VDSS sodba Pdp 1138/2011
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.1138.2011 |
Evidenčna številka: | VDS0008576 |
Datum odločbe: | 23.03.2012 |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | odpravnina - regres za letni dopust - sorazmerni del - prenehanje delovnega razmerja - odpoved pravici - ničnost |
Jedro
Izjava, s katero bi se tožnik ob prenehanju delovnega razmerja odpovedal pravici do odpravnine in regresa za letni dopust, je nična in je tožniku ni treba izpodbijati zaradi napak volje. Kljub takšni izjavi je njegov zahtevek za plačilo zgoraj navedenih terjatev iz delovnega razmerja utemeljen.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 1.493,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 do plačila in regres za letni dopust za leto 2010 v višini 256,95 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila ter od bruto zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.
Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik podal izjavo, s katero se ni odpovedal pravici do odpravnine, regresa in drugega, ampak da je s toženo stranko vse te pravice uredil in do nje nima zahtevkov iz navedenih naslovov. S tem je tožnik potrdil, da so pravice urejene oziroma izpolnjene (plačane), pri čemer sam način izpolnitve ni pomemben. Pravica do odpravnine in regresa je bila tožniku torej priznana in poplačana, kar je slednji z izjavo z dne 3. 6. 2010 tudi potrdil. Takšna izjava je veljavna, dopustna in za tožnika zavezujoča. Materialnopravno je zato zgrešeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008. Listina je bila sestavljena in s strani tožnika tudi podpisana 3. 6. 2010, zato ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila podpisana istega dne kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je pri dr. S.M. podpisal dve listini. Izjava je bila dana po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na izpoved priče dr. S.M., da je skupaj z odpovedjo dala tožniku tudi izjavo o urejeni pravici do regresa in odpravnine. Očitno je priča posamezna dejstva pozabila in pomešala. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da ni razčistilo časa nastanka izjave oziroma je napačno zaključilo, da je bila podpisana sočasno s prejemom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. 5. 2010) in izjave (3. 6. 2010) ovržeta zaključek sodišča prve stopnje, da izjava ne bi mogla biti podpisana mesec dni kasneje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Le če bi ZDR določal, da se pravici do odpravnine ni mogoče odpovedati, bi bila odpoved v izjavi brez učinkov. Poleg tega tožnik ni navajal, da naj bi bila njegova volja ob podpisu izjave obremenjena z napako. Tožnik je tudi spreminjal izjavo, ko je najprej navedel, da podpis na izjavi ni njegov, kasneje pa je navedel, da je verjetno njegov. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile vse listine (pisno obvestilo o nameravani odpovedi, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in izjava, iz katere izhaja, da so bile s 3. 6. 2010 urejene vse medsebojne obveznosti tožene stranke do tožnika), čeprav imajo različen datum, tožniku predložene hkrati in jih je tožnik hkrati tudi vrnil naslednji dan v zobni ambulanti dr. S.M.. Direktor tožene stranke je izpovedal, da tožnik izjave z dne 3. 6. 2010 (listina B/1), ni podpisal v njegovi navzočnosti, ampak je dr. S.M. prinesla tožniku papirje v P., on pa jih je naslednjega dne vrnil v ambulanto in jih podpisal. Da so bile tožniku vse tri listine hkrati predložene in jih je tožnik hkrati vrnil v zobno ambulanto, je potrdila priča dr. S.M. (zunajzakonska partnerka direktorja tožene stranke). Zato samega zapisa datuma na izjavi (3. 6. 2010) sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokaz o kasnejšem nastanku izjave in je raziskovanje časa nastanka te izjave, za kar si prizadeva pritožba, nepomembno in nepotrebno.
Pritožba ni utemeljena v delu, ko navaja, da je tožnik z izjavo z dne 3. 6. 2010 potrdil, da sta bili pravici do odpravnine in regresa za letni dopust priznani in poplačani. Zapisa, da imata stranki urejene medsebojne obveznosti iz naslova odpravnine in drugih pravic iz delovnega razmerja in da tožnik nima do tožene stranke nikakršnih zahtevkov več iz kakršnegakoli razloga, ni mogoče obravnavati in šteti kot, da so bile obveznosti tožene stranke izpolnjene (poplačane). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik navedeno listino prejel in oddal skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, je nepomembno, ali je tožnik izjavil, da med strankama ni več nobenih zahtevkov, ker naj bi bile medsebojne obveznosti urejene. Četudi bi bila volja tožnika takšna, bi še vedno veljalo, da gre za pravici, ki sta določeni z zakonom in se jima delavec ne more veljavno odpovedati niti z enostransko izjavo, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Takšna odpoved pravic je nična, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik vsebino izjave izpodbijati zaradi napak volje.
Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na enotno prakso, kakršna se je glede odpovedi pravice do odpravnine in njenemu izplačilu oblikovala po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005) in iz katere izhaja, da odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju z prisilnim predpisom – Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ustavno sodišče je sicer res svojo obrazložitev vezalo na določbo ZDR/90, vendar to ni bistveno, saj 109. člen ZDR, ki ureja pravico do odpravnine, povzema besedilo do uveljavitve ZDR veljavnega 36.f člena ZDR/90. S kasnejšo sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča, pa tudi za zakonsko določeno pravico do regresa za letni dopust velja, da se ji delavec ne more odpovedati oziroma da je delavec do regresa upravičen, kljub izjavi, na katero se sklicuje tožena stranka.
Ob upoštevanju navedenih izhodišč je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala niti odpravnine niti sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010, saj ni dokazala plačila teh terjatev. Tožniku je devet let trajajoče delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 17. 6. 2010, zato je upravičen do petih dvanajstin celotnega regresa za letni dopust za leto 2010 (celotni regres je znašal 734,15 EUR) ter do odpravnine v višini četrtine njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 2. alinee drugega odstavka v povezavi s prvim odstavkom 109. člena ZDR toženi stranki naložilo, da tožniku plača vtoževano odpravnino v znesku 1.493,91 EUR ter da mu na podlagi 3. alinee prvega odstavka 162. člena ZDR v povezavi s četrtim odstavkom 131. člena ZDR obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 in izplača neto znesek 256,95 EUR.
Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.05.2012