Sodba in sklep VIII Ips 26/2013
pomembnejša odločba
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Delovno-socialni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.26.2013 |
Evidenčna številka: | VS3005814 |
Datum odločbe: | 17.06.2013 |
Opravilna številka II.stopnje: | VDSS X Pdp 489/2012 |
Senat: | Miran Blaha (preds.), dr. Aleksej Cvetko (poroč.), Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik, Aljoša Rupel |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - odpoved kolektivne pogodbe - sporazum o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo - narava sporazuma |
Jedro
Vprašanje zagotavljanja pogojev za sindikalno delo je materija kolektivne pogodbe. Tudi če je to vprašanje urejeno v pogodbi, ki ni tako poimenovana, ima taka pogodba pravno naravo kolektivne pogodbe. Sporazum, sklenjen med sindikatom in delodajalcem, ki ureja pravice, ki jih (vsakokratnemu) sindikalnemu zaupniku zagotavlja delodajalec, je torej kolektivna pogodba, zato se tudi glede njegove odpovedi uporabljajo določbe Zakona o kolektivnih pogodbah.
Izrek
Revizija prvega in drugega predlagatelja ter tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na individualni delovni spor med tožečo in toženo stranko in pa na odločitev glede stroškov postopka zavrže, v preostalem pa se zavrne.
Revizija nasprotnega udeleženca se zavrne.
Nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka sam krije svoje stroške revizijskega postopka.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da je odpoved Sporazuma o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo z dne 1. 1. 2004 (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), ki jo je 20. 7. 2011 podal nasprotni udeleženec nezakonita v delu, kjer je določen 30-dnevni odpovedni rok; v tem delu je odpoved sporazuma razveljavilo in v odpovedi določilo 6-mesečni odpovedni rok. V II. točki izreka je v preostalem v celoti zavrnilo primarni, podredni in podpodredni zahtevek. V primarnem zahtevku sta predlagatelja in tožnica predlagala oziroma zahtevala ugotovitev, da je Sporazum podjetniška kolektivna pogodba in še vedno v veljavi, saj je odpoved Sporazuma nezakonita in se razveljavi, da je dolžan nasprotni udeleženec priznati vse pravice tožnici kot sindikalni zaupnici tako, da je dolžan izvrševati že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na način, da ji bo zagotovil nemoteno delo sindikalnega zaupnika, skladno s Sporazumom (omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi na način, da 4 ure dela svoje delo, 4 ure pa opravlja delo sindikalnega zaupnika v sindikalni pisarni). V podrednem zahtevku je bila predlagana oziroma zahtevana ugotovitev ničnosti odpovedi Sporazuma, priznanje vseh pravic tožeči stranki kot sindikalni zaupnici druge predlagateljice, dopolnitev obstoječe pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere naj bi bil dolžan nasprotni udeleženec kot delodajalec tožnice, slednji zagotoviti nemoteno delo kot sindikalni zaupnici in sicer 4 ure dnevno na svojem delovnem mestu, preostale 4 ure dnevno pa na delu sindikalnega zaupnika v sindikalni pisarni. Podpodredni zahtevek se je glasil na ugotovitev nezakonitosti in neučinkovanje odpovedi Sporazuma o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo, ugotovitev, da Sporazum ostaja v veljavi kot podjetniška kolektivna pogodba, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice kot sindikalni zaupnici, ki ji gredo na podlagi omenjenega Sporazuma in sicer tako, da se dopolni obstoječa pogodba o zaposlitvi in tožeči stranki omogoči delo sindikalnega zaupnika 4 ure dnevno, preostale 4 ure pa naj bi tožeča stranka delala na svojem delovnem mestu. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje naložilo predlagateljema, da sta dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške sodnega postopka.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. V preostalem je pritožbo nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke zavrnilo, pritožbo predlagateljev in tožeče stranke pa je zavrnilo v celoti in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlagajo reviziji predlagatelja in tožeča stranka ter nasprotni udeleženec.
