VDSS sklep Pdp 1040/2012

Jedro

Na delodajalcu je dokazno breme o obstoju zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom v smislu določbe 52. člena ZDR (v konkretnem primeru o obstoju zakonitega razloga pri vsaki od sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas). Če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da so dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko, v delu, ki določajo, da se pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje sklene za določen čas, bile dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenjene v nasprotju z zakonom (nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) in se zato šteje, da sta tožeča stranka in tožena stranka dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; ugotovitev, da je delovno razmerje tožeče stranke nezakonito prenehalo z dnem 31. 12. 2011, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od dne 3. 5. 2010, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja od dne 1. 1. 2012 s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto voznika, jo prijaviti z dnem 1. 1. 2012 v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če bi delala, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače in prejemkov ter izplačati tožeči stranki tako dobljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in povrniti vse stroške predpravdnega postopka in stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka) Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo kronološko za vsako pogodbo o zaposlitvi pojasniti razloge, na podlagi katerih okoliščin je ocenjevalo, da naj bi obstajali zakonski razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče tudi ni navedlo, na kakšni pravni podlagi je presojalo obstoj pogojev za sklenitev pogodb o zaposlitvi. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S takšno obrazložitvijo je kršeno določilo 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je priča A.A. potrdila, da je obstajala potreba po zaposlitvi delavcev v aprilu, maju in decembru 2010 in juniju 2011 za določen čas in da bi tožena stranka ob sklepanju pogodb o zaposlitvi vedela za trajanje začasnih potreb, saj priča take izjave ni podala, prav tako nobena od prič ni potrdila, da so ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi vedeli za čas, ki je potreben za sklenitev pogodb o zaposlitvi v smislu 1. odstavka 53. člena ZDR. Razlogi sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je iz izpovedi prič mogoče ugotoviti, da je dejanski razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi negotova prihodnost glede poslovanja delodajalca, ki je vezano na naročila poslovnih partnerjev (VDSS, opr. št. Pdp 1108/2006). V zvezi z razlogom povečanega obsega dela v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010, z dne 23. 6. 2010 in dne 30. 12. 2010 navaja, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni mogla vedeti, da naj bi obstajal začasni razlog – povečan obseg dela in trajanje le-tega 6 mesecev, saj so se podatki o naročilih menjavali oziroma ugotavljali na mesečni ravni in ker se časovno obdobje sklenjenih pogodb o zaposlitvi ne ujema z dejanskim časom, ko naj bi obstajal povečan obseg dela. Tožena stranka bi morala pojasniti konkretno naročila, v zvezi s katerimi je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kakšna naj bi bila naročila, koliko naj bi bilo naročil, od kdaj do kdaj naj bi trajala. O tem sodba nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z razlogom nadomeščanja začasno odsotnih delavcev v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 in z dne 28. 6. 2011 navaja, da se tudi v tem primeru čas trajanja nadomeščanja delavcev in trajanje pogodb o zaposlitvi ne ujema. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 2. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR, ki govori o nadomeščanju začasno odsotnega delavca, pogodbi o zaposlitvi pa sta bili sklenjeni za nadomeščanje več začasno odsotnih delavcev (Pdp 1416/2010 z dne 17. 3. 2011, VIII Ips 445/2006 z dne 27. 3. 2007). Tožnik je ves čas opravljal enaka dela, to je dela, ki se nanašajo na delovno mesto voznika, vozil na isti progi, delo na isti liniji pa je v mesecu oktobru 2011 prevzel drug delavec, ki še vozi po tej liniji. O tem sodba nima razlogov, zaradi česar je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da so podani razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka bi morala sprejeti objektivne kriterije, na podlagi katerih bi se odločila, kateremu delavcu bo pogodbo o zaposlitvi podaljšala in kateremu ne bo. S tem je kršila splošna načela o prepovedi diskriminacije ter je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnikom dne 30. 4. 2010, dne 30. 6. 2010, dne 30. 12. 2006 in dne 28. 6. 2011.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in zaslišanju obeh pravdnih strank ter prič A.A., B.B. in C.C., je zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnikom, sklenjene zakonito, saj je pri toženi stranki zaradi začasno povečanega obsega dela v času sezone in nadomeščanja voznikov zaradi koriščenja letnega dopusta, nastala začasna potreba po določenem številu delavcev – voznikov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o zakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnikom, najmanj preuranjen.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu voznik, in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010 za čas od 3. 5. 2010 do 30. 6. 2010 zaradi začasno povečanega obsega dela na področju prevoza potnikov v času sezone; na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 zaradi potrebe po nadomeščanju začasno odsotnih delavcev – voznikov v času koriščenja rednih letnih dopustov in zaradi začasno povečanega dela v PC Prevoz potnikov v času sezone; na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 za čas od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 zaradi začasno povečanega obsega dela v PC Prevoz potnikov v času sezone in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011 za čas od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 zaradi potrebe po nadomeščanju začasno odsotnih delavcev na delovnem mestu voznik, v času koriščenja rednih letnih dopustov.

