VDSS sklep Pdp 480/2012

Jedro

Na podlagi 4. člena ZDR je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v povezavi z določbami 20. člena tega zakona, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane in objavljene pogoje za opravljanje dela. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec. Pri tem pa v 16. členu ZDR izrecno določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstoji, če obstajajo njegovi elementi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 in prijavo obstoja delovnega razmerja pri ZPIZ, ZZZS in DURS, za plačilo plače v bruto znesku 73.577,23 EUR, regresa za letni dopust v višini 3.750,00 EUR, odškodnine za neizrabljen letni dopust v višini 5.000,00 EUR ter priznanje in izplačilo ostalih pravic iz delovnega razmerja, povračilo stroškov nakupa delovne obleke v višini 6.00,00 EUR, obutve v znesku 250,00 EUR, stroškov prehrane med delom, stroškov prevoza na delo in z dela, ter zavrnilo podrejeni zahtevek, ki v delu, ki se nanaša na plačo, znaša v bruto znesku 27.255,28 EUR, v delu, ki se nanaša na odškodnino za letni dopust, pa v višini 2.198,05 EUR. Sklenilo je, da se umik tožbe za znesek 822,77 EUR vzame na znanje in v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka sklepa) ter da vsak stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in 2. točko izreka sklepa (glede odločitve o stroških postopka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni, tako da njenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je sodišče kljub izvedenemu postopku in zaslišanju številnih prič odločilo, tako da ostaja dvom v resničnost navedb tožene stranke. Tožnica je navedla, da je od delodajalca, to je tožene stranke, in ne od A.A. kot fizične osebe, pričakovala sklenitev pogodbe o zaposlitvi v njegovi družbi in ne, kot se navaja v razlogih sodbe, da dela zanj osebno. Tožnica zanj osebno ni opravljala del. Delala je v restavraciji, ki je last tožene stranke, in pri tem opravljala dela, ki so za to običajna. Tudi trditev, da ni hotela skleniti pogodbe o zaposlitvi, ni logična. Sprašuje se, zakaj bi delala, ne da bi ji bile priznane pravice iz delovnega razmerja in plačani prispevki za socialno varnost. Vse navedbe glede njenega odklanjanja zaposlitve so torej neresnične, saj je za njo imela upravičen interes. Delo pri toženi stranki je opravljala vrsto let, pri čemer je računala, da bo z njo sklenila delovno razmerje. Zlasti pa meni, da ni s potrebno stopnjo verjetnosti ugotovljeno, kaj je pravzaprav delala pri toženi stranki oz. je zanesljivo ugotovljeno, da za fizično osebo A.A. ni opravljala nikakršnih del. Ne vzdržijo torej razlogi sodbe, ki se nanašajo na dejstvo, da se ni prijavila na kasneje objavljene razpise. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je vključila v delovni proces, čeprav iz razlogov izpodbijane sodbe in izvedenih dokazov izhaja, da je bil delodajalec tožena stranka in ne A.A., kar kaže na protislovje med spisovno ugotovljeni podatki in razlogi sodbe. Razlogi sodbe ne pojasnijo, zakaj se verjame direktorju, da je opravljala delo zanj osebno in ne za toženo stranko. Če je namreč delala v restavraciji, to kaže samo na to, da je bila vključena v delovni proces pri toženi stranki. Nobena izmed prič tudi ni z gotovostjo uspela potrditi, da je dejansko prejela plačilo za svoje delo, izpovedovale so le o tem, da so videle, da naj bi ji bile izročene neke ovojnice, katerih vsebine pa niso znale pojasniti s potrebno zanesljivostjo. Toliko bolj jo zaradi tega čudi trditev o razlogih, da ni delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, temveč njenega direktorja. Tožena stranka ima lastnika, ki je obenem direktor, zato gre za isto osebo. Vse navedeno potrjuje obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki v spornem času. Priglaša pritožbene stroške. V obsežni dopolnitvi pritožbe, ki jo je vložila tožnica sama, opozarja na nepravilnosti v sodbi oz. izpodbija izpovedbe prič.

