Sodba VIII Ips 224/2012


pomembnejša odločba

Jedro

Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu delavca ni odločilen le goli pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji. Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji bi praviloma morala pokrivati dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Če pa ga ne, je možno dokazovati in dokazati nasprotno.

Ugotovljeno je bilo, da je delavec pred in po spremembi akta o sistemizaciji opravljal isto delo. Tako je sicer prišlo do formalne spremembe sistemizacije, vendar se v resnici potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila. Revident (delodajalec) pa je ravno iz tega razloga – tj. prenehanje potrebe po tožnikovem delu, odpovedal staro pogodbo o zaposlitvi. Ker delavec tako pred kot po odpovedi prvotne pogodbe o zaposlitvi opravlja povsem enako delo, ne obstaja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba revidenta po njegovem delu več kot očitno ostaja nespremenjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 5. 2007. Toženi stranki je naložilo v plačilo odškodnino v razliki med plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in novi pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil 21. 6. 2007. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožnika in stranskih intervenientov na njegovi strani. Ugotovilo je, da je tožnik pred odpovedjo delal na delovnem mestu „vzdrževalec I – vrt park“, vendar skoraj ni opravlja dela po opisu delovnih nalog tega delovnega mesta, temveč je opravljal vzdrževalna dela na novih objektih tožene stranke. V novo sprejetem aktu o sistemizaciji se opisa delovnih nalog za vzdrževalca I in II v bistvenih elementih ne razlikujeta, edino za vzdrževalca I se zahteva V. stopnja izobrazbe za vzdrževalca II, za katerega je je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi pa IV. stopnja izobrazbe. Tožnikovo delo se dejansko po spremembi akta o sistemizaciji in podpisu nove pogodbe ni spremenilo, saj opravlja enako delo kot pred tem.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni primerjalo opisa delovnega mesta po odpovedani in novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je nepravilno zaključilo, da opis delovnega mesta ni odločilen dejavnik, čeprav je ugotovilo, da se opisa znatno razlikujeta. S tem je podano nasprotje v odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 348/2009 ni naložilo sodišču prve stopnje, da preveri tožnikovo dejansko delo pred in po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, temveč da naj vpogleda v relevantne listine. Tožena stranka ne potrebuje opravljanja del, kot so so bila navedena v odpovedani pogodbi o zaposlitvi, sodišči pa se do tega nista opredelili. Tožnik je javni uslužbenec, kar posega v pogodbeno avtonomijo strank. Tožnik je že pred reorganizacijo delno opravljal enaka dela kot po novi pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč morala čakati na spremembo akta o sistematizaciji zaradi formalnih zapletov. Prehod na novo delo je bil zato postopen. Neživljenjsko je pričakovanje, da bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi takoj, ko bo ugotovil, da ne potrebuje več dela po aktualnem aktu o sistemizaciji, ki ga ne more pravočasno uskladiti s svojimi realnimi potrebami. Potrebe po delu glede na opis delovnega mesta po novi pogodbi o zaposlitvi sodišče ni ugotavljalo.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o smiselni kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča druge stopnje ne nasprotujejo. Argumentacija izpodbijane sodbe temelji na stališču, da je odločilno dejstvo opravljanje enakega dela s strani tožnika pred in po spremembi akta o sistemizaciji revidenta (oziroma pred in po ponudbi ter podpisu nove pogodbe o zaposlitvi), zaradi česar potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Kot nebistveno pa je sodišče druge stopnje štelo, da se razlikujeta opisa del „vzdrževalec I – vrt park“ po starem aktu o sistemizaciji in „vzdrževalec“ po novem aktu. Obrazložitev sodbe druge stopnje je torej mogoče preizkusiti, presoja takega stališča pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal (tretji odstavek 90. člena ZDR). S tem se je preverjanje zakonitosti ravnanja revidenta kot delodajalca omejilo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Revident je v odpovedi navedel, da zaradi sprememb akta o sistemizaciji ni več potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V reviziji navaja, da je pomembna (pisna) opredelitev dela v pogodbi o zaposlitvi in da ni pomembno, kakšno delo je tožnik na podlagi te pogodbe dejansko opravljal. Nova sistemizacija po njegovem upošteva dejansko potrebo po tožnikovem delu – delo po opredelitvi v odpovedani pogodbi o zaposlitvi pa ni bilo več potrebno.

9. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred in po spremembi akta o sistemizaciji opravljal isto delo. Tako je sicer prišlo do formalne spremembe sistemizacije (in s sprejemom ponujene pogodbe o zaposlitvi tudi te), vendar se v resnici potreba po tožnikovem delu ni v ničemer spremenila. Revident pa je ravno iz tega razloga – tj. prenehanje potrebe po tožnikovem delu, odpovedal staro pogodbo o zaposlitvi. Ker tožnik tako pred kot po odpovedi prvotne pogodbe o zaposlitvi opravlja povsem enako delo, ne obstaja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba revidenta po tožnikovem delu več kot očitno ostaja nespremenjena.

10. Tožnik že po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni izpolnjeval s sistemizacijo predpisanega izobrazbenega kriterija, kar je revident ves čas dopuščal od samega podpisa pogodbe naprej. Sprememba akta o sistemizaciji pa na to dejstvo nima vpliva. Tožnik je že pred spremembo sistemizacije – sodišče prve stopnje ugotavlja, da celo že od podpisa prvotne pogodbe naprej – opravljal druga dela, kot so bila sicer navedena v pisni pogodbi o zaposlitvi in sistemizaciji. Tožnik del iz opisa delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni opravljal. Ni urejal vrtov, ampak je opravljal inštalatersko-vzdrževalna dela na objektih, kar kaže na to, da revident (že od samega začetka tožnikovega delovnega razmerja) ni imel potrebe po opravljanju delovnih nalog, izrecno opredeljenih v kasneje odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Z obojestranskim izvrševanjem delovnega razmerja mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitve in sprejetega akta o sistematizacij sta stranki v resnici sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se je nanašal na opis delovnega mesta. Da je bilo takšno izvrševanje delovnega razmerja med strankama sporazumno do spremembe akta o sistemizaciji in odpovedi, izhaja iz izvedenih dokazov. ZDR v drugem odstavku 47. člena ZDR sicer predvideva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če se spremeni opis delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 29. člena ZDR). Vendar obenem določa, da neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma pomanjkanje posameznih obveznih sestavin pisne pogodbe o zaposlitvi iz 29. člena ZDR (med drugim tudi opisa delovnega mesta) ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Delavec ima ob dejanskem izvrševanju delovnega razmerja mimo oziroma brez izrecnih pogodbenih določil možnost zahtevati izročitev (nove) pisne pogodbe o zaposlitvi v času trajanja delovnega razmerja (tretji odstavek 15. člena ZDR).

11. Zato za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu tožnika ni odločilen le goli pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji. Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji bi praviloma morala pokrivati dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Če pa ga ne, je možno dokazovati in dokazati nasprotno, kar je tožnik tudi uspel. Sprememba akta o sistemizaciji zato ni edini in neizpodbitni dokaz prenehanja potrebe po opravljanju dela določenih delavcev, ampak je le eden od sicer pomembnejših dejavnikov pri ugotavljanju dejanskih potreb delodajalca po delavčevem delu (1). Dejansko opravljanje dela mimo pogodbenih določil pa je po ustaljeni sodni praksi tudi podlaga za izplačilo razlike v plačah (2). Revident pa v ničemer konkretneje ne utemelji, kakšne naj bi bile relevantne omejitve pri odpovedi tožniku, ker je ta zaposlen v javni ustanovi.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Prim. zadeve VIII Ips 82/2007, VIII Ips 411/2008, VIII Ips 115/2009, VIII Ips 69/2010, VIII Ips 207/2010, VIII Ips 275/2010.

Op. št. (2): Prim. zadeve VIII Ips 95/2003, VIII Ips 320/2007, VIII Ips 306/2009, VIII Ips 241/2011.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 232/2006
• Sodba VIII Ips 438/2006
• Sodba VIII Ips 209/2007