Sodba VIII Ips 171/2011

Jedro

Če delavec za kršitev pravice (da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom) zve še v času trajanja delovnega razmerja, lahko uveljavlja preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas v postopku po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ne (še) kot sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč kot zahtevek za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica s 1. 9. 2009 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas in da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 30. 9. 2009, ter toženi stranki naložilo, da ji za čas od vključno 1. 10. 2009 dalje do vzpostavitve delovnega razmerja prizna vse pravice iz dela, kot da bi delala (1. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na višji tožbeni zahtevek, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas že od 1. 9. 2008 dalje (2. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji predložiti kopijo potrdila o prijavi v zavarovanje z dnem 1. 10. 2009 za nedoločen čas, ji za čas od vključno 1. 10. 2009 do ponovnega poziva na delo po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek pripadajočih neto mesečnih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti (vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec) posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila in predložiti plačilne liste ter ji plačati del regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 221,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 12. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi oziroma nadomestitev dela stare) pa je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka (4. točka izreka). Sodišče se je najprej opredelilo do ugovora tožene stranke, da je bila tožba vložena prepozno, in presodilo, da je ta neutemeljen ter da je bila tožba vložena pravočasno, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je nato zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja v pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009 (sklenjeni za čas od 1. 9. 2009 do 30. 9. 2009) navedenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (delo v času uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav in usposabljanje delavca – torej razloga po enajsti alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR).

2. Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku za izplačilo regresa za sorazmerni del letnega dopusta za leto 2008 tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od bruto zneska 221,67 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, zato je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska sorazmernega dela regresa, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Sicer se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ter je v ostalem pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pretežnem delu revizije ponavlja pritožbene navedbe in sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni opredelilo, oziroma da je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožba, vložena 26. 10. 2009, je prepozna, saj je rok iz drugega odstavka 204. člena ZDR prekluzivni materialni rok, ki ga ni dovoljeno podaljševati, če zadnji dan pade na nedeljo, praznik ali drugi dan, ko se pri sodišču ne dela. Uporaba drugega odstavka 204. člena ZDR je tudi sicer napačna. Tožnica je namreč že 5. 9. 2009 vedela, da ji zadnja pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana oziroma ji v podpis ne bo ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Najkasneje takrat je izvedela, da naj bi ji bile kršene pravice v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je treba pri presoji pravočasnosti tožbe uporabiti tretji (in ne drugi) odstavek 204. člena ZDR. Tožba je vložena prepozno. V zvezi s pravočasnostjo tožbe tožena stranka ponovno opozarja tudi na to, da je tožnica šele v pripravljalni vlogi, ki je bila pri sodišču vložena 21. 1. 2010, med drugim zahtevala ugotovitev, da je s 1. 9. 2009 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Tako je sodišče ugodilo zahtevku, postavljenem po preteku prekluzivnega roka. Takšno ravnanje je s procesnega vidika nedopustno, tožbo bi bilo namreč treba zavreči. Nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugodilo zahtevku z izrekom, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 30. 9. 2009, čeprav takšen zahtevek ni bil postavljen. Pri odločanju o ugotovitvenem delu zahtevka je sodišče sodilo ultra petitum, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Glede vsebinske neutemeljenosti tožbenega zahtevka ponavlja pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpoved priče H. K., in sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni vsebinsko opredelilo.

4. Tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Prav tako je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavek 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori tožene stranke v zvezi z dokazno oceno izpovedi priče H. K. seznanilo in jih tudi obravnavalo. Pri tem pa velja poudariti, da je dokazna ocena v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

8. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče tožbo kot prepozno zavreči.

9. ZDR v tretjem odstavku 204. člena zagotavlja (med drugim) neposredno sodno varstvo zaradi ugotovitve nezakonitosti "drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi". Tak je tudi primer prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, ki preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (77. člen ZDR), brez odpovednega roka in tudi brez posebne (pisne) odpovedi. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom, se že na podlagi zakona (54. člen ZDR) šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

10. ZDR v tretjem odstavku 204. člena določa tudi (prekluzivni) rok za vložitev tožbe, in sicer 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi). Zanjo je delavec v vsakem primeru zvedel najkasneje ob poteku določenega časa, torej ko mu je delovno razmerje prenehalo. Če pa delavec za kršitev pravice (da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom) zve prej, še v času trajanja delovnega razmerja, lahko uveljavlja preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas v postopku po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ne (še) kot sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč kot zahtevek za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (1).

11. V obravnavani zadevi je tožnica transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavljala še v času trajanja delovnega razmerja, zato sklicevanje tožene stranke na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo v primerih, ko je do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi že prišlo, ne more biti uspešno. Iz dejanskih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, namreč izhaja, da je tožnica zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki vložila 16. 9. 2009, torej v času, ko je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas še zaposlena pri toženi stranki. Le-tej je bila zahteva vročena 17. 9. 2009. Po izteku roka iz drugega odstavka 204. člena ZDR, v katerem tožena stranka na zahtevo ni odgovorila, je tožnica v roku 30 dni od poteka tega roka uveljavljala sodno varstvo.

12. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da je tožnica z vložitvijo tožbe pri pristojnem sodišču 26. 10. 2009 sodno varstvo uveljavljala pravočasno. Obe nižji sodišči sta sicer prezrli, da v drugem odstavka 204. člena ZDR ni določen rok osmih dni, pač pa rok osmih delovnih dni, vendar to le še dodatno potrjuje pravilnost zaključka, da se rok za vložitev tožbe ni mogel izteči že 25. 10. 2009, kot zmotno zatrjuje tožena stranka.

13. Prav tako ne drži, da je tožnica šele v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2010, ki je bila pri sodišču vložena 21. 1. 2010, prvič uveljavljala zahtevek (kot podredni zahtevek) za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 9. 2009. Že v tožbi je namreč postavila zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 9. 2008, ko je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi za določen čas. Kot je bilo toženi stranki že pojasnjeno v izpodbijani sodbi, se oba zahtevka (primarni in podredni) razlikujeta le glede začetka trajanja delovnega razmerja za nedoločen čas, pri čemer je podredni zahtevek, ki je bil postavljen naknadno, v celoti zajet v primarnem tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen v tožbi. Ker na tak način tožnica ni mogla doseči eventualne kumulacije zahtevkov, je pravilno stališče, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da gre pri primarnem in podredno postavljenem zahtevku le za en sam tožbeni zahtevek ter da o podrednem tožbenem zahtevku zato sploh ni bilo mogoče odločiti.

14. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ki jih tožena stranka utemeljuje s sklicevanjem na določbo o dispozitivnosti pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP, saj tožnici ni bilo prisojeno več od tistega, kar je zahtevala. Res je, da v tožbi ni posebej uveljavljala ugotovitve, da pogodba o zaposlitvi 30. 9. 2009 ni prenehala veljati, vendar pa je v tožbi postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, ki še vedno traja. Kot je bilo revidentki pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, pri transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi 54. člena ZDR ne gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, temveč za ugotovitev, da je bila ta ves čas sklenjena za nedoločen čas, kar pomeni, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas (30. 9. 2009), temveč je trajalo še naprej.

15. Glede na vse navedeno se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom, in da se posledično šteje, da je tožnica pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Tožnica v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 184/2008 z dne 5. 10. 2009.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 104/2012
• VDSS sodba Pdp 155/2008
• VDSS sklep Pdp 1171/2008