Tožena stranka je podala predlog za izdajo dopolnilne sodbe oz. podrejeno pritožbo in nadalje še pritožbo. V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe je opozorila, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, oziroma da je izpustilo dele zahtevka, ki jih je mogoče odpraviti z izdajo dopolnilne sodbe, saj sodišče ni odločilo o zavrnitvi vseh zahtevkov. Podrejeno vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, kot je tožena stranka navedla v predlogu oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Poleg tega izpodbija tudi sklep z dne 16. 6. 2010 o stroških postopka, s katerim je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, pri čemer se sklicuje na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Predlaga, da se sklep spremeni, tako da se naloži tožeči stranki, da ji je dolžna povrniti potrebne stroške, saj se ta določba nanaša na spore o obstoju delovnega razmerja. V konkretnem primeru se samo 1. točka zahtevka nanaša na takšen spor, v ostalem pa gre za denarne zahtevke v vrednosti 83.372,92 EUR in za podreden zahtevek 33.427,05 EUR, noben od teh zahtevkov pa ne predstavlja zahtevka glede obstoja delovnega razmerja v smislu 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Sodišče bi moralo o stroških odločiti po načelu uspeha v postopku.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranka prerekala navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev.

V odgovoru na dopolnitev pritožbe je tožena stranka opozarjala, da je tožnica dejansko navaja dejstva, glede katerih je bila prekludirana v smislu 337. člena ZPP, ter da ne gre za dejstva, ki jih ne bi mogla že prej navajati.

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1064/2010 z dne 24. 2. 2011 odločilo, da se pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških v izpodbijanem delu sklepa zavrne, pritožba zoper sodbo pa zavrže. Pritožbi tožnice je ugodilo in sodbo v odločitvi o trajanju delovnega razmerja spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bila tožnica v času od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar je tožena stranka dolžna priznati, jo prijaviti v delovno razmerje pri Zavodu za pokojninsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V preostalem pa je izpodbijano sodbo glede odločitve o obračunu in izplačilu plače, nadomestilu plače, regresu za letni dopust, odškodnini za neizkoriščen letni dopust, plačilu stroškov delovne obleke in obutve, plačilu stroškov za prehrano in plačilu prevoznih stroškov in glede odločitve o podrednem zahtevku ter o izpodbijanem sklepu glede odločitve o tožničinih stroških postopka, razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (s katero je bilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja ugodeno) je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 122/2011 z dne 7. 5. 2012 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Navedlo je, da tožena stranka utemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka, saj ob ugotovitvi, da je tožnica opravljala delo od 2005 do novembra 2009, ni mogoče presoditi, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki že vse od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica delala pri toženi stranki oziroma za direktorja, temveč je v tem delu le povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo to šele od leta 2005 do vključno novembra 2009. Obdobje do leta 2005 torej ni obdobje, v katerem bi sodišči prve in druge stopnje ugotovili delo tožnice za toženo stranko (ali njenega direktorja kot fizično osebo), res pa sodišče prve stopnje tega niti ni natančneje ugotavljajo, saj je tožničin zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Revizija je bila utemeljena tudi v zvezi z očitkom sodišču druge stopnje, da je brez opravljene obravnave in v nasprotju z določbami ZPP spremenilo dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Pri tem se sodišče druge stopnje ni sklicevalo na razloge po eni od alinej 358. člena ZPP (zlasti 2., 3. in 4. alinejo, niti teh razlogov ni obrazložilo), na podlagi katerih pritožbeno sodišče tudi brez obravnave ne razveljavi sodbe in zadeve ne vrne v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je tudi presodilo, da glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica opravljala delo tudi v restavraciji, le-ta ni dokazala, da bi delala izključno za direktorja tožene stranke kot fizično osebo, čeprav je bilo o tem dokazno breme na toženi stranki. To je v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delala osebno za direktorja, zaradi česar ji je delo plačeval iz lastnih sredstev in v nadaljevanju, da ni delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, temveč po navodilih in nadzorom direktorja. Pri tem je sodišče prve stopnje, čeprav tega ni povsem jasno zapisalo, ob upoštevanju ostalih okoliščin primera štelo, da je tožnica tudi zato, ker ni hotela delati za toženo stranko, delala le osebno za direktorja kot fizično osebo in ne za direktorja kot zastopnika tožene stranke v organiziranem delovnem procesu tožene stranke. Sodišče druge stopnje je tudi ta zaključek predrugačilo in na ta način spremenilo dejansko podlago sodbe. Zaključek sodišča prve stopnje po opombi Vrhovnega sodišča RS sicer dopušča mešanje pojmov direktorja družbe kot zastopnika družbe in direktorja kot fizične osebe, kar je na načelni ravni lahko tudi sporno, vendar je bil sprejet na podlagi izvedenih dokazov. Glede na navedeno je revizijsko sodišče štelo, da je prišlo s spremembo dokazne ocene brez obravnave in razlogov za takšno spremembo po 2., 3. in 4. alineji 358. člena ZPP tudi do kršitve načela neposrednosti v zvezi z določbo 358. člena ZPP in v povezavi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Zato je v skladu s 379. členom ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Opozorilo je tudi na to, da bo moralo sodišče druge stopnje preveriti svoje dosedanje stališče, da obstoj delovnega razmerja ni odvisen od volje strank glede na prakso revizijskega sodišča v sodbah opr. št. VIII Ips 129/2006, opr. št. VIII Ips 337/2006, opr. št. VIII Ips 35/2008, opr. št. VIII Ips 266/2009 in opr. št. VIII Ips 321/2009 iz katerih ne izhaja, da to pravilo velja brez izjem.

