VSL sodba I Cpg 314/2011

Jedro

Dejstvo, da je tožeča stranka odtujila terjatve, o katerih teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Ob ugotovljenem dejstvu, da se je prevzemnik terjatve med pravdo tudi pripojil k tožeči stranki (odstopnici terjatve), pa je tožeča stranka (ponovno) postala materialnopravna imetnica terjatve zoper toženo stranko. Ker se tožeča stranka med pravdo ni spremenila, tudi niso bili podani razlogi za prekinitev postopka in pritožba v to smer ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 117921/2008 z dne 12. 12. 2008, ostane v veljavi v naložitvenem delu izreka in glede stroškov. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sodne odločbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.747,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2. Po napovedi pritožbe je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je tožeča stranka (prej upnik) dne 10. 12. 2008 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je obrazloženo ugovarjala tožena stranka (prej dolžnik). Okrajno sodišče v Ljubljani je nato izdalo sklep opr. št. VL 117921/2008-6 z dne 03. 02. 2009, s katerim je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja. Skladno z drugim odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 51/98 s spr.) je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog ter predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo v dovolilnem delu razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnavalo kot tožbo v pravdnem postopku.

5. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje, s tem ko je naprej izdalo sodbo brez polne obrazložitve, šele po napovedi pritožbe pa sodbo s polno obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP, bistveno kršilo določbe ZPP, ni utemeljen. V konkretnem primeru je zaradi nadaljevanja postopka kot v primeru ugovora zoper plačilni nalog potrebno upoštevati 496. člen ZPP, kjer je določeno, da v postopkih v sporih majhne vrednosti in v postopkih za izdajo plačilnega naloga obsega obrazložitev sodbe samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk in pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če stranka napove pritožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo institut napovedi pritožbe, saj je potem, ko je tožena stranka napovedala pritožbo, izdelalo sodbo, ki vsebuje vse sestavne dele. Zato absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek po pravilih sporov majhne vrednosti. Pritožnica v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje odločalo zgolj na podlagi listinske dokumentacije, kar sicer drži v delu izvedbe dokaznega postopka, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje konkretno zadevo obravnavalo po pravilih sporov majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, in sicer iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju, pri tem pa konkretnega postopka niti ni vodilo niti sodbe ni izdalo po pravilih sporov majhne vrednosti.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju na podlagi Pogodbe št. 16-06 z dne 16. 08. 2006, s katero je tožena stranka kot upravljalec prevzela v upravljanje optična vlakna v optičnih sistemih tožeče stranke (naročnika) in jih uporabljala za svojo dejavnost, tožeči stranki pa se je zavezala plačevati nadomestilo za uporabo.

8. Tožena stranka je v postopku podala ugovor neizpolnjene pogodbe in zatrjevala, da tožeča stranka od 01. 08. 2008 dalje ni več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. Ugovor neizpolnjene pogodbe pride v poštev pri obveznostih, pri katerih je dogovorjena sočasna izpolnitev, pogodbeni stranki pa daje pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni nasprotna stranka (drugi odstavek 101. člena OZ). Bistven pogoj za uveljavljanje ugovora je torej neizpolnitev tožeče stranke. Kdaj nastopi stanje neizpolnitve, pa je odvisno od vsebine obveznosti.

