VDSS sodba Pdp 752/2012

Jedro

Tožnica je pridobila pravico do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato ni upravičena do nadomestila po ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se dosojeni znesek zniža na 513,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala, da ji tožena stranka obračuna iz naslova premalo izplačanega nadomestila plače bruto znesek 3.505,04 EUR, odvede predpisane davke in prispevke in ji nato izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od bruto osnove, kot izhaja iz točke I/1 izreka sodbe. Zavrnilo je tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/2 izreka sodbe) in tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 729,96 EUR v roku 15 dni (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Sodba po mnenju tožnice temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, pa tudi napačno uporabljenem materialnem pravu. Glede na jasna zakonska določila, bi tožnica morala prejemati nadomestilo za čas čakanja na delo na domu v višini 100 %. Tožena stranka je izdala tožnici sklep o čakanju na delo doma, ker zanjo ni imela ustreznega dela. Ne glede na to, da se tožnica ni pritožila zoper odločbe ZPIZ-a z dne 31. 3. 2003 oziroma sklep tožene stranke z dne 25. 5. 2001, ji po njenem mnenju ni mogoče odreči pravice do razlike, saj je v spornem obdobju, torej v času od aprila 2005 do julija 2007, nadomestilo za čas čakanja na delo urejal Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Z odločbo ZPIZ z dne 31. 1. 2003 ni bilo z ničemer v izreku odločeno, da gre za 80 % nadomestilo, ampak le, da gre za nadomestilo za čas čakanja na delo od 7. 7. 2001 dalje v znesku 71.011,61 SIT. Da gre za 80 % nadomestilo, je odločila s sklepom z dne 25. 5. 2001 tožena stranka, zoper ta sklep pa tožnica ni imela podlage za pritožbo, saj je ZDR-02 še ni veljal, sploh pa tudi ta sklep ni bil izdan na podlagi določil ZPIZ oziroma ZDR, ampak v skladu s 34. členom panožne kolektivne pogodbe.

Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je opravilo kar pet narokov za glavno obravnavo, na katerih je izvedlo več dokazov in kar dvakrat zaslišalo obe stranki in šele po tem je odločilo, da je zahtevek neutemeljen, zato bi lahko odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Če pa bi tožnica morala plačati toženi stranki kakršnekoli pravdne stroške, pa bi sodišče prve stopnje lahko toženi stranki priznalo le eno nagrado za postopek po tar. št. 3012, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ponovno odprlo glavno obravnavo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče o stroških postopka odloči tako, da vsaka stranka sama krije svoje oziroma toženi stranki priznane stroške zniža.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, le odločitev o stroških postopka je delno napačna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (razen z odločitvijo o stroških postopka), zato jih ne ponavlja in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica glede na svojo delovno zmožnost, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in 72/2000), saj je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota A. št. ... z dne 4. 10. 2000 v zvezi z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 27. 3. 2001 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno fizično lažje delo od 29. 9. 2000 dalje. Tožnici je bilo nadomestilo odmerjeno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota A., št. ... z dne 31. 1. 2003, kjer je bilo določeno, da nadomestilo plače tožnici v svoje breme izplačuje delodajalec. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je res stopil v veljavo pred izdajo te odločbe, vendar je bistveno, da je tožnica pravico pridobila že pred tem, zato ji je bila s to odločbo priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo od 7. 7. 2001 dalje na podlagi določb ZPIZ-1 in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98). Na podlagi 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma določenega v 446. členu tega zakona, ki je 1. 1. 2003, te pravice obdržijo tudi po tem datumu, s tem, da se denarna nadomestila usklajujejo kot se usklajujejo pokojnine. Tožnica je bila vseskozi invalid III. kategorije, šele z odločbo z dne 26. 10 2009 je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 4. 2009 dalje in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 5. 2009 dalje. Tako so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljene.

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi pritožba tožnice zoper odločbo ZPIZ z dne 31. 3. 2003, ne bi spremenila dejstva, da je tožnica pridobila pravico do nadomestila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in iz tega razloga ni upravičena do nadomestila po ZDR. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je višino nadomestila tožnici določila tožena stranka s sklepom z dne 25. 5. 2001, saj je bila višina nadomestila določena z odločbo ZPIZ z dne 31. 1. 2003 in sicer v znesku 71.011,61 SIT mesečno. Kot osnova je bila skladno s 137. členom ZPIZ v zvezi z 48. členom ZPIZ-1 upoštevana najnižja pokojninska osnova, od katere se je odmerilo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo v višini 80 %, tako odmerjeno nadomestilo pa se je uskladilo enako kot pokojnine in je od 7. 7. 2001 znašalo 71.011,61 SIT.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek po izplačilu razlike med prejetim zneskom nadomestila za čas čakanja na delo v višini 80 % osnove in 100 % zneskom nadomestila po 137. členu ZDR.

Utemeljeno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo potrebne stroške postopka tožene stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožnica. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ponovno odprlo glavno obravnavo, je tožena stranka skladno s tar. št. 3012 tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS 67/2008) upravičena le do ene nagrade za narok, zato je pritožbeno sodišče dosojeni znesek stroškov postopka znižalo na 513,00 EUR in sicer za eno nagrado za narok v višini 190,80 EUR in DDV v višini 20 % na ta znesek. Sodišče prve stopnje pa ni imelo podlage, da bi odločilo, kot to predlaga pritožba, da bi vsaka stranka sama krila svoje stroške postopka, saj tožnica v sporu ni uspela.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbenih stroških in dosojeni znesek znižalo na 513,00 EUR (1.odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 151/2012
• VDSS sodba Psp 250/2012
• VDSS sodba Psp 404/2012