred in obračun razlike v plači od meseca avgusta 2008 do vključno meseca junija 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki pred izdajo spornih sklepov zaposlena na delovnem mestu računovodja III s količnikom osnovne plače 3,80. Na podlagi določbe 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) je bil tožnici izdan sklep o premestitvi na delovno mesto finančnik VII/1 s plačnim razredom 29. Tožnica se je zoper sklep pritožila iz razloga, ker je menila, da bi moralo biti njeno delovno mesto prevedeno v delovno mesto finančnik VII/2-III s plačnim razredom 30. Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije je pritožbo zavrnila s sklepom z dne 4. 2. 2009. V sodnem postopku pa je tožnica zahtevala razveljavitev navedenih sklepov in ugotovitev sodišča, da bi tožena stranka morala z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/2-III (torej ne več finančnik VII/2-II) in jo uvrstiti v 31. plačni razred.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dne 30. 7. 2008 sprejela spremembo akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je pričel veljati 1. 8. 2008. V spremembi akta so bila določena delovna mesta, plačne skupine ter za vsako od njih šifra delovnega mesta, tarifni razred, plačni razred brez napredovanj ter plačni razred z napredovanji. Tožnica meni, da tožena stranka ni pravilno sistemizirala delovnih mest, in sicer da ni pravilno sistemizirala delovnega mesta finančnik VII/1, temveč bi morala sistemizirati delovno mesto računovodja VII/2-III. V pritožbi zoper sklep o premestitvi na delovno mesto finančnih VII/1 pa je navajala, da bi morala biti prevedena na delovno mesto finančnik VII/2-III.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 21. členu določa, da je sistemizacija delovnih mest akt, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta potrebna za izvajanje nalog. Po določbi 2. odst. 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je dolžnost delodajalca, da se s splošnim aktom določi pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Sistemizacija je splošni akt delodajalca organizacijske narave, katerega oblikovanje je v pristojnosti delodajalca. Iz navedenih pravnih podlag torej sledi, da je sprejem in določitev vsebine akta o sistemizaciji delovnih mest v pristojnosti delodajalca. V konkretnem primeru je bila določitev konkretnih delovnih mest tudi v skladu s prilogo 1. odst. 15. člena Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 60/2008 in naslednji). Poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da je tudi Ministrstvo za javno upravo, s svojim dopisom z dne 23. 7. 2008 upravne enote opozorilo, da nimajo računovodstev, da se zato v njih ne izvajajo računovodske naloge, zaradi česar sistemiziranje delovnega mesta računovodja v upravnih enotah ni ustrezno in da je zato ustrezneje sistemizirati delovno mesto finančnik. Glede na vse navedeno je bil akt o sistemizaciji zakonit.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela sistemiziranega delovnega mesta računovodja VII/2-III in tudi ne delovnega mesta finančnik VII/2, zato že iz tega razloga tožnica ni mogla biti prevedena na nobenega od teh delovnih mest.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi tožnica opravljala dela računovodja VII/2-III. Taka ugotovitev sodišča prve stopnje pa je protispisna, saj je Ministrstvo za finance upravne enote posebej opozorilo, da le-te ne opravljajo računovodskih del, zaradi česar je potrebno sistemizirati delovna mesta finančnikov in ne računovodij. Tožena stranka tudi dejansko v Aktu o sistemizaciji delovnih mest ni imela sistemiziranega delovnega mesta računovodje, temveč delovno mesto finančnika. Tako je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpovedi tožnice, da naj bi opravljala prav dela in naloge iz opisa računovodja. Pri tem je sledilo stališču tožnice, da je opravljala dela računovodje, tako kot pred prevedbo, pri čemer je sodišče spregledalo, da so delovna mesta sedaj drugače poimenovana in da je Ministrstvo za javno upravo vse upravne enote opozorilo, da nimajo računovodstev, da se posledično temu ne izvajajo računovodske naloge, zaradi česar sistemiziranje delovnega mesta računovodje v upravnih enotah ni ustrezno in je zato ustrezneje sistemizirati delovno mesto finančnik. Po izpovedi priče A.A., ki je bil v letu 2008 načelnik Upravne enote ..., so pri sestavi Akta o sistemizaciji delovnih mest sledili stališču Ministrstva za javno upravo.

Glede na zgoraj navedeno so tako zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica dejansko opravljala delo računovodja VII/2-III od 1. 8. 2008 dalje. Tak dokazni zaključek sicer na zakonitost odločitve ni vplival, saj je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka tega delovnega mesta ni imela sistemiziranega. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, vendar ne le iz razloga, ker tožena stranka tega delovnega mesta ni imela sistemiziranega, temveč iz razloga, ker tožnica ni opravljala del računovodje VII/2-III, temveč delo na delovnem mestu finančnik VII/1, za katerega je imela odločbo in prejela tudi plačo. Zato je pritožba tožnice v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov št. 123-10/2008 z dne 8. 8. 2008 o premestitvi na delovno mesto finančnik VII/1 (št. DM 76) in določitvi plačnega razreda javnega uslužbenca ter sklepa komisije za pritožbe št. … z dne 4. 2. 2009, s katerim je bila pritožba tožnice zavrnjena kot neutemeljena. Navedena sklepa sta bila izdana na podlagi določbe 3. in 48. člena ZSPJS. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pravilno prevedena iz delovnega mesta računovodja III v finančnik VII/1 (J017016). Prevedena plača prejšnjega delovnega mesta računovodja III je bila 24. plačni razred, plača za novo delovno mesto finančnik VII/1 pa 28. plačni razred. Upoštevaje napredovanje tožnice je bila ta pravilno uvrščena v 29. plačni razred. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila prevedba opravljena skladno z zakonsko podlago, to je 48., 49. a, 49. b in 49. c ZSJPS. Zmotno je stališče tožnice, da je tožena stranka ravnala nezakonito in da je sočasno tožnico tudi premestila. Ni šlo za premestitev, saj iz izpovedi tožnice in tudi celotnega postopka izhaja, da je tožnica vseskozi opravljala enako delo. Šlo je le za preimenovanje delovnih mest, ki so ga delodajalci morali opraviti glede na uveljavitev nove plačne ureditve, določb ZSJPS, Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih, Kolektivne pogodbe za javni sektor in Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so izpodbijani sklepi zakoniti in je zavrnilo tožbeni zahtevek na njihovo razveljavitev.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna razporediti oziroma z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/2-III in jo uvrstiti v 31. plačni razred, saj tožena stranka navedenega delovnega mesta ni imela sistemiziranega in se po ugotovitvah Ministrstva za javno upravo tako delo na upravnih enotah sploh ni opravljalo. Tudi v primeru, da bi tožena stranka tako delovno mesto imela opredeljeno v Aktu o sistemizaciji delovnih mest pa sodišče takemu tožbenemu zahtevku ne bi moglo ugoditi, saj sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan razporediti delavca oziroma mu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, za tako odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlagi v določbi 1. odst. 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1097/2013
• Sodba VIII Ips 108/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 677/2013