VDSS sodba Pdp 98/2013

Jedro

Trajanje poskusnega dela je omejeno in vezano na čas dejanskega opravljanja dela. Ni pa mogoče navedenih določb razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom poskusnega dela ugotoviti, da to ni bilo uspešno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 8. 2011, priznanje delovnega razmerja od 2. 8. 2011 do vrnitve na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, poziv na delo, izplačilo mesečne plače (nadomestila plače) od avgusta 2011 do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače od 10. dne v mesecu za plačo (nadomestilo plače) preteklega meseca ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka I izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer pravilno izhajalo iz stališča, da je namen poskusnega dela v tem, da se delavec izkaže pri delu. Kljub takšnemu stališču je v nadaljevanju zmotno presodilo, da na zakonitost ocene o poskusnem delu oziroma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožečo stranko spremljala le 2 meseca in ne 3 mesecev, kot je bila dogovorjena dolžina poskusnega dela. Nelogična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi lahko tožeča stranka po 8. 7. 2011 (do izdaje ocene) svoje delo popravila, čeprav je v tem času koristila letni dopust. Tožena stranka ji je koriščenje letnega dopusta vnaprej odobrila, od tožeče stranke pa bi bilo nevzdržno pričakovati, da bo že organiziran in plačan letni dopust odpovedala. Tožena stranka je imela glede na 125. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) možnost trajanje poskusnega dela podaljšati. V kolikor ne bi imela že vnaprej namen, da tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi odpove, bi se te možnosti lahko poslužila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da komisija 8. 7. 2011 ni bila odločena, da bo tožečo stranko negativno ocenila, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožeča stranka je izpovedala, da se je tega dne dogovorila z A.A., da se ponovno pogovorijo po letnem dopustu. Sodišče prve stopnje se do te izpovedbe ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, v katerem je sledilo izpovedbam prič o slabem delu tožeče stranke. Očitki, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka očitkov o neuspešno opravljenem poskusnem delu ni konkretizirala. Priče so izpovedale o slabem oziroma pomanjkljivem delu tožeče stranke, pa za ta dejstva niti ni bila podana trditvena podlaga tožene stranke. Utemeljitev razloga za odpoved, ki ni navedena v sami odpovedi, ni zakonita. Sodišče prve stopnje svojih ugotovitev ni obrazložilo, obrazložitev v izpodbijani sodbi pa je sama s seboj v nasprotju. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pripravila načrta izobraževanja, kar je bilo za toženo stranko velikega pomena. Tožeči stranki se neoprava nalog, povezanih z izobraževanjem, ni očitala. Sicer pa je ugotovitev sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z vsebino elektronskih sporočil, iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka zbirala želje glede izobraževanja in da je enemu izmed zaposlenih urejala pristop k izpitu iz upravnega postopka. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi priče A.A., da je od tožeče stranke pričakovala, da bo skrbela za izobraževanje nadzornikov letalskega prometa, pri čemer za takšno ugotovitev ni bilo trditvene podlage tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka ni poskrbela za objavo prostega delovnega mesta, pri tem pa ni upoštevalo, da to od tožeče stranke ni bilo zahtevano. Na pomanjkljivo trditveno podlago je tožeča stranka opozarjala na naroku za glavno obravnavo, opozarjala je tudi, da je sodišče prve stopnje, ker je upoštevalo izpovedbe prič, nedopustno širilo odpovedni razlog, kar ni zakonito. Neuspešnost poskusnega dela mora biti razvidna iz ocene in odpovedi, razlogov za negativno oceno oziroma odpoved ni mogoče širiti v sodnem postopku. Tožena stranka je v odpovedi podala le nekonkretizirane očitke, ne da bi opisala konkretne pomanjkljivosti in nepravilnosti. Tožeča stranka v pritožbi priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Takšnih pomanjkljivosti in nasprotij pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dejstev ni ugotavljalo mimo trditvene podlage strank, kot skuša prikazati tožeča stranka v pritožbi. V 212. členu ZPP je trditveno in dokazno breme povezano, navedeno je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj tožbeni zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. V konkretnem individualnem delovnem sporu je bilo to pravilo spoštovano. Tožena stranka je v oceni poskusnega dela za tožečo stranko navedla, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je opravljala le vnos podatkov v program e-plače, izvajala je obračune plač in izpolnjevala napotnice za zdravniške preglede, vlagala je dokumente v personalne mape, pri čemer je za delo ves čas potrebovala dodatna navodila. Drugih del delovnega mesta kadrovik se ni lotila. Te očitke je tožena stranka ponovila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 8. 2011. V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, ki jih je tožena stranka podala pred sodiščem prve stopnje, odpovednega razloga ni širila. Podala je zadostno trditveno podlago za izvajanje dokazov, da je odpovedni razlog, kot ga je navedla, utemeljen (dokazno breme je na toženi stranki - drugi odstavek 82. člena ZDR). Z navedbo, da tožeča stranka ni opravila vsega dela svojega delovnega mesta, so zajeta vsa opravila, ki jih ni opravila in o katerih so izpovedale priče, na primer skrb za izobraževanje in podobno.

ZDR v 110. členu določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerega je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR, eden izmed teh razlogov (po šesti alinei) je tudi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela.