S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1064/2010 z dne 24. 2. 2011 je bilo odločeno, da se pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških tožene stranke zavrne, pritožba zoper sodbo pa zavrže, v zvezi s pritožbo tožnice pa je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena, tako da je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je bila tožnica v času od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 v delovnem razmerju pri toženi stranki ter za prijavo tako priznanega delovnega razmerja pri Zavodu za pokojninsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V preostalem (glede odločitve o obračunu in izplačilu plače, nadomestilu plače, regresu za letni dopust, odškodnini za neizkoriščen letni dopust, plačilu stroškov delovne obleke in obutve, plačilu stroškov za prehrano in plačilu prevoznih stroškov in glede odločitve o podrednem zahtevku ter o izpodbijanem sklepu glede odločitve o tožničinih stroških postopka) pa je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 122/2011, predmet odločanja pritožbenega sodišča le tisti del pritožbe tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja.

Pritožba je utemeljena.

Pri ponovnem odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tožbenem zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v vtoževanem obdobju zaposlitve tožnice od 4. 10. 2004 do 31. 12. 2004 (sodišče je ugotovilo, da je tožnica opravljala dela vsaj od leta 2005 dalje do novembra 2009). Prav tako sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR). Zato je najmanj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen.

Na podlagi 4. člena ZDR je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v povezavi z določbami 20. člena tega zakona, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane in objavljene pogoje za opravljanje dela. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec. Pri tem pa v 16. členu ZDR izrecno določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstoji, če obstajajo njegovi elementi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica ni delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, temveč neposredno po navodilih in nadzorom njenega direktorja. Zato je štelo, da v razmerju med njo in toženo stranko ni podan eden temeljnih elementov delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja v takšni meri, da bi bilo mogoče pritrditi dokazni oceni, da manjka eden izmed elementov delovnega razmerja, to je, da tožnica ni delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, temveč neposredno po navodilih in pod nadzorom njenega direktorja A.A.. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je tožnica delala za A.A. kot fizično osebo, ker ji je on dajal navodila, in ne za toženo stranko, katere direktor je A.A., čeprav je na podlagi 10. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in nasl; ZGD-1), oziroma 9. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl.; ZGD) pooblaščen za vodenje poslov tožene stranke in tudi za dajanje navodil tožnici v imenu tožene stranke.