Predlagatelja in tožeča stranka vlagajo revizijo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je imel nasprotni udeleženec pravico odpovedati Sporazum in da njegova pravica temelji na določbah 15. in 16. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006). Iz Sporazuma naj bi izhajalo, da sta se stranki odpovedali pravici do odpovedi Sporazuma, kar naj bi bila popolnoma zakonita odločitev pogodbenih strank. Sodišče se napačno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 3/2008 z dne 7. 10. 2008, saj naj bi bilo iz te sodbe razvidno, da je sodišče presojalo možnost odpovedi kolektivne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas in je kasneje konvalidirala v pogodbo za nedoločen čas. V citirani zadevi načini prenehanja pogodbe sploh niso bili določeni, medtem ko sta se stranki v kolektivni pogodbi, ki je predmet tega spora, pravici do odpovedi pogodbe odpovedali. Tudi če bi bila možna odpoved kolektivne pogodbe, pa naj bi sodišče, s tem, ko je namesto 30-dnevnega odpovednega roka, določilo 6-mesečni odpovedni tok, odločilo mimo zahtevka. S tem naj bi sodišče samo saniralo nepravilnost nasprotnega udeleženca, namesto da bi ugotovilo, da je zaradi nezakonitega ravnanja slednjega, odpoved Sporazuma nična. Predlagatelja nista predlagala določitve daljšega odpovednega roka, pač pa ugotovitev nezakonitosti odpovedi in njeno razveljavitev, zaradi česar naj bi sodišče prisodilo nekaj povsem drugega, kot pa je bilo predlagano. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj ne obstajajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma v zvezi z dejstvom, komu je bila odpoved Sporazuma vročena. Drugi odstavek 333. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) določa, da mora biti odpoved vročena drugi stranki, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj nasprotna udeleženka odpovedi ni vročila prvemu predlagatelju kot stranki Sporazuma, pač pa drugemu predlagatelju preko tožeče stranke, kot sindikalne zaupnice. Tudi iz tega razloga naj bi bila podana odpoved Sporazuma nična. Dejstvo, da se je prvi predlagatelj vseeno seznanil z odpovedjo Sporazuma ne pomeni, da je ta nepravilnost sanirana, saj odpoved učinkuje zgolj v primeru, ko je vročena nasprotni pogodbeni stranki s strani stranke, ki jo odpoveduje. V izreku sodbe je navedeno, da je nasprotni udeleženec podal odpoved dne 20. 7. 2011, kar pa nasprotuje dejstvu, da odpoved učinkuje šele z vročitvijo prvemu predlagatelju, kar naj bi bilo po ugotovitvah sodišča dne 18. 8. 2001. Zaradi tega gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je tudi terjala sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, tako da se ji omogoči 4 ure dela na svojem delovnem mestu in v preostalem času, opravljanje dela sindikalne zaupnice. Sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da navedeno ni predmet pogodbe o zaposlitvi, s čimer je sodišče kršilo 29. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Glede na navedeni člen se delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, ali gre za pogodbo o zaposlitvi s krajšim oz. polnim delovnim časom oziroma določita kraj in vsebino opravljanja dela. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi s svojo odločitvijo o stroških postopka.
Nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da ima Sporazum naravo kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. Na podlagi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) naj ne bi izhajalo, da je možno brez vsakršne ustrezne pravne pojasnitve enačiti kolektivne pogodbe pri delodajalcu in pogodbe o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem. Sodišče naj bi po vsebinski strani enačilo Sporazum s kolektivno pogodbo, s strani formalnih pogojev sprejema akta pa naj bi opuščalo primerjavo s kolektivnimi pogodbami, pri čemer jasno navaja, da kaj takega za konkretni Sporazum niti ni potrebno. Sporazum naj ne bi bil sklenjen po postopku sklepanja kolektivnih pogodb in tudi vsebinsko ne določa pravic in obveznosti delavcev. Sporazum naj tudi ne bi veljal za vsakokratnega sindikalnega zaupnika, ampak zgolj za konkretno delavko, D. Z. Nadalje navaja, da bi sodišče moralo, ko je ugotovilo, da gre za interesni kolektivni delovni spor, predlog zavreči. Za obravnavanje tovrstnega spora pred sodiščem mora biti namreč izpolnjena procesna predpostavka predhodne obravnave po postopku s posredovanjem ali arbitražnem postopku.
4. Nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga, da sodišče revizijo predlagateljev in tožnice kot neutemeljeno zavrne, oziroma, v razmerju do tožnice, kot nedovoljeno zavrže. Tožeča stranka bi namreč glede svojega zahtevka morala predlagati dopustitev revizije, saj ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.
5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).
K reviziji nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke
6. Revizija nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke ni utemeljena.
Glede narave Sporazuma
7. Revizijsko sodišče je moralo v tem sporu najprej razrešiti vprašanje, ali sporni Sporazum predstavlja kolektivno pogodbo, saj je od odgovora na to vprašanje odvisen odgovor na nadaljnje vprašanje glede načina odpovedi Sporazuma (oz. odpovednega roka), pa tudi vprašanje v zvezi z izpolnitvijo procesne predpostavke za sodno obravnavo konkretnega spora.
8. V postopku pred nižjimi sodišči je bilo ugotovljeno, da sta prvi predlagatelj (Sindikat A) in nasprotni udeleženec (B d.o.o.), dne 1. 1. 2004 sklenila sporazum o pravici sindikalnega predstavnika drugega predlagatelja (Sindikat A – podružnica B) D. Z., da opravlja sindikalno profesionalno delo 4 ure dnevno, pri čemer ima pravico sindikalnega profesionalca, ob njegovi daljši odsotnosti z delovnega mesta, zamenjati njegov namestnik ob enakih pogojih. Dogovorjeno je bilo, da plača sindikalnega zaupnika oz. njegovega namestnika za 4-urno profesionalno delo ne more biti manjša od tiste, ki bi jo prejemal, če bi opravljal svoje redno delo v enakem času (4 ure dnevno), oziroma je najmanj enaka dosedanji plači. Iz Sporazuma izhaja, da temelji na Zakonu o delovnih razmerjih, SKPgd, kolektivni pogodbi za tekstilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti ter na dogovoru med podjetjem in sindikatom.
9. Nasprotni udeleženec zatrjuje, da Sporazum nima narave kolektivne pogodbe, ker tega namena nista zasledovali podpisnici ob njegovem sklepanju. Že nižji sodišči sta ugotovili, da se Sporazum nanaša na vsakokratnega sindikalnega zaupnika. To izhaja tudi iz narave pravic, ki jih zagotavlja Sporazum, saj se te pravice vežejo na status oziroma funkcijo sindikalnega zastopnika. Za pridobitev pravic sindikalnega zaupnika je pomembno opravljanje te funkcije, ne pa osebna identiteta te osebe. Volja strank ob podpisu Sporazuma (kakor je bilo ugotovljeno) je bila skleniti sporazum o pravicah sindikalnega zaupnika drugega predlagatelja pri nasprotnem udeležencu oziroma toženi stranki. Glede tega je obstajalo soglasje volj strank. Ali bo sklenjen sporazum podvržen pravnemu režimu, ki velja za kolektivne pogodbe ali pa splošnemu civilnopravnemu režimu pa ni odvisno od volje strank, ampak od vsebine (predmeta) sklenjenega sporazuma. Če je stranka sklenila sporazum, katerega predmet je materija kolektivnih pogodb (oz. je po vsebini kolektivna pogodba), potem se ne more izogniti uporabi kogentnih predpisov, ki urejajo kolektivne pogodbe, s sklicevanjem na to, da tega ni hotela. Ker je sodišče ugotovilo voljo strank ob sklenitvi Sporazuma – da se uredijo pravice sindikalnega zaupnika – ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
10. V zvezi z vprašanjem, ali je Sporazum kolektivna pogodba, je torej treba izhajati iz vsebine pogodbe. Za kolektivne pogodbe je značilno, da gre za prostovoljni pogodbeni dogovor, kjer pogodbene strani zastopajo predstavniki delavcev in delodajalcev in hkrati za akt, ki ureja materijo, ki sodi na področje kolektivnih pogajanj. Materija kolektivnih pogodb je zaradi svoje specifične narave podvržena posebnim pravilom, ki jih vsebujejo posebni predpisi. Tako ZKolP določa, da se splošna pravila civilnega prava za kolektivne pogodbe uporabljajo samo v primeru vprašanj, ki niso urejena s tem ali kakim drugim posebnim zakonom, kar pomeni, da se uporabljajo subsidiarno (drugi odstavek 1. člena ZKolP).
