<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 26/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.26.2013

Evidenčna številka:VDS0010403
Datum odločbe:08.03.2013
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obveznost plačila - plača - osnovna plača - dodatek k plači za sindikalno delo

Jedro

Pravno podlago za priznanje dodatka k plači za sindikalno delo predstavlja 47. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo, ki določa, da, v kolikor ni drugače urejeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo (kar pri toženi stranki ni bilo), sindikalnemu zaupniku, ki zastopa manj kot 50 zaposlenih članov pri delodajalcu, pripada dodatek v višini 10 %. Do tega dodatka je tožeča stranka upravičena, ker je bila izvoljena za predsednika sindikata tožene stranke, istočasno pa je postala tudi sindikalni zaupnik za skupine uprava, trgovine in laboratorij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožeči stranki obračuna razlike v plači za mesece od septembra 2006 do decembra 2010 v višini, ki je za vsak mesec razvidna iz izreka sodbe, od bruto zneskov odvede davke in prispevke ter neto zneske izplača tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 95,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila (točka III izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo mnenje sodne izvedenke. V izvedenskem mnenju z dne 22. 4. 2012 je izrecno navedeno, da je tožeča stranka kljub znižanju količnika za obračun plače v novem plačnem sistemu prejemala višjo plačo, kot jo je prejemala v starem plačnem sistemu. Tožeča stranka je torej prejemala višjo plačo, kot bi ji šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka pri obračunu njene plače upoštevala nov plačni sistem, čeprav tožeča stranka nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Sodna izvedenka je pojasnila, da se je vsem delavcem tožene stranke ob prehodu v nov plačni sistem znižal količnik za obračun plače, osnova pa se je povišala. Do tega povišanja je prišlo zaradi znižanja količnika. V kolikor bi se pri tožeči stranki (zaradi nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi) plača obračunavala na podlagi starega količnika, bi bilo treba upoštevati tudi staro osnovo, ne pa osnove, kot je veljala od uveljavitve novega plačnega sistema dalje. Tožeča stranka je s konkludentnimi ravnanji pokazala, da soglaša s plačo, kot jo je prejemala, saj vse od uvedbe novega plačnega sistema ni vložila zahteve za višjo plačo. Od uvedbe novega plačnega sistema do vložitve tožbe je minilo več kot pet let. Tožena stranka tudi ni upravičena do dodatka k plači za sindikalno delo. Tožena stranka zahteve za izplačilo tega dodatka ni nikoli prejela, poleg tega pa ni bila seznanjena, da je tožeča stranka sindikalni zaupnik. Vedela je le, da je predsednik sindikata. Dodatek za sindikalno delo se delavcu ne izplača sam po sebi, ampak je treba pri delodajalcu podati ustrezno zahtevo za izplačilo, dodatek pa se izplača šele od vložitve zahteve dalje. Tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za sindikalno delo je tudi zastaral.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Plača je, kot določa drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki ga neposredno zavezuje. Osnovna plača se po prvem odstavku 127. člena ZDR določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, določi pa se, kot izhaja iz osme alinee prvega odstavka 29. člena ZDR, v katerem so navedene sestavine pogodbe o zaposlitvi, s pogodbo o zaposlitvi.

Bistvena dejstva za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, kot jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, so: tožeča in tožena stranka sta sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 12. 1992. Na podlagi odločbe št. 61 z dne 1. 2. 2002 je bila tožeča stranka razporejena na delovno mesto vodja prodajalne in menjalnice s plačo v višini količnika 2,24. Dne 8. 4. 2005 je bila izvoljena za predsednika sindikata tožene stranke, hkrati je postala sindikalni zaupnik za skupino delavcev tožene stranke. V letu 2006 ji je tožena stranka (ob prehodu na nov plačni sistem) ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je tožeča stranka ni podpisala.