Ugotovitev sodišča prve stopnje bi bila pravilna le, če bi bilo dokazano, da je A.A. dajal navodila tožnici le v svojstvu fizične osebe in da je šlo po vsebini za opravljanje dela, ki ga je mogoče opravljati za fizično osebo (npr. hišna opravila, čiščenje zasebnih prostorov, likanje, kuhanje, delo na vrtu, vse le za gospodinjstva, ne pa za potrebe A., ki sodi v okvir dejavnosti tožene stranke). Kot izhaja iz odgovora na tožbo, je tožnica največkrat skrbela za vrt, čistila in pripravljala solate in pomivala belo in črno posodo oziroma pomagala v kuhinji od leta 2005, za kar naj bi dobila plačilo iz družinskega proračuna. Ta dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila v zadostni meri raziskana. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, kaj se šteje za delo pri A.A. kot fizični osebi, oziroma katera opravila, glede na dejavnost tožene stranke, so vključena v delovni proces tožene stranke. Delo na vrtu, pomoč v kuhinji bi lahko bila opravila, ki bi se nanašala izključno na delo za fizično osebo oziroma za družino A.A., glede na njegove trditve, da je tožnica prejemala plačo iz družinskega denarja in ne sredstev tožene stranke. Šele ko bi ugotovilo, katera dela je tožnica opravljala, bi lahko presodilo, ali je tožnica res delala za A.A. kot fizično osebo in ne za toženo stranko. Med taka opravila bi nedvomno lahko šteli delo na vrtu in pomivanje posode, vendar le, če bi bilo to delo izključno namenjeno za A.A. kot fizično osebo. Vendar pa iz doslej znanih podatkov v spisu izhaja obratno, in sicer, da je tožnica večino opravil, tudi delo na vrtu, opravljala za toženo stranko, torej da je bila vključena v delovni proces v A.. Direktor tožene stranke A.A. je v svoji izpovedbi pojasnil, da so v letu 2003 ustanovili poslovno enoto A. in pričeli iskati delavce preko Zavoda za zaposlovanje in preko razpisov. Tožnica mu je ob tem tudi povedla, da je že delala v pizzeriji. Povedal ji je tudi, da ima pri restavraciji kmetijsko zemljišče in ji je hotel ponuditi delo z zelenjavo. Ker je torej tožena stranka iskala delavce za delo v restavraciji, tožnica pa naj bi si tudi poškodovala prst pri delu z avtomatom za sladoled, vse navedeno za zdaj kaže na to, da je bila tožnica v polnem obsegu vključena v delovni proces tožene stranke in da ni šlo za opravila, ki bi jih opravljala za fizično osebo in njegovo družino. Ker je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna dela je tožnica opravljala v spornem obdobju. S tem v zvezi bo moralo ponovno podrobneje zaslišati stranki ter po potrebi izvesti ostale že predlagane dokaze. Na podlagi teh ugotovitev bo lahko sklepalo o tem, ali je A.A. dajal navodila tožnici kot fizična oseba za dela, ki niso vključena v delovni proces pri toženi stranki, ali pa je A.A. nastopal kot zastopnik tožene stranke in so se navodila nanašala na dela v okviru A.. Šele po tako izvedenih dokazih bo lahko presojalo o obstoju elementa subordinacije tožnice do tožene stranke ter tudi glede ostalih elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR. V kolikor bi se izkazalo, da je tožnica opravljala delo tako za fizično osebo kot tudi za toženo stranko, pa bo moralo ugotoviti obseg tega dela za toženo stranko, v smislu določbe 64. člena ZDR, ki se nanaša na delo s skrajšanim delovnim časom. Ker tožnica ni vložila tožbe zoper A.A. kot fizično osebo in ni zahtevala ugotovitve obstoja delovnega razmerja na tej podlagi, bi lahko sodišče v takem primeru le delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj se nanaša le na toženo stranko. Vendar pa, kot je že zgoraj poudarjeno, je bila po doslej znanih podatkih tožnica v pretežnem delu vključena v delovni proces pri toženi stranki in ne pri fizični osebi A.A.. V kolikor bo sodišče v novem sojenju ugotovilo obstoj delovnega razmerja, bo moralo odločiti tudi o reparacijskem delu tožbenega zahtevka tudi po višini in drugih denarnih zahtevkih, v skladu z razveljavitvenim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1064/2010 z dne 24. 2. 2011.

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tožničinem delu od 4. 10. 2004 do 31. 12. 2004, je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje tudi iz razloga po 1. odstavku 354. člena ZPP.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in odloči v zadevi s sodbo. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje v sporu ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pravno odločilna za sklepanje o obstoju delovnega razmerja. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 335/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 828/2016
• VDSS sklep Pdp 77/2013