9. V 4. členu predmetne pogodbe so bile opredeljene obveznosti tožeče stranke (naročnika), in sicer da bo skrbela za optično infrastrukturo; da bo vsa vzdrževalna dela, ki vplivajo na delovanje sistemov, uskladila z upravljalcem; da bo sodelovala pri zagotavljanju potrebnih soglasij za gradnjo priključkov iz obstoječega omrežja do naročnikov; da bo dajala soglasja za priklop upraviteljevih priključnih točk na omrežje naročnika; da optičnih vlaken, ki so predmet pogodbe, sama ne bo dajala v zakup, razen za potrebe mesta L. in Vlade RS; da bo nadaljevala z gradnjo optičnega omrežja in omogočila širitev omrežja; da bo bo v primeru napake ali poškodbe optičnega omrežja takoj pristopila k odpravljanju te napake; da če ne bo odpravljala napak v najkrajšem času, lahko upravljalec sam pristopi k odpravljanju napake, pri čemer mora naročnika o tem obvestiti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so trditve tožene stranke o neizpolnjevanju obveznosti tožeče stranke glede na zanikanje teh trditev s strani tožeče stranke in glede na naravo prevzetih obveznosti tožeče stranke, pavšalne in premalo konkretizirane. Ugovor neizpolnjene pogodbe mora biti dovolj določen, da ga je mogoče obravnavati, zato ne zadostuje, da je tožena stranka pavšalno ugovarjala, da tožeča stranka ni izpolnila nobenega od na splošno definiranih obveznosti iz pogodbe. Pritožbeno sodišče pripominja, da iz 2. člena pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili, da bosta v primeru povečanja optičnih vlaken na novih trasah (širitev omrežja), sklenili tudi aneks k pogodbi. Tega aneksa pravdni stranki, kar med njima niti ni sporno, nista sklenili. Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka ugovarjala neizpolnjeno pogodbo s strani tožeče stranke, je prevzela tudi trditveno in dokazno breme, zato bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretno in določno navesti vsa odločilna dejstva kot tudi dokaze, s katerimi utemeljuje ugovor.

11. Pogoj, da tožena stranka v postopku z ugovorom uspe, je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti) (glej Zobec, J., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 349). Pritožbeno sodišče poudarja, da z izvedbo predlaganih dokazov tožena stranka ne more nadomestiti potrebne trditvene podlage za utemeljitev uveljavljanja ugovora neizpolnjene pogodbe s strani nasprotne stranke. Dokazi se ne izvajajo v informativne namene, pač pa zato, da potrdijo ali ovržejo navedbe pravdnih strank o pravno relevantnih dejstvih. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.Ž. ter postavitev sodnih izvedencev ekonomske stroke in optike, ne da bi tožena stranka postavila ustrezne trditve, ne more nadomestiti zahtevanih trditev, ki bi jih tožena stranka morala podati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedene dokazne predloge zavrnilo.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pavšalno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so bili predlagani dokazi zavrnjeni kot nepotrebni, ker niso bili pomembni za samo odločitev. Že zgoraj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da dokazni predlog z zaslišanjem stranke, priče ali pritegnitvijo ustreznega sodnega izvedenca sam po sebi ne more nadomestiti trditvenega bremena stranke. Glede na to, da v pravdnem postopku velja razpravno načelo, uzakonjeno v prvem odstavku 7. člena ZPP in 212. členu ZPP, ki določata, da mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšna pomanjkljiva trditvena podlaga ne omogoča zaključka, da tožeča stranka ni izpolnila nobene svoje pogodbene obveznosti.

13. Kljub pomanjkljivi in nezadostni trditveni podlagi glede ugovora neizpolnjene pogodbe, pa je sodišče prve stopnje temeljito pregledalo vso listinsko dokumentacijo v spisu, tako tudi dopise tožene stranke z dne 20. 11. 2008, 17. 12. 2008 in 18. 12. 2008 (priloge B1, B8 in B12). Tudi iz predloženih listin ne izhaja, da bi tožena stranka konkretizirala in specificirala očitane kršitve obveznosti s strani tožeče stranke. Pritožbena navedba, da iz navedenih listinskih dokazov izhaja, da je toženka od tožnika zahtevala, da izpolni svoje pogodbe obveznosti, je zato neutemeljena.

14. Pritožbena navedba, da je tožena stranka tožnici jasno specificirala, do kdaj in kje želi nadgradnjo, predstavlja pritožbeno novoto, ki pa v skladu s 337. členom ZPP v pritožbenem postopku ni dopustna. Pritožnica prav tako z ničemer ni obrazložila, da navedene pritožbene novote brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, zakaj se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je od tožeče stranke zahtevala nadgradnjo sistema.

15. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno ugotovilo vsebino pogodbe, ki sta jo veljavno sklenili pravdni stranki, in iz katere izhaja obveznost tožene stranke po plačilu vtoževanega zneska. Pogodba, ki je veljavna, zavezuje obe pogodbeni stranki. Ker je tožena stranka v spornem obdobju, torej od julija do oktobra 2008, uporabljala optična vlakna tožeče stranke, je na podlagi zadevne pogodbe dolžna plačati nadomestilo za njihovo uporabo v vtoževani višini 76.800,00 EUR, ki je skladno z dogovorjeno ceno iz 2. člena pogodbe, po kateri je bila tožena stranka zavezana plačevati nadomestilo 16.000,00 EUR (oz. skupaj z DDV 19.200,00 EUR) za vse mesece v letu 2008, torej tudi v spornem obdobju.

16. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnice, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni aktivno legitimirana. Pritožbeno sodišče poudarja, da je stranka stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša pravdni postopek. Dejstvo, da je tožeča stranka odtujila terjatve, o katerih teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka tekom konkretnega pravdnega postopka terjatve, ki so predmet te pravde, s cesijsko pogodbo odstopila gospodarski družbi J. d.o.o., s tem pa je bilo na navedeno družbo preneseno singularno materialnopravno nasledstvo nad predmetnimi terjatvami. Družba J. d.o.o. je bila dne 03. 09. 2010 izbrisana iz sodnega registra, saj se je pripojila k tožeči stranki, ki je zaradi pripojitve postala univerzalna pravna naslednica terjatev izbrisane družbe. Skladno s šestim odstavkom 580. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 618. člena ZGD-1 je tožeča stranka (prevzemna družba) kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba (J. d.o.o.). Ob ugotovljenem dejstvu, da se je prevzemnik terjatve med pravdo tudi pripojil k tožeči stranki (odstopnici terjatve), pa je tožeča stranka postala (ponovno) materialnopravna imetnica terjatev zoper toženo stranko (drugi odstavek 125. člena OZ). Ker se tožeča stranka med pravdo ni spremenila, tudi niso bili podani razlogi za prekinitev postopka in pritožba v to smer ni neutemeljena. Opisani potek dogodkov, torej najprej cesija predmetnih terjatev na prevzemnika (J. d.o.o.) in nato pravno nasledstvo tožeče stranke nad pripojeno družbo, nima nobenega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje, saj sta ob zaključku glavne obravnave v materialnopravnem razmerju, seveda pa tudi v procesnopravnem razmerju, nastopali zgolj in samo konkretni pravdni stranki. Tožena stranka tako ne uspe s trditvami, da bi zaradi odstopa terjatev moralo priti tudi do spremembe na strani tožeče stranke, prav tako pa tudi ne izpodbiti dejstva, da je bila tožeča stranka na dan izdaje sodbe imetnica vtoževanih terjatev zoper toženo stranko. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je ugotovljene terjatve tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

17. Pritožbeni očitek glede višine pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, je neutemeljen. Ker je tožena stranka v pravdi v celoti propadla, je dolžna tožeči stranki na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP povrniti potrebne pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1; Uradni list RS, št. 37/08) ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/08) in da je podrobnejša specifikacija razvidna iz stroškovnika tožeče stranke, stroški pa so bili priglašeni na naroku za glavno obravnavo dne 25. 11. 2010, ko sta stroške priglasili obe stranki. Tožena stranka je tako imela možnost, da se seznani s priglašenimi stroški tožeče stranke. S tem pa se izkaže pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi nepreizkusljivosti odločitve o stroških postopka kot neutemeljen. V pritožbi tožena stranka zgolj na splošno nasprotuje višini odmerjenih stroškov, pri tem pa ne konkretizira nasprotovanja posameznim stroškovnim postavkam, zato jih pritožbeno sodišče ni bilo dolžno preverjati.

18. Ker sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako je dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega odgovora, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1768/2014
• VSK sodba I Cpg 47/2001
• VSK sklep Cp 908/99