<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 145/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.145.2013

Evidenčna številka:VDS0010764
Datum odločbe:04.04.2013
Senat:Borut Vukovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - minimalna plača - plačilo za delo - vrsta plačil - osnovna plača - delovna uspešnost - dodatki - višina dodatkov

Jedro

Delodajalec mora izplačati delavcu plačo skladno z določili ZDR, veljavne KP in upoštevaje tudi določila ZMinP, ki sicer ureja socialno varnost zaposlenih delavcev. Tako izplačana plača za poln delovni čas ne more biti nižja od minimalne plače, delavec ki dela krajši delovni čas pa ima pravico do sorazmernega dela minimalne plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto razlike v plači za čas od meseca marca 2009 do meseca januarja 2012 po posameznih mesecih v skupnem znesku 4.517,81 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplačila neto zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu, za plačo preteklega meseca dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 609,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je po oceni tožnice sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz naslova razlike v plači z obrazložitvijo, da zajamčena plača po ZMinP zajema višino celotne plače, ne le višino osnove plače. Skladno z določbami Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem je plača sestavljena iz osnovne plače (52. in 53. člen KPGiT), dodatkov (55. člen KPGiT), dela plače na podlagi delovne uspešnosti (54. člena KPGiT) ter dela plača iz naslova uspešnosti poslovanja (58. člen KPGiT). Osnovna plača je plača delavca za poln delovni čas, v naprej določene delovne rezultat in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja in ne more biti nižja od najnižje osnovne plače za posamezni tarifni razred oziroma plačilni razred v katerega je delavec razporejen (3. odstavek 52. člena KPGiT). Tožena stranka je poleg osnovne plače, tožnici dolžna izplačevati tudi dodatke za posebne obremenitve (55. člen KPGiT). Dodatki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznik in dela proste dneve po zakonu. Omenjeni dodatki tako predstavljajo plačilo za posebne pogoje. Minimalna plača je plača za delo opravljeno v polnem delovnem času (2. odstavek 2. člena ZMinP). Dodatki se ne določijo za opravo dela v polnem delovnem času, temveč za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu (3. odstavek 127. člena ZDR) in jih natančno ureja tudi KPGiT. Pravice do navedenih dodatkov, ki delavcu pripadajo poleg plače so določeni v ZDR in urejeni v kolektivni pogodbi ZMinP ne omejuje. Iz sistematike ZDR kot tudi KPGiT je razvidno, da je plača sestavljena iz treh sklopov plačil, osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Dodatki za posebne pogoje dela so enotno urejeni v 128. členu ZDR. V kolikor bi zakonodajalec iz minimalne plače želel izključiti le enega izmed enotno urejenih dodatkov bi seveda to v ZMinP izrecno zapisal. Dodatek za stalnost, ki ga je tožena stranka dolžna izplačevati, skladno z njenimi lastnimi internimi akti ter dodatek za delovno dobo (minulo delo), skladno s KPGiT v višini najmanj 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, pa po določbah ZDR in KPGiT sploh ne spadajo pod definicijo plače in nista njen sestavni del. Omenjena dodatka tako v določbah, ki določajo plače nista vsebovana in torej predstavljata druge vrste plačilo v smislu 126. člena ZDR. Tako je tožena stranka dolžna poleg plače (ne osnovne plače) izplačati tudi navedena dodatka. Gre za diskriminacijo delavcev, ki delajo v posebnih pogojih oziroma imajo daljšo delovno dobo. Tožena stranka je do meseca marca 2009 plače izplačevala skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi. Šele po omenjenem obdobju je v plačo delavke z namenom, da ne bi presegla minimalne plače pričela vključevati obravnavne dodatke. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s pojmovanjem in razlago osnovne plače, ki je urejena v ZDR in ZMinP. Ni mogoče enačiti ali zamenjevati pojmov plače, osnovne plače, minimalne plače in zajamčene plače, ki so navedene v posameznih zakonih in kolektivnih pogodbah. Namen plače po ZMinP je preprečevanje izplačevanja prenizke plače, torej zagotovitev delavcem pravico do najnižjega zneska plač, ki jim zagotavlja dostojno življenje, torej varovanje socialne in materialne varnosti zaposlenih. Tožnica zmotno enači pojem plače ter osnovne plače. Minimalna plača ni enako kot zajamčena plača, kot to zmotno navaja tožnica. Ne gre za diskriminacijo delavcev, temveč za dva ločena inštituta ureditve izplačila delavcem. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, pri čemer je v konkretnem postopku sodišče odločalo o pravnem vprašanju razlage pojma minimalne plače.