Poskusno delo je na splošno urejeno v 125. členu ZDR. V drugem odstavku tega člena ZDR je določeno, da lahko poskusno delo traja največ šest mesecev in da se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. Podaljšanje poskusnega dela je torej predpisano kot možnost (le, če je delavec začasno odsoten z dela). Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi ji bila tožena stranka dolžna omogočiti, da se zaradi koriščenja letnega dopusta izkaže v daljšem trajanju poskusnega dela. Tega tožeča stranka ni bila dolžna storiti. Njeno ravnanje, ko je tožečo stranko že 8. 7. 2011 preko strokovne komisije, ki je spremljala njeno delo, seznanila z opažanji oziroma (neke vrste predhodno) oceno dela, ni nezakonito. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka delo tožeče stranke spremljala od začetka zaposlitve od 3. 5. 2011 do 8. 7. 2011 (tožeča stranka je nato koristila letni dopust). Dejstvo, da je bilo trajanje poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi določeno za 3 mesece, tožena stranka pa je tožečo stranko spremljala le dobra 2 meseca, na pravilnost in zakonitost ocene, ki jo je sprejela, in kasnejše odpovedi ne vpliva, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Skladno s četrtim odstavkom 125. člena ZPP delodajalec, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Te določbe tožena stranka ni kršila, četudi je prvo oceno sprejela skoraj en mesec pred iztekom poskusnega dela. Takšen zaključek sledi sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 25/2004 z dne 14. 9. 2004 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišče Pdp 742/2002 z dne 16. 10. 2003, ki se sicer nanašata na prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po tedaj veljavni ureditvi je glede na določbo četrtega odstavka 16. člena ZDR/90 delavec kadarkoli med poskusnim delom izjavil, da ne želi več delati (in mu je delovno razmerje prenehalo), po tretjem odstavku 125. člena sedaj veljavnega ZDR pa mora pri tem še upoštevati sedemdnevni odpovedni rok. Tako je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni nobenega stvarnega razloga, zakaj tudi delodajalec ne bi imel enake možnosti, pri čemer pa bi moral izpolniti enake pogoje kot v primeru, če poskusno delo traja polni dogovorjeni čas, predvsem mora sprejeti oceno poskusnega dela ter navesti utemeljene razloge, zakaj in kako je v krajšem času od predvidenega ugotovil, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov. Povedano na kratko: tudi delodajalcu, ne le delavcu, je omogočeno, da predčasno (izredno) odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je treba pri presoji časa trajanja poskusnega dela izhajati iz njegovega namena, ki je v tem, da se v določenem časovnem obdobju preizkusijo znanja in sposobnosti, ki so potrebna za opravljanje dela. Le navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka s tem, ko je sprejela (predhodno) negativno oceno skoraj en mesec pred potekom poskusnega dela, onemogočila prikaz delovnih sposobnosti, pri tem ne morejo biti upoštevne. Po stališču pritožbenega sodišča namreč dodatni tedni dela, v katerih tožeča stranka dela en teden niti ni opravljala, ker je koristila letni dopust, ne bi privedli do drugačne ocene o poskusnem delu, saj so bile v oceni strokovne komisije ugotovljene številne pomanjkljivosti in nepravilnosti. Podobno stališče je bilo v sodni praksi že zavzeto (sodba VDSS opr. št. Pdp 1226/2005 z dne 1. 2. 2007). Glede pritožbenih navedb, da tožeča stranka, ki je po 8. 7. 2011 koristila letni dopust, svojega dela ni mogla več izboljšati, se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila tožeča stranka tudi predhodno, že 17. 6. 2011 na sestanku pri direktorju tožene stranke opozorjena na nekatere napake in nepravilnosti pri delu, pa jih ni odpravila.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da seznanitev tožeče stranke s predhodno oceno strokovne komisije, sprejete dne 8. 7. 2011, kar je pred iztekom poskusnega dela, določenim za 2. 8. 2011, ni vplivala na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dodatno spremljanje tožeče stranke po 8. 7. 2011 niti ni bilo izvedljivo, ker je tožeča stranka koristila letni dopust, tožena stranka pa trajanja poskusnega dela ni bila dolžna podaljšati, če je v okviru dotedanjega trajanja delo tožeče stranke lahko ocenila (kar je tudi storila).

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z zaključkom oziroma ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom utemeljila negativno oceno poskusnega dela in s tem odpovednega razloga, ki ga je navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz opisa delovnega mesta kadrovik, v katerem so navedena številna dela, ki so se pričakovala od tožeče stranke, pa jih tožeča stranka ni opravila. O tem sta izpovedali priči A.A. in B.B., ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Iz njunih izpovedb je ugotovilo, da je delo tožeče stranke bistveno odstopalo od pričakovanj tožene stranke, da dela ni dobro opravila, da ni bila samoiniciativna, da je potrebovala številne nasvete, da jo je bilo potrebno ves čas spremljati. Nekaterih nalog, ki so sodile v opis njenega delovnega mesta, ni opravljala, čeprav se je to od nje pričakovalo (na primer izobraževanje). Glede na takšno delo je strokovna komisija utemeljeno sprejela negativno oceno poskusnega dela, tožena stranka pa je tožeči stranki tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi te ocene utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Ne nazadnje pritožbeno sodišče še opozarja na že sprejeto stališče v sodni praksi (sodba VDSS opr. št. Pdp 958/2008 z dne 4. 6. 2009), da pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec delavca ne obdolži za posamezne napake pri delu, ampak ugotovi oziroma oceni, da je to delo neuspešno. Iz tega razloga se pri presoji zakonitosti odpovedi ne presoja vsakega posameznega ravnanja delavca (kar sodi k presoji odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR), ampak se presoja utemeljenost ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu v celoti.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije priglašene stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k odločitvi v tem individualnem delovnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 25/2004
• VDSS sodba Pdp 897/2007
• Sodba VIII Ips 316/2008