11. V konkretnem primeru imamo sporazum, sklenjen med sindikatom in delodajalcem, ki ureja pravice, ki jih (vsakokratnemu) sindikalnemu zaupniku zagotavlja delodajalec. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre pri vsebini Sporazuma za materijo kolektivnih pogodb. Pravice sindikalnih predstavnikov so tradicionalno vsebina kolektivnih pogodb, tako v slovenski kot tudi v primerjalno pravnih ureditvah. To področje urejajo tudi številne mednarodne pogodbe, zlasti Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, 1971, ter 28. člen Evropske socialne listine o pravicah predstavnikov delavcev do varstva v podjetju in ugodnosti, ki jim pripadajo (1). Tako ZKolP, ki v 3. členu opredeljuje vsebino kolektivne pogodbe, v drugem odstavku tega člena določa, da lahko kolektivna pogodba v normativnem delu, med drugim, vsebuje določbe, s katerimi se zagotavljajo pogoji za delovanje sindikata pri delodajalcu. V normativnem delu kolektivne pogodbe stranki uresničujeta svojo normativno pristojnost glede urejanja pravic in delovnih pogojev iz razmerij med delavci in delodajalci. Te določbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence tako kot predpisi. Ta značilnost loči kolektivne pogodbe od „običajnih“ pogodb civilnega prava. Za kolektivne pogodbe velja poseben pravni režim, medtem ko se splošna pravila obligacijskega prava uporabljajo zgolj subsidiarno, če s posebnim predpisom ni drugače urejeno. Iz citirane določbe tako izhaja, da je delovanje sindikata pri delodajalcu, kamor sodi tudi določitev pravic sindikalnega zaupnika, materija kolektivnega urejanja in sicer materija normativnega dela kolektivnih pogodb. To izhaja tudi iz prvega odstavka 40. člena SKPgd, ki je veljala v spornem obdobju in je navedena kot ena od pravnih podlag Sporazuma in določa, da se s kolektivno pogodbo pri delodajalcu, oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem določijo materialni pogoji za delo sindikata. Iz te določbe izhaja, da se vprašanje zagotavljanja pogojev za sindikalno delo lahko, kot eno izmed več vprašanj, uredi v podjetniški kolektivni pogodbi, ali pa se posebej uredi v pogodbi med sindikati in delodajalci. Iz tega sledi, da je to vprašanje materija kolektivne pogodbe in te lastnosti ne izgubi, tudi če je urejeno v pogodbi, ki ni tako poimenovana. Taka pogodba ima v tem primeru pravno naravo kolektivne pogodbe. Glede na to, da je bil Sporazum sklenjen med sindikatom in delodajalcem in da je njegova vsebina materija kolektivnih pogodb, revizijsko sodišče ugotavlja (kakor je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje), da gre pri Sporazumu za pogodbo, ki ima naravo kolektivne pogodbe.
12. V zvezi z navedbami nasprotnega udeleženca, da predmetni Sporazum ni bil sklenjen po postopku sklepanja kolektivnih pogodb, revizijsko sodišče opozarja, da bi to vprašanje lahko bilo pomembno glede veljavnosti sklenitve samega Sporazuma, predmet tega postopka pa je veljavnost odpovedi Sporazuma. Pa tudi sicer, sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da ZKolP, ki te določbe vsebuje, v času sklepanja Sporazuma, še ni bil v veljavi, zaradi česar so te navedbe brezpredmetne.
