VDSS sodba Pdp 219/2011
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.219.2011 |
Evidenčna številka: | VDS0007471 |
Datum odločbe: | 13.05.2011 |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | plača - prikrajšanje pri plači - pogodba o zaposlitvi - ustni dogovor |
Jedro
Delodajalec v zasebnem sektorju se lahko z delavcem dogovori za višjo plačo, kot jo za posamezni tarifni razred določa panožna kolektivna pogodba. Tak dogovor je lahko sklenjen v pisni obliki (v pogodbi o zaposlitvi) ali ustno. Če je ustni dogovor o višji plači dokazan, mora delodajalec delavcu dogovorjeno plačo izplačevati in je ne sme enostransko znižati.
Izrek
Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati bruto znesek 11.964,40 EUR, ter od mesečnih bruto zneskov za obdobje od avgusta 2005 dalje do vključno oktobra 2009, ki so navedeni v izreku, obračunati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od mesečnih (neto) zneskov za obdobje od avgusta 2005 do decembra 2006 tečejo od 20. 1. 2007 dalje do plačila, od mesečnih (neto) zneskov za čas od januarja 2007 dalje pa od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (1. točka, 1. odstavek izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku iz naslova glavnice v znesku 59,98 EUR (s pp) ter v presežku vtoževane zakonske zamudne obresti (od prisojenih glavnic za obdobje do decembra 2006 od zapadlosti mesečnih zneskov do 19. 1. 2007) (1. točka, 2. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.672,19 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (do plačila) (2. točka izreka sodbe).
Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da veljavna zakonodaja v zvezi s terjatvami iz delovnega razmerja ne določa prevalitve dokaznega bremena, zato je tožnik tisti, ki mora dokazati svoje trditve in za te trditve predložiti ustrezne dokaze. Tožnik svojih tožbenih navedb tekom postopka ni dokazal, zato sodišče v obrazložitvi sodbe večkrat neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala določenih dejstev in ni predložila določene dokumentacije. Pravna podlaga za izplačilo tožnikove plače je lahko le ZDR in na njegovi podlagi veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi, ob upoštevanju avtonomne ureditve, zato sodišče za temelj svoje odločitve ne bi smelo upoštevati „Napotitve na delo“. V pogodbi o zaposlitvi je dogovorjeno plačilo za delo v znesku takratnih 160.908,77 SIT bruto, zato je presoja sodišča, da je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena plača za 27. plačilni razred, nepravilna. Dokument „Napotitev na delo“ je le zapis, interni obrazec, namenjen internemu pretoku informacij med posameznimi oddelki družbe, ki opravlja storitev obračuna plač za toženo stranko. Tudi S.K., odgovorna za obračun plač, je poudarila, da ta dokument služi le za izmenjavo informacij med posameznimi oddelki službe za organizacijo in nagrajevanje ter kadrovskim oddelkom, da se znotraj ene pogodbe o zaposlitvi lahko izpiše več napotitev na delo znotraj istega delovnega mesta in istega tarifnega razreda ter da pogodba o zaposlitvi lahko ostaja dlje časa ista, napotitve pa se lahko znotraj spreminjajo. Sklicevanje na določbe OZ je neutemeljeno, saj ZDR predpisuje bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je glede na 29. člen ZDR tudi določilo o znesku osnovne plače delavca. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bila njegova volja pri podpisovanju pogodbe o zaposlitvi za znesek, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, kar je v nasprotju s tožnikovimi navedbami. Tožniku je bila dejansko izplačana plača, višja od dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, šlo pa je za variabilni del, odvisen od uspešnosti poslovanja. V tožnikovem primeru je bila izpolnjena obličnost pogodbe, ki je bila sklenjena pisno, zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na 15. člen ZDR v povezavi z 58. členom OZ, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, če pa niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe. Pravica delavca je, da dobi izplačano plačo, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, delodajalec pa ima možnost, da mu izplača tudi višjo plačo od dogovorjene. Tožnik bi bil upravičen do plačila razlike v plači le v primeru kršitve veljavnih kolektivnih pogodb o najnižji izhodiščni plači, pogodba o zaposlitvi pa v skladu z določili KP dejavnosti GIT določa za tožnikovo delovno mesto 5. tarifni razred z izhodiščnim plačilnim razredom 19. V tarifni prilogi 2, ki določa tipične poklice po tarifnih razredih, je v V. tarifnem razredu opredeljen „žičničarski delovodja“, kar je tudi skladno s katalogom delovnih mest tožene stranke, v katerem je delovno mesto delovodje razporejeno v 5. TR z izhodiščnim plačilnim razredom 19.
Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da so stroški tožeče stranke napačno odmerjeni, ker tožniku pripada povrnitev stroškov za vsak narok posebej, kar izhaja iz tar. št. 3102 ter iz opombe 3 pod tretjim delom ZOdvT. Stališče, da odvetniku pripada nagrada za vsak opravljen narok, izhaja tudi iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3285/2010 in Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Cp 355/2010. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in prizna tožniku nagrado za vse opravljene naroke.