Ker tožeča stranka nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi določala nižji količnik za obračun plače, to je količnik, kot je za njeno delovno mesto predpisan po novem plačnem sistemu tožene stranke, ni podpisala, tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je pri obračunu njene plače upoštevala nov količnik, ne pa količnika, ki je naveden v zadnji pogodbi o zaposlitvi oziroma odločbi (2,24). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožeča stranka upravičena do plače, obračunane po tem količniku (2,24). Kot osnovo, s katero je množilo količnik, je sodišče prve stopnje prav tako pravilno upoštevala osnovo, ki je bila za vsak mesec določena s strani tožene stranke. Dejstvo, da se je pri toženi stranki istočasno z znižanjem količnikov v novem plačnem sistemu zvišala osnova, ne vodi do zaključka, da za tožečo stranko, ki je ohranila star količnik, nove osnove ni mogoče upoštevati. Upoštevati je mogoče le osnovo, kot jo je tožena stranka uporabila pri obračunavanju plač. Iz nobenega akta tožene stranke tudi ni razvidno, da bi bila nov količnik in nova osnova povezana.

Sodna izvedenka je opravila izračune prikrajšanja pri plači glede na različne količnike in različne osnove. Sodišče prve stopnje je dokaz s sodno izvedenko izvedlo, ker samo ne razpolaga s strokovnim znanjem za opravo izračunov prikrajšanja pri plači. Sodna izvedenka je svoje delo opravila, kot ji je bilo naloženo. Kateri od izračunov, ki jih je podala v izvedenskem mnenju, je pravilen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa je stvar materialnopravne presoje, ki jo opravi sodišče in kot jo je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi pravilno opravilo. Pritožbene navedbe, ki temu oporekajo, so neutemeljene.

Pravno podlago za priznanje dodatka k plači za sindikalno delo predstavlja 47. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo (Uradni list RS, št. 45/06 in nadalj.), ki jo je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V tem členu je določeno, da, v kolikor ni drugače urejeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo (kar pri toženi stranki ni bilo), sindikalnemu zaupniku, ki zastopa manj kot 50 zaposlenih članov pri delodajalcu, pripada dodatek v višini 10 %. Do tega dodatka je tožeča stranka upravičena.

Kot je razvidno iz predloženih listin, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in do katerih sta imeli stranki možnost, da se opredelita, je bila tožeča stranka 8. 4. 2005 izvoljena za predsednika sindikata tožene stranke. Istočasno je postala sindikalni zaupnik za skupine uprava, trgovine in laboratorij. O tem je bila tožena stranka obveščena, kot je razvidno iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka. Pritožbene navedbe tožene stranke, da s statusom tožeče stranke (sindikalni zaupnik), ni bila seznanjena, so protispisne.

Za denarne terjatve (takšno terjatev v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja tožeča stranka) je po četrtem odstavku 204. člena ZDR dopustno neposredno sodno varstvo, rok za vložitev tožbe pa ni predpisan. Tožeča stranka zato v zvezi s prikrajšanjem pri plači in neizplačanim dodatkom k plači pred vložitvijo tožbe ni bila dolžna naslavljati zahteve na delodajalca, toženo stranko. Glede dodatka ji tudi ni bilo treba prehodno uveljavljati pravice z zahtevo, da bi bil njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi.

Dejstvo, da tožeča stranka zahteve za izplačilo prikrajšanja pri plači ali dodatka k plači ni podala, tudi ne dokazuje, kot zmotno meni pritožba, da je s konkludentnimi ravnanji pokazala, da soglaša s plačo, kot ji je bila izplačana.

Ugovor zastaranja, ki ga v zvezi z dodatkom k plači v pritožbi podaja tožena stranka, je materialnopravni ugovor, ki je vezan na ugotavljanje dejstev. Iz tega razloga in upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP ugovora zastaranja načeloma ni mogoče uveljavljati prvič v pritožbenem postopku. Glede na to, da tožena stranka ni navedla, zakaj ugovora zastaranja ni podala pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, ga pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.


Zveza:

ZDR člen 29, 29/1, 126, 127, 127/1. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije člen 47.
Datum zadnje spremembe:
03.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2NzU5
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*