Glede procesne predpostavke
Na podlagi 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji), je tožba, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. V konkretnem primeru gre za vprašanje veljavnosti Sporazuma (ki ima naravo kolektivne pogodbe) oziroma za vprašanje veljavnosti odpovedi tega Sporazuma. ZKolP ne določa obveznega postopka za mirno reševanje sporov. Pa tudi sicer 19. člen ZKolP ureja postopek mirnega reševanja interesnih sporov, kamor pa spor o veljavnosti kolektivne pogodbe (oz. veljavnosti odpovedi kolektivne pogodbe) ne sodi. V konkretnem primeru gre namreč za spor, kakor je opredeljen v točki a) 6. člena ZDSS-1.
K reviziji prvega in drugega predlagatelja ter tožeče stranke.
13. Revizija prvega in drugega predlagatelja ter tožeče stranke je v delu, ki se nanaša na tožečo stranko nedopustna, v preostalem delu pa je neutemeljena.
Glede revizije v delu, ki se nanaša na tožečo stranko
Revizija je v individualnih delovnih sporih dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja in pa v primerih, ko jo dopusti sodišče (31. člen ZDSS-1). V primeru tožnice ne gre za premoženjski delovni spor, ki bi bil dovoljen po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek in ne za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. Prav tako revizija ni bila dopuščena v skladu s 367.a členom ZPP. Zato je sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, zavrglo.
Glede odpovedi pogodbe
14. Glede na ugotovitev, da je Sporazum kolektivna pogodba, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da se za odpoved Sporazuma uporabljajo določbe 15. in 16. člena ZKolP. Sporazum ne določa, za koliko časa velja, zaradi česar se šteje, da je sklenjen za nedoločen čas. Revizijska trditev, da sta se stranki dogovorili, da je možno Sporazum odpovedati samo sporazumno, sicer pa ne, je neutemeljena. Sporazum take določbe ne vsebuje, ampak določa le, da ga je mogoče spreminjati ali dopolniti na enak način kot je bil sprejet, torej le ob polnem soglasju obeh podpisnic. Pa tudi če bi sporazum tako določbo vseboval, ta ne bi bila veljavna. Na podlagi 333. člena OZ lahko vsaka stranka prekine dolžniško razmerje z odpovedjo, če njegovo trajanje ni določeno. Ta ureditev, ki velja sicer za splošna obligacijska razmerja, velja tudi za kolektivne pogodbe, saj bi bilo nasprotno stališče v nasprotju z načelom svobode in prostovoljnosti kolektivnega pogajanja. Prav tako ZKolP v 15. členu določa, da kolektivna pogodba preneha veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena, s sporazumom obeh strank o prenehanju veljavnosti ali z odpovedjo. Drugi odstavek 16. člena ZKolP določa, da, če kolektivna pogodba ne določa odpovednega roka, se lahko odpove z odpovednim rokom šestih mesecev. Stranki v Sporazumu nista določili odpovednega roka, zaradi česar se uporabi navedena določba ZKolP. Glede vročitve odpovedi je bilo v postopku pred nižjimi sodišči ugotovljeno, da je bila odpoved drugemu predlagatelju preko tožnice kot sindikalne zaupnice vročena 20. 7. 2011, prvemu predlagatelju pa (najkasneje) 18. 8. 2011, saj je tega dne pooblaščenec prvega predlagatelja na nasprotnega udeleženca naslovil dopis, v katerem nasprotuje tej odpovedi. Na podlagi drugega odstavka 333. člena OZ mora biti odpoved vročena drugi stranki, kar pomeni, da ta pisanje dejansko prejme, pri čemer pa ni pomembno, na kakšen način je vročena. Zakon ne določa posebnega formalnega postopka vročitve. Bistven je trenutek, ko se naslovnik z odpovedjo in njeno vsebino dejansko seznani. Glede na to, da se je sodišče opredelilo do vprašanja, komu in kdaj je bila odpoved vročena, ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
15. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je namreč navedeno, da je bila odpoved s strani nasprotnega udeleženca podana (ne pa vročena) 20. 7. 2011. To pa ni v nasprotju z datumom, navedenim na odpovedi sporazuma, ki je prav tako 20. 7. 2011. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zmotno zapisalo (na kar je opozorilo že sodišče druge stopnje), da odpovedni rok teče od dne vročitve sindikalni zaupnici in tožeči stranki, E. S., namesto od dne vročitve prvemu predlagatelju, vendar pa to na pravilnost pravnomočne odločitve ne vpliva. Odpovedni rok namreč teče od dneva vročitve in ne od dneva podaje odpovedi.
