VDSS sodba Pdp 877/2012

Jedro

Dodatki zaradi posebnih pogojev dela se obračunavajo od osnovne plače in ne od minimalne plače. Pravne podlage za to, da bi morala biti osnovna plača določena najmanj v višini minimalne plače, in da bi se na tako določeno osnovno plačo obračunavali vsi dodatki, ni. Minimalna plača je le korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Končni mesečni znesek, ki ga delavec prejme za delo, opravljeno v polnem delovnem času in ki zajema osnovno plačo z vsemi dodatki, ne sme biti nižji od z zakonom določene minimalne plače. V minimalno plačo so vključeni vsi dodatki (za izmensko in nočno delo, delovno dobo ipd.), razen dodatka za nadurno delo, ki je vezan na delo preko polnega delovnega časa in že po jezikovni razlagi ni vključen v minimalno plačo, ki je plača za polni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 1.163,99 EUR bruto iz naslova neizplačanih delov plač za mesece od vključno oktobra 2008 do septembra 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot specificirano v tožbi, od mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, obračunati prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega dolgovanega mesečnega zneska do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 182,45 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi izpodbijane sodbe uporabljena razlaga je nezakonita in ni v skladu z namenom sprejetega zakona. Interpretacija Zakona o minimalni plači, da se višina minimalne plače obravnava zgolj kot socialni korektiv, pomeni diskriminacijo za delavce, ki delajo v težjih delovnih pogojih in izniči namen dodatkov za razporeditev delovnega časa, ki je za delavca manj ugoden. Delavci, ki so zaposleni pri istem delodajalcu in opravljajo delo v času, ki je manj ugoden, so tako izenačeni z delavci, ki takšnega dela ne opravljajo, saj za delo v manj ugodnem času prejmejo enako plačilo, kar pa je moralno sporno, nezakonito in protiustavno. S sprejetjem Zakona o minimalni plači je zakonodajalec želel vzpostaviti socialni korektiv, a pri tem zagotovo ni želel biti diskriminatoren do delavcev, ki delo opravljajo v manj ugodnem delovnem času. Tudi v večini držav Evropske unije razlike med osnovno in minimalno plačo ni. Dodatki, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, so sicer določeni in izplačani v skladu s kolektivno pogodbo, a je takšen izračun na podlagi kolektivne pogodbe nezakonit in v nasprotju z Zakonom o minimalni plači. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem poudarja, da je minimalna plača mesečna plača za delo, opravljeno v polnem delovnem času. Vanjo sodijo vsi elementi plače: osnovna plača, del plače za delovno uspešnost, plačilo za poslovno uspešnost in dodatki, ki pripadajo delavcu, razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožnici zagotavljala mesečno izplačilo plače najmanj v višini minimalne plače, pravilna. Cilj Zakona o minimalni plači je zagotoviti delavcem dostojno življenje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je bistveno pravno vprašanje, ali se dodatki zaradi posebnih pogojev dela obračunavajo od osnovne plače ali od minimalne plače. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dodatki obračunajo od osnovne in ne od minimalne plače in da je tožena stranka tožnici pravilno obračunavala plačo, zato je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo razlik v plačah zaradi nepravilno obračunanih dodatkov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

V spornem obdobju (oktober 2008 – september 2010) sta minimalno plačo urejala Zakon o določitvi minimalne plače (ZDMP; Ur. l. RS, št. 114/2006), ki je veljal do 22. 2. 2010, in je v 1. členu določal, da se s tem zakonom določa način usklajevanja minimalne plače, ki pripada zaposlenemu oziroma zaposleni za delo s polnim delovnim časom, ter Zakon o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 in sprem.), ki v 2. členu določa, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Minimalna plača je mesečna plača za delo, opravljeno v polnem delovnem času. V 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil, delodajalec pa mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca (1. odstavek 126. člena ZDR). Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 126. člena ZDR). ZDR v 3. odstavku 127. člena določa, da se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo. V 4. odstavku 127. člena je še določeno, da se višina dodatkov lahko v kolektivni pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke. Podobno ureditev vsebuje tudi Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije (KP; Ur. l. RS, št. 111/2006 in sprem.), ki v 71. in 75. členu določa, da je osnova za izračun dodatkov osnovna plača.

Glede na citirane predpise je stališče prvostopenjskega sodišča, da se dodatki obračunavajo od osnovne plače, pravilno. Pravne podlage za to, da bi morala biti osnovna plača določena najmanj v višini minimalne plače, in bi se na tako določeno osnovno plačo obračunavali vsi dodatki, za kar se v tem sporu zavzema tožeča stranka, v citiranih predpisih ni. Minimalna plača je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje le korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Tako končni mesečni znesek, ki ga delavec prejme za delo, opravljeno v polnem delovnem času in ki zajema osnovno plačo z vsemi dodatki, ne sme biti nižji od z zakonom določene minimalne plače. V minimalno plačo pa so vključeni vsi dodatki (za izmensko in nočno delo, delovno dobo ipd.), razen dodatka za nadurno delo, ki je vezan na delo preko polnega delovnega časa in že po jezikovni razlagi ni vključen v minimalno plačo, ki je plača za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju pravilno obračunavala in izplačevala plačo. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 65/2014
• VDSS sodba Pdp 26/2013
• VDSS sodba Pdp 145/2013