sodba IV U 26/2012

Jedro

Upravni organ pravne podlage za odmero nadomestila ni upošteval pravilno. Določba tretjega odstavka 60. člena ZSZ/84 je namreč stanovanjsko površino določila zelo natančno, z opisom vseh prostorov, ki sodijo pod stanovanjsko površino. Navedena določba sicer omogoča, da se v stanovanjsko površino štejejo tudi drugi zaprti prostori stanovanja, kamor pa po presoji sodišča ni mogoče uvrstiti spornih 8,93 m² površine, kot sorazmernega deleža skupnih prostorov, ki pripadajo stanovanju. Za takšno vštevanje sporne kvadrature ni najti podlage niti v Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper, zato je po presoji sodišča tožena stranka izračun NUSZ oprla na nepravilen podatek o površini stanovanjskih prostorov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. 4224-15770/2010-06021-13 z dne 2. 7. 2010, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper, je z izpodbijano odločbo št. 4224-15770/2010-06021-13 z dne 2. 7. 2010 odločil, da se A.A. za leto 2010 odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskih prostorov na naslovu …, v izmeri 47,52 m, v znesku 43,98 EUR. Objekt je bil točkovan s 253 točkami, uporabljena pa je bila vrednost točke 0,00030423 EUR.

2. O pritožbi zoper navedeno odločbo je odločal drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev. Pritožbo je kot neutemeljeno zavrnil in pojasnil, da izpodbijana odločba temelji na določbi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89, v nadaljevanju ZSZ/84) in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ/97) ter Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (v nadaljevanju Odlok). Skladno z določbo 56. člena ZSZ/97 se tudi po uveljavitvi tega zakona ter uveljavitvi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ZSZ/84. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbeni ugovor, da bi moralo biti nadomestilo obračunano za 38,59 m², kolikor znaša površina spornih stanovanjskih prostorov in ne 47,52 m², kot je to določeno v prvostopenjski odločbi. Pojasnil je, da prvi odstavek 2. člena Odloka določa, da se nadomestilo plačuje za zazidano in nezazidano stavbno zemljišče, tretji odstavek 60. člena ZSZ/84 pa določa, da v stanovanjske površine spada čista tlorisna površina sob, predsobe, hodnikov v stanovanju, kuhinje, kopalnice, shrambe in drugih zaprtih prostorov stanovanja ter čista tlorisna površina garaže za osebne avtomobile. Skliceval se je tudi na določbo 14. člena Odloka in določbo 62. člena ZSZ/84, ki določata zavezanca za plačilo nadomestila. Drugostopenjski organ meni, da neposredni uporabnik iz določbe 62. člena ZSZ/84 tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča.

3. Ugotovil je, da v zadevi ni sporno, da je pritožnik lastnik stanovanja, sporna je le površina teh prostorov. Drugostopenjski organ se sklicuje na pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 8. 7. 2002, iz katere je razvidno, da Mestna občina Koper dovoljuje A.A. vknjižbo solastninske pravice na skupnih prostorih, delih in napravah hiše. Po mnenju drugostopenjskega organa je te prostore mogoče šteti za druge zaprte prostore stanovanja. Iz mnenja Urada za nepremičnine Mestne občine Koper izhaja, da sicer znaša površina stanovanja 38,59 m, kar predstavlja 4,08% udeležbe od 944,81 m² vseh površin v objektu, sorazmerni delež skupnih prostorov v izmeri 219,01 m², ki pripada temu stanovanju pa znaša 8,93 m². Glede na navedeno je prvostopenjski organ pravilno štel, da v danem primeru znaša površina stanovanjskih prostor 47,52 m² .

4. Tožnik odločitvi obeh upravnih organov oporeka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačnega sklepa o dejanskem stanju in nepravilne uporabe zakona in na zakon oprtega predpisa. Zatrjuje, enako kot v pritožbi, da za sporni izračun ne obstoji ne zakonska, niti podzakonska podlaga. Temelj za izračun je čista stanovanjska površina, 38,59 m², ne pa tudi sorazmerni delež na skupnih površinah pripisanih ZKV 3744/20 k.o. …, kot to navaja Mestna občina Koper v svojem dopisu z dne 28. 12. 2010. Da je skupne prostore mogoče šteti za druge zaprte prostore stanovanja, bi lahko določil le zakon in na zakonu sprejet odlok. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe, kot neutemeljene.

K 1. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma ugotavlja, da je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) določena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1 in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ/97). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila.

8. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da v zadevi ni sporno, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila, sporno pa je, ali je prvostopenjski organ izračun nadomestila oprl na pravilno ugotovljeno površino stanovanjskih prostorov. Tožnik zatrjuje, da bi moralo biti nadomestilo odmerjeno od 38,59 m² stanovanjske površine, saj je to dejanska izmera vseh površin stanovanja in ne od 47,52 m². Slednja izmera temelji na podatkih o izmeri, ki jih je davčnemu organu posredovala Mestna občina Koper, drugostopenjski organ pa je dodatno pojasnil, da gre za izmero v kateri je upoštevana tudi tožnikova solastninska pravica na skupnih prostorih, delih in napravah hiše, ki jih je mogoče šteti za druge zaprte dele stanovanja.

9. Na podlagi 60. člena ZSZ/84 se NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče plačuje od površine tega zemljišča (prvi odstavek), za zazidano stavbno zemljišče pa se NUSZ plačuje od tlorisne površine prostorov, ki jih drugi odstavek tega člena navaja za stanovanjske površine, tretji odstavek pa za poslovne površine. Pri tem se upoštevajo merila iz 61. člena ZSZ/84, med drugim lega in namembnost. V obravnavanem primeru gre torej za odmero NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, stanovanjsko površino, ki jo opredeljuje določba tretjega odstavka 60. člena ZSZ/84 kot čisto tlorisno površino sob, predsobe, hodnikov v stanovanju, kuhinje, kopalnice, shrambe in drugih zaprtih prostorov stanovanja ter čisto tlorisno površino garaže za osebne avtomobile.

10. Po presoji sodišča upravni organ pravne podlage za odmero nadomestila ni upošteval pravilno. Določba tretjega odstavka 60. člena ZSZ/84 je namreč stanovanjsko površino določila zelo natančno, z opisom vseh prostorov, ki sodijo pod stanovanjsko površino. Navedena določba sicer omogoča, da se v stanovanjsko površino štejejo tudi drugi zaprti prostori stanovanja, kamor pa po presoji sodišča ni mogoče uvrstiti spornih 8,93 m² površine, kot sorazmernega deleža skupnih prostorov, ki pripadajo stanovanju. Za takšno vštevanje sporne kvadrature ni najti podlage niti v Odloku, zato je po presoji sodišča tožena stranka izračun NUSZ oprla na nepravilen podatek o površini stanovanjskih prostorov.

11. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2013

Podobni dokumenti:

• sodba II U 132/2009
• UPRS sodba IV U 177/2013
• UPRS Sodba I U 1597/2021-19