Glede sojenja ultra petitum ali extra petitum
16. Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da ima v primeru prekoračitve tožbenega zahtevka, tako v primeru, ko sodišče prisodi kaj drugega kot v primeru, ko prisodi kaj več od zahtevanega, pravni interes za vložitev pritožbe (oz. revizije) iz tega razloga tudi tožnik (2). Prekoračitev zahtevka je absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki pa jo je mogoče uveljavljati z revizijo samo, če je bila storjena v postopku na drugi stopnji (drugi odstavek 370. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPP odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov, kar pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali česa drugega. Na splošno velja, da ni dovolj, da je tisto, kar je sodišče prisodilo manj vredno od tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval, pač pa mora biti tisto, kar je prisojeno, v resnici del tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval(3).
17. Predlagatelja sta v predlogu predlagala ugotovitev, da je Sporazum podjetniška kolektivna pogodba in še vedno v veljavi, saj je odpoved Sporazuma nezakonita in se razveljavi; podredno ugotovitev ničnost odpovedi Sporazuma; podpodredno pa ugotovitev nezakonitosti in neučinkovanje odpovedi Sporazuma, ter ugotovitev, da Sporazum ostaja v veljavi kot podjetniška kolektivna pogodba. Glede na postavljen predlog revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče predlagateljema prisodilo nekaj manj kot sta zahtevala. V primarnem zahtevku sta namreč zahtevala, da se odpoved sporazuma (v celoti) razveljavi. Sodišče je odpoved razveljavilo le delno in sicer v delu, v katerem je bil določen 30-dnevni odpovedni rok. Kot odpovedni rok je določilo odpovedni rok šest mesecev. Pri tem ni ravnalo samovoljno, saj se mora, glede na to, da kolektivna pogodba ne vsebuje odpovednega roka, uporabiti 16. člen ZKolP, ki določa, da se v tem primeru, kolektivna pogodba lahko odpove z odpovednim rokom šestih mesecev.
18. Predlogu predlagateljev kljub ugotovljeno nezakonito postavljenem odpovednem roku, ni bilo mogoče ugoditi. Odpoved Sporazuma namreč zgolj zato, ker vsebuje nezakonit odpovedni rok, ni nezakonita v celoti. Prvi odstavek 88. člena OZ določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Citirana določba se sicer nanaša na pogodbe kot dvostranske pravne akte, vendar pa se smiselno lahko uporabi tudi za enostranski pravni akt, kakršen je predmetna odpoved Sporazuma. V konkretnem primeru je 30-dnevni odpovedni rok, določen v odpovedi Sporazuma ničen, namesto njega pa se uporabi drugi odstavek 16. člena ZKolP.
Glede stroškov postopka
19. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Tožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo v skladu s 377. členom ZPP.
20. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo. Prav tako je kot neutemeljeno zavrnilo revizijo predlagateljev in tožnice, v delu, kjer je ni zavrglo kot nedovoljeno.
21. Ker nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.
---.---
Op. št. (1): Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe, GV založba, 2011, str. 276.
Op. št. (2): Glej sklep VS RS III Ips 79/93 z dne 22. 12. 1993.
Op. št. (3): Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, str. 30 in 33.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 13.05.2015