<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 65/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.65.2014

Evidenčna številka:VDS0011999
Datum odločbe:27.03.2014
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Samo Puppis (poroč.), Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila

Jedro

Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka)spremeni tako, da se glasi:

„I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

Tožena stranka Vrtec A. v B., C. Ulica 2, ... B. je dolžna tožeči stranki D.D., E. ulica 6, ... B. obračunati skupno 1.478,59 EUR in sicer za mesec:

- marec 2010 28,51 EUR,

- april 2010 28,51 EUR

- maj 2010 31,22 EUR,

- junij 2010 30,21 EUR

- julij 2010 28,00 EUR

- avgust 2010 28,00 EUR

- september 2010 25,46 EUR

- oktober 2010 20,00 EUR

- november 2010 28,00 EUR

- december 2010 28,00 EUR

- januar 2011 34,98 EUR

- februar 2011 33,12 EUR

- marec 2011 33,12 EUR

- april 2011 33,12 EUR,

- maj 2011 33,12 EUR

- junij 2011 31,76 EUR

- julij 2011 31,76 EUR,

- avgust 2011 30,38 EUR,

- september 2011 31,76 EUR,

- oktober 2011 31,76 EUR,

- november 2011 31,76 EUR,

- december 2011 31,76 EUR,

- januar 2012 37,46 EUR,

- februar 2012 39,24 EUR,

- marec 2012 32,10 EUR,

- april 2012 39,24 EUR,

- maj 2012 37,54 EUR,

- junij 2012 65,37 EUR,

- julij 2012 65,37 EUR,

- avgust 2012 65,37 EUR,

- september 2012 65,37 EUR,

- oktober 2012 36,95 EUR,

- november 2012 65,37 EUR,

- december 2012 37,89 EUR,

- januar 2013 75,67 EUR,

- februar 2013 75,67 EUR,

- marec 2013 75,67 EUR,

odvesti od teh zneskov predpisane prispevke in davek in ji izplačati tako ugotovljene neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec, vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

s e z a v r n e.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 237,50 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 130,40 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za obračun skupne razlike v bruto plači v višini 1.478,59 EUR za obdobje od marca 2010 do marca 2013 v mesečnih zneskih, kot izhaja iz I. točke izreka, za odvod predpisanih davkov in prispevkov od teh zneskov in izplačilo ugotovljene neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec, do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka za obračun skupne razlike v plači v višini 57,69 EUR za mesece marec 2010, april 2010, junij 2010, september 2010, oktober 2010, avgust 2011, januar 2012, marec 2012, maj 2012, oktober 2012, januar 2013, februar 2013 in marec 2013 v zneskih, kot izhajajo iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, za odvod predpisanih davkov in prispevkov od navedenih zneskov ter izplačilo ustreznih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 217,22 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne in ji naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za polni delovni čas, pri čemer je delo opravljala na dveh delovnih mestih. V skladu z zakonom je imela tožnica pravico do plačila za delo najmanj v višini minimalne plače. Ta pravica ji ni bila kršena, saj je tožena stranka izpolnila svojo zakonsko obveznost in tožnici obračunala plačo za polni delovni čas v višjih ali enakih zneskih, kot je v posameznem obdobju znašala minimalna plača, kar izhaja iz tožničinih plačilnih list za vtoževano obdobje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo del vtoževane razlike v plači. Namen minimalne plače je zagotavljanje minimuma socialne varnosti, minimalna plača pa je socialni korektiv. Zakon o minimalni plači določa pravico do minimalnega plačila za opravljeno delo v polnem delovnem času, pri minimalni plači pa je višina plačila odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela ali delovnega mesta. Obrazložitev sodbe je nejasna, saj iz nje ni mogoče razbrati, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice v pretežnem delu ugodilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja niti zmotno niti nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna, ker naj iz nje ne bi bilo mogoče razbrati, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe zares skopa, vendar je kljub temu mogoče iz nje razbrati razloge prvostopenjskega sodišča, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega dela tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženi stranki zaposlena za poln delovni čas 40 ur in sicer za polovico delovnega časa na delovnem mestu perica, za polovico delovnega časa pa na delovnem mestu šivilja, v zvezi s čemer je imela sklenjeni tudi dve pogodbi o zaposlitvi (najprej za določen čas, nato za nedoločen čas, s toženo stranko pa je sklenila tudi dva aneksa k pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas). V teh pogodbah o zaposlitvi oz. aneksih je bila dogovorjena tudi tožničina osnovna plača. Iz podatkov spisa (čemur tožnica niti ne nasprotuje) izhaja, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju za polni delovni čas obračunavala in izplačevala plačo (skupaj s pripadajočimi dodatki), ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, ki jo opredeljuje Zakon o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj.). Tožnica je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da bi ji morala tožena stranka za delo na delovnem mestu perica, ki ga je opravljala v polovičnem delovnem času, obračunavati in izplačevati upoštevaje člen 2/3 ZMminP, enako kot bi morala to določbo upoštevati tudi pri obračunavanju in izplačevanju plače za delovno mesto šivilje. Ker pa je tožničina plača za delo, opravljeno na delovnem mestu šivilje v polovičnem delovnem času, presegala sorazmerni del minimalne plače, do katerega bi bila tožnica upravičena, je vtoževala le razliko med plačo, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katere bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas.

Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače (tako npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 877/2012 z dne 18. 1. 2013, Pdp 145/2013 z dne 4. 4. 2013). Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Ker se je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških postopka, ki so strankama nastali pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da je tožena stranka v tem postopku v celoti uspela, ji je dolžna tožnica povrniti njene pravdne stroške (člen 154 ZPP). Z ozirom na vrednost spornega predmeta (1.536,28 EUR) je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 113,10 EUR, do nagrade za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT v višini 104,40 EUR, do pavšalnega zneska poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 237,50 EUR. Ta znesek je dolžna tožnica toženi stranki povrniti v 8 dneh od prejema sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo preostalih priglašenih stroškov, saj niso bili priglašeni v skladu z določbami ZOdvT.

Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, je dolžna tožnica povrniti tudi njene pritožbene stroške. Z ozirom na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek po tarifni številki 3210 v znesku 110,40 EUR in do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, skupaj torej 130,40 EUR. Te stroške je dolžna tožnica povrniti toženi stranki v 8 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za poročilo stranki, saj nagrade za poročilo stranki določbe ZOdvT ne predvidevajo.


Zveza:

ZDR člen 42, 126. ZMinP člen 2, 2/3, 4. 6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2MzQw