VDSS sodba Pdp 499/2011

Jedro

Podjetniška kolektivna pogodba sicer lahko določa širši obseg pravic kot zakon, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev (na primer glede na članstvo v sindikatu). Diskriminatorna je določba o dodatnem dnevu letnega dopusta za člane sindikata (saj članstvo v sindikatu ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, ki bi opravičevala več dni dopusta). Tožnik je bil kot nečlan sindikata diskriminiran in je posledično upravičen do enakega števila dni letnega dopusta, kot bi jih imel, če bi bil član sindikata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka tožnika diskriminirala pri odmeri letnega dopusta zaradi nečlanstva v sindikatu (točka 1 izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova kriterija „socialne razmere“ priznati enako število dni letnega dopusta kot članom sindikata tožene stranke (točka 2 izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 4.557,03 EUR (točka 3 izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 621,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka 4 izreka).

Zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka diskriminirala tožečo stranko, po vsebini nepravilna in nezakonita, saj Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije v 73. členu določa, da se v kolektivnih pogodbah na ravni podjetja lahko določi širši obseg pravic za delavce, ki so člani sindikatov podpisnikov kolektivne pogodbe dejavnosti. Na podlagi te določbe je tožena stranka delavcem, ki so člani sindikata, omogočila dodaten dan dopusta. Ker sodišče prve stopnje tega člena panožne kolektivne pogodbe sploh ni uporabilo, čeprav bi ga moralo, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to, da je podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke lahko določila dodatna merila, na podlagi katerih je delavcem, ki te kriterije izpolnjujejo, priznala dodaten dan dopusta, zaradi te zakonite podlage ni mogoče govoriti o tem, da je bil tožnik kakorkoli diskriminiran, ker mu dodaten dan dopusta ni bil priznan. Članstvo v sindikatu temelji na svobodni osebni odločitvi delavca. Da bi se preprečil morebitni pritisk na delavce, ki so člani sindikata, je ZDR v 6. členu določil, da je treba delavcu zagotoviti enako obravnavo, ne glede na članstvo v sindikatu. Tako je namen te določbe v zaščiti tistih delavcev, ki so člani sindikata pred morebitnimi povračilnimi ukrepi delodajalcev zaradi organiziranega sindikalnega boja. Ustava RS v 76. členu določa sindikalno svobodo ter, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. Smiselno in v skladu z zakonom pa je, da se za delavce, ki so člani sindikata, uredijo še dodatne ugodnosti, do katerih pa je lahko upravičen le tisti delavec, ki je član sindikata. Torej pravica izvira iz članstva v sindikatu, zato tu ne more biti govora o diskriminaciji. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da diskriminacija ni podana le v primeru, če zaradi narave dela oz. okoliščin, v katerih se delo opravlja, določena osebna okoliščina predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da samo zato, ker članstvo v sindikatu ne pomeni dodatne fizične ali psihične obremenitve, ni podlage za priznanje dodatnega dne dopusta. Ni mogoče prenesti bremena odgovornosti na delodajalca, ker je na pogajanjih s sindikati, ki delujejo v tej družbi, pristal na določene pravice, za kar ima tudi pravno podlago, in trditi, da je diskriminiral ostale delavce, ki niso člani sindikata. Delodajalcu ni mogoče tega očitati tudi zato, ker je uresničevanje sindikalnih pravic in sklepanje kolektivnih pogodb njegova dolžnost in tako priznanja dodatnega dneva dopusta članom sindikata ni mogoče šteti za diskriminacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

Tožena stranka v pritožbi smiselno zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zlasti pa, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje razsodilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, razlogi iz obrazložitve so jasni in ne nasprotujejo sami sebi, prav tako pa tudi ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Tako so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 108/2005 in spremembe), ki se uporablja pri toženi stranki, v 22. členu kot osnovo za odmero letnega dopusta določa zdravstveno - socialni kriterij, v 6. točki istega člena pa še, da lahko delodajalec v podjetniški kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu določi še druge primere, v katerih bo delavcem odmerjen povečan letni dopust (strokovna zahtevnost del, socialno, zdravstveno stanje delavca in njegove družine itd.). Tožena stranka je v 25. členu podjetniške kolektivne pogodbe v točki c) – socialne razmere – kot kriterij za določitev enega dne dopusta opredelila tudi članstvo v sindikatu kot pravico, pridobljeno po statutu S.. Na podlagi navedenega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da panožna kolektivna pogodba članstva v sindikatu ne določa kot kriterij za pridobitev dodatnega dopusta, da pa je imela tožena stranka na podlagi 1. odstavka 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) pravico v podjetniški kolektivni pogodbi delavcem določiti širši obseg pravic. Vendar pa ta zakon v 4. členu izrecno ureja omejitev avtonomije pogodbenih strank in določa, da kolektivna pogodba lahko vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) določa drugače. ZDR v členih od 159 do 166 ureja letni dopust. V 159. členu je določeno minimalno trajanje letnega dopusta, ki ne sme biti krajši od štirih tednov, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas od polnega, posebej pa kot obvezne kriterije za odmero dodatnih dni letnega dopusta ne obvezen način predpisuje kriterije starosti, invalidnosti, telesne okvare, nege in varstva prizadetega otroka in otroka do 15 let starosti. Kot razlog za plačano odsotnost zaradi osebnih okoliščin pa ZDR v 167. členu posebej določa razloge in sicer lastno poroko, smrt bližnjega svojca in hujšo nesrečo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo 6. člen ZDR, ki govori o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov. Po 1. odstavku tega člena je delodajalec dolžan delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine, med katerimi izrecno našteva tudi članstvo v sindikatu, po 2. odstavku pa je dolžan enako obravnavo zagotavljati tudi pri odsotnostih z dela. Na podlagi tega je pravilno ugotovilo, da samo članstvo v sindikatu ne pomeni takšne fizične ali psihične obremenitve, zaradi katere bi ta delavec potreboval več dopusta kot tisti, ki ni član sindikata. Pri tem se je oprlo na namen zakonskih določil, na podlagi katerih je zakon predpisal neenako obravnavanje delavcev zaradi osebnih okoliščin, saj so ti prav zaradi le-teh bolj obremenjeni in so zaradi tega upravičeni do dodatnega dopusta.

Glede na navedeno so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 73. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da se v podjetniški kolektivni pogodbi lahko uredi širši obseg pravic za delavce, ki so člani sindikatov podpisnikov kolektivne pogodbe dejavnosti. To, da sodišče prve stopnje ni navedlo te pravne podlage, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe nima vpliva. Kot je že navedeno, podjetniška kolektivna pogodba nedvomno lahko določa širši obseg pravic, vendar pa pri tem ne sme diskriminirati delavcev glede na članstvo oziroma nečlanstvo v sindikatu. Sindikalna svoboda, svobodno ustanavljanje in delovanje sindikatov ter svobodno včlanjevanje vanje je določeno z Ustavo Republike Slovenije, vendar pa se določilo 76. člena Ustave ne sme uporabljati na tak način, da bi prišlo do diskriminacije posameznih delavcev ali skupin delavcev.

Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 303/2011
• VDSS Sodba Pdp 301/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 974/2017