Pritožba sicer pravilno navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 126. členu ureja vrsto plačil in določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca (1. odstavek 126. člena ZDR), pri čemer pa je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 126. člena ZDR). Osnovna plača se na podlagi določil 127. člena ZDR določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pripadajo delavcu dodatki, kot jih določa 128. člen ZDR in sicer so to dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo in delo za praznik in proste dneve po zakonu. ZDR v 129. členu tudi določa dodatek za delovno dobo, na kar se sicer sklicuje v delu pritožba in določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje je definicija osnovne plače umeščena v poglavje pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, pri čemer pa je minimalna plača za sporno obdobje urejena v Zakonu o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 – ZMinP) ter v Zakonu o določitvi minimalne plače (Ur. l. RS, št. 114/2006 – ZDMP), pri čemer pa so določila glede tega, kaj je minimalna plača, enaka. Tako ZMinP v 1. členu ureja pravico do minimalne plače, njeno višino in pogoje, pod katerimi se lahko izplačuje prehodni znesek minimalne plače ter način njenega določanja in objave, 2. člen ZMinP pa opredeljuje pravico do minimalne plače in določa, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Poudariti je tudi, da je minimalna plača mesečna plača za opravljeno delo v polnem delovnem času (2. odst. 2. člena ZMinP), pri čemer ima delavec, ki dela krajši delovni čas pravico do sorazmernega dela minimalne plače (3. odst. 2. člena ZMinP). Tako se z določitvijo minimalne plače varuje minimalna materialna in socialna varnost zaposlenih delavcev, posledično navedenemu torej ne gre za kakršnokoli diskriminacijo starejših delavcev, ki imajo določene dodatke, kot to zmotno navaja tožnica med postopkom in v pritožbenem postopku.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu natakar I, ki je razvrščeno v IV. tarifni razred oziroma plačilni razred po KPGiT, pri čemer je tožena stranka to upoštevala in tožnici pri njeni plači z dodatki tudi izplačevala plačo tako skladno z določili ZDR kot KPGiT. Poudariti pa je, da v minimalno plačo sodijo vsi elementi plače po ZDR, torej osnovna plača z dodatki, razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa (nadure). Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožnice, da osnovna plača ne more biti nižja od minimalne plače, pri čemer pa seveda mora delodajalec izplačati delavcu plačo skladno z določili ZDR, veljavne KP in upoštevaje tudi določila ZMinP, ki sicer ureja socialno varnost zaposlenih delavcev. Tako izplačana plača za poln delovni čas ne more biti nižja od minimalne plače, delavec ki dela krajši delovni čas pa ima pravico do sorazmernega dela minimalne plače.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, tudi če bi šteli, da se dodatek iz plačilnih list za nadurno delo v višini 100,00 EUR odšteje od bruto plače, dobljeni znesek ne bi bil nižji od predpisanega znesek minimalne plače, pa tudi sicer so bile izplačane plače bistveno višje od predpisane minimalne plače, ki je znašala v vtoževanem obdobju od meseca februarja 2009 v višini 589,19 EUR, od avgusta 2009 v višini 597,43 EUR, od marca 2010 v višini 734,15 EUR, od januarja 2011 v višini 748,10 EUR, od januarja 2012 pa v višini 763,00 EUR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 126, 126/1, 126/2, 127, 128, 129. ZMinP člen 1, 2, 2/2, 2/3.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4NzY3
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*