Zakon o delovnih razmerjih v 52. členu določa pogoje, pod katerimi se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Skladno z navedeno določbo se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca (2. alinea) ali v primeru začasno povečanega dela (3. alinea). Po 1. odstavku 53. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v 1. odstavku 52. člena ZDR, opravi. V skladu z določbo 54. člena ZDR se med drugim šteje, da je v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Na delodajalcu oziroma toženi stranki je dokazno breme o obstoju zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom v smislu citiranih določb 52. člena ZDR, v konkretnem primeru o obstoju zakonitega razloga pri vsaki od sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V skladu s sodno prakso se v primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka zaradi začasno povečanega obsega dela in nadomeščanja voznikov zaradi bolniških staležev oziroma koriščenja letnih dopustov zaposlila tožnika. Manjkajo pa ugotovitve oziroma zaključki o obstoju zakonitega razloga pri vsaki od sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Zakonitost posamezne sklenjene pogodbe o zaposlitvi je namreč vezana na zakonitost razloga navedenega v pogodbi. Tako bi moralo sodišče prve stopnje pri vsaki od sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnikom (z dne 30. 4. 2010, z dne 23. 6. 2010, z dne 30. 12. 2010 in z dne 28. 6. 2011) opraviti presojo o obstoju zakonitega razloga za sklenitev, česar pa, kot pravilno opozarja pritožba, ni storilo.

V zvezi z v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 in z dne 30. 12. 2010 navedenim razlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je potreba po nadomeščanju začasno odsotnih delavcev – voznikov v času koriščenja rednih letnih dopustov, pritožbeno sodišče dodaja, da je v skladu z 2. alineo 1. odstavka 52. člena ZDR podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v primeru, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. V skladu s sodno prakso se zaradi preprečitve zlorab pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas zahteva, da se v takem primeru opredeli, na delo katerega začasno odsotnega delavca se nanaša pogodba o zaposlitvi za določen čas. Le izjemoma, če zaradi specifičnih pogojev dela ni mogoče določiti, katerega delavca se nadomešča, je lahko nadomeščanje vezano na delovno mesto in ne samo na posameznega delavca. Pri tem je bistveno, da delodajalec dokaže, da gre dejansko za nadomeščanje in nenazadnje, da delovno razmerje za določen čas preneha ob vrnitvi delavca, ki je bil nadomeščen. Po stališču pritožbenega sodišča se s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas ne more nadomeščati sorazmerno trajne odsotnosti delavcev zaradi koriščenja letnega dopusta, v kolikor ni zagotovljena individualnost nadomeščanja. Sklepanje pogodb o zaposlitvi zgolj iz razloga pokrivanja sorazmerno dolge odsotnosti (v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 in z dne 30. 12. 2010 gre za 6 mesečno obdobje) nedoločenega števila delavcev zaradi rednih letnih dopustov, je po stališču pritožbenega sodišča tudi v nasprotju z namenom instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot izjeme od zaposlovanja za nedoločen čas. Delodajalec namreč lahko v primeru vsakoletnih rednih dopustov izpad določenega števila delavcev ustrezno korigira z notranjo organizacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine, pomembne za presojo o obstoju zakonitega razloga za sklenitev vsakokratne pogodbe o zaposlitvi (z dne 30. 4. 2010, z dne 23. 6. 2010, z dne 30. 12. 2010 in z dne 28. 6. 2011), ki jo je tožena stranka sklenila s tožnikom in se do zakonitosti vsakokratnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi opredeliti. Šele potem bo mogoča odločitev o tem, ali so bile pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnikom, sklenjene zakonito.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi zmotne uporabe materialnega prava se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 558/2007
• VDSS sodba Pdp 1060/2013
• VDSS sodba Pdp 354/2015