<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1438/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1438.2014

Evidenčna številka:VDS0013269
Datum odločbe:06.11.2014
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Silva Donko (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - obveznost plačila - zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Tožnik je s tožbo uveljavljal obračun in izplačilo plač. Trdil je, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Obrazložilo je, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker tožnik v roku 30 dni po zaključku dela pri toženi stranki ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, je zavrnilo njegov zahtevek na izplačilo prejemkov iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje. Dejstva v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotavljalo samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče svoje odločitve ni oprlo na dejstva, navedena v tožbi, ampak na dejstva, ki jih je ugotavljalo samo po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neizplačane plače:

- za mesec avgust 2013 v znesku 783,66 EUR bruto, nato pa po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto znesek 556,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila;

- za mesec september 2013 v znesku 261,22 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto znesek 203,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka).

Sklenilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zavrnilno zamudno sodbo spremeni tako, da izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zavrnilno zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponoven postopek sodišču prve stopnje, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj v obravnavanem primeru tožnik ni dolžan uveljavljati tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker vprašanje o obstoju delovnega razmerja v konkretnem primeru predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti dajatvenih zahtevkov. V komentarju ZDR je navedeno, da je osebi, ki meni, da med njo in neko drugo osebo obstoji delovno razmerje, potrebno dopustiti, da uveljavlja sodno varstvo, v katerem zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pravice iz tega delovnega razmerja, ki izhajajo za nazaj, seveda glede terjatev v okviru zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1. Denarni zahtevki iz delovnega razmerja se lahko uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, obstoj delovnega razmerja pa bo v tem primeru predhodno vprašanje, od katerega bo odvisna tudi utemeljenost denarnih zahtevkov. Tožnik opozarja, da se komentar ZDR nanaša tudi na sodno prakso, ki pa je po mnenju pisca komentarja, ki se mu v celoti pridružuje tudi tožnik, delno napačna, v kolikor dopustnost tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po njegovem prenehanju veže na 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, tudi glede drugih zahtevkov, npr. glede pravice do plače oz. prikrajšanja pri plači in drugih plačil iz delovnega razmerja. Navedeni 30-dnevni rok za vložitev tožbe se nanaša le na zahtevke glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, na pa tudi na druge zahtevke. Tožnik izpostavlja, da iz določbe četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da kršitev glede oblike pogodbe o zaposlitvi nima nobenega pravnega učinka na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Za veljaven nastanek delovnega razmerja je bistveno, da dogovor med strankama obsega bistvene elemente delovnega razmerja, ne pa, da se soglasje volj pogodbenih strank izrazi v pisni obliki. Potrebno je upoštevati določbe ZDR-1, torej tako določbo o domnevi obstoja delovnega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja in o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ni sklenjena v pisni obliki, kot tudi določbe o sodnem uveljavljanju pravic, vezanih na zakonito prenehanje delovnega razmerja. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo zamudno sodbo v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, tako da je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo na podlagi določbe 318. člena ZPP, glede na to, da tožena stranka v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila vročena dne 23. 5. 2014 skupaj s pozivom, da je dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni, sicer bo sodišče izdalo zamudno sodbo. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Kadar tožena stranka v predpisanem roku ne odgovori na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2) da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati;

3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost);

4) da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Na podlagi ZPP je institut zamudne sodbe izraz afirmativne litiskontenstacije, ki temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka priznava tožbene trditve.

Tožnik je s tožbo, ki jo je vložil 21. 3. 2014, uveljavljal obračun in izplačilo plač, in pri tem navedel, da je v času od 24. 7. 2013 do 10. 9. 2013 opravljal pomožna gradbena dela za toženo stranko in čeprav ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko je delo, ki ga je opravljal, imelo vse elemente delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova neizplačanih plač obračunati za mesec avgust 2013 znesek 783,66 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek 556,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila ter za mesec september 2013 znesek 261,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 203,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila. Sodišče je obrazložilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter da mora delavec v primeru, če nima z delodajalcem sklenjene pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj v nasprotnem primeru nima pravne podlage za obračun in izplačilo prejemkov iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik v roku 30 dni po zaključku dela pri toženi stranki (10. 9. 2013) ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, navedenega ne more več uveljavljati in zato nima pravne podlage za uveljavljanje prejemkov iz naslova delovnega razmerja za to obdobje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ni navajal dejstev, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Dejstva, v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotavljalo samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj svoje odločitve ni oprlo na dejstva, navedena v tožbi, ampak na dejstva, ki jih je ugotavljalo samo po uradni dolžnosti. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da tožena stranka priznava vse tožbene navedbe tožnika, sodišče pa dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2010 z dne 14. julij 2011, VIII Ips 121/2014 z dne 29. 9. 2014).

Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi, se štejejo ta za nesporna. V postopku izdaje zamudne sodbe se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošnim znanim dejstvom. Zaključki, do katerih pride po tej presoji, niso dokazani, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo, ampak so le podlaga za izdajo zamudne sodbe. Če tožnik ne predloži dokazov, na katere se sklicuje, to ni ovira za izdajo zamudne sodbe. V položaju zamudne sodbe tožnik dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih dejstev ne nosi, zaradi domneve, da tožena stranka priznava dejstvene trditve (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 121/2014 z dne 29. 9. 2014).

Tožnik je v tožbi navajal, da je v obdobju od 24. 7. 2013 do 10. 9. 2013 pri toženi stranki opravljal pomožna gradbena dela in da se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Navedel je, da se je s toženo stranko dogovoril, da ga bo tožena stranka prijavila v obvezna zavarovanja in plačala davke in prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zaposlovanje in starševsko varstvo. Stranki sta dogovorili tudi urno postavko za opravljeno delo. Tožnik je torej trdil, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj svoje odločitve ni oprlo na dejstva, navedena v tožbi, ampak na dejstva, ki jih je ugotavljalo samo po uradni dolžnosti, brez pravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločiti na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi in ne na podlagi dejstev, ki jih je po uradni dolžnosti ugotavljalo samo.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3OTMy