Pritožbi nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja naslednje:
K pritožbi tožene stranke:
Uvodoma pritožbeno sodišče v zvezi s splošno pritožbeno navedbo o dokaznem bremenu v delovnih sporih pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu pravilno uporabilo. Delodajalec je tisti, ki razpolaga z vso dokumentacijo o obračunu plač, internimi akti, obračunskimi listi ipd. in obenem tudi tisti, ki nosi dokazno breme za trditev, da je delavcu plače obračunal v skladu s pogodbo o zaposlitvi in v skladu s predpisi, ki urejajo področje plač. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.
Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 11. 2003 do oktobra 2009 na delovnem mestu „delovodja“. Dne 1. 11. 2003 je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi, delovno mesto je bilo v pogodbi razvrščeno v V. tarifni razred in izhodiščni plačilni razred 19, osnovna plača pa je znašala 160.908,77 SIT bruto, v V. točki pogodbe pa je bilo tudi določeno, da se plača usklajuje skladno z določili Kolektivne pogodbe gostinstva in turizma Slovenije. Poleg pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena tudi „Napotitev na delo“ z dne 27. 11. 2003, iz katere izhaja, da je delovno mesto „delovodja“ ovrednoteno s tarifnim razredom 5, plačilnim razredom 27 in stopnjo napredovanja +2 ter da se plača po tem sklepu imenovanemu obračunava in izplačuje od 1. 11. 2003 dalje in da se s tem dnem razveljavi odločba – napotitev št. 207165. Vse do julija 2005 je tožnik prejemal plačo po 27. plačilnem razredu v skladu z navedeno „Napotitvijo na delo“, kar potrjujejo tudi tožnikove plačilne liste, od julija 2005 dalje pa mu je bila plača znižana na 19. plačilni razred.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da sta se tožnik in direktor ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorila za plačo v višini kot izhaja iz napotitve na delo, to je za višjo plačo, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, ter da je tožnik tudi v času od julija 2005, ko se mu je plača znižala in obračunavala po 19. plačilnem razredu (ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi) upravičen do višje plače za 27. plačilni razred (ki je določena v „Napotitvi na delo“ in je bila tudi ustno dogovorjena). Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami) ter Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KŠDGT, Ur. l. RS, št. 83/1997 do 55/2009), ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, kakor tudi na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami), ki se smiselno uporablja tudi za terjatve iz delovnega razmerja in presojo pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zlasti glede na izpovedi prič P.S. in M.L. upoštevalo kot verodostojno izpoved tožnika, da so se delavci oziroma tudi tožnik z direktorjem dogovorili za višjo plačo kot je bila zapisana v pogodbi o zaposlitvi že ob sklenitvi pogodbe. Ker niti iz obračunov plače v plačilnih listah niti iz drugih dokazov (internih aktov glede obračunavanja variabilnega dela plače oz. delovne uspešnosti tožena stranka sodišču ni predložila) ne izhaja, da bi v resnici šlo za izplačevanje variabilnega dela plače do julija 2005, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker izpovedi direktorja, da naj bi šlo za variabilni del plače, ki je bil julija 2005 ukinjen, ni sledilo. Zlasti ker tožena stranka z ničemer ni dokazala, da je bilo znižanje plače z 27. na 19. plačilni razred, tudi če bi res šlo za variabilni del, zakonito. Pritrditi je potrebno tudi stališču prvostopenjskega sodišča v zvezi z navedbami tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da je bila dolžna izplačevati plačo le v višini, določeni s KŠDGT (oz. v pisni pogodbi o zaposlitvi). Delodajalec v zasebnem sektorju se lahko dogovori z delavcem za višjo plačo, kot jo za posamezni tarifni razred določa panožna kolektivna pogodba, vendar ne le v pisni pogodbi o zaposlitvi, ampak tudi ustno. Če je tak dogovor dokazan, tako kot v obravnavanem primeru, mora delavcu dogovorjeno plačo izplačevati in je ne more enostransko znižati. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej prav tako neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, je tudi po višini pravilna, saj se opira na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo – področje računovodstva M.G., univ. dipl. ekon., ki je izdelano strokovno in ob upoštevanju pravilnih pravnih podlag in listin v spisu.
Pritožbeno sodišče še pripominja, da je nepregledna in neustrezna formulacija izreka sodbe, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje glede na postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke tako, da je pri vsaki od več kot štiridesetih alinej, v katerih so navedeni mesečni zneski bruto plače, ponovljen isti tekst, da mora tožena stranka od (mesečnega) bruto zneska obračunati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, kar je povsem nepotrebno. Z ustrezno oblikovanim izrekom sodbe, to je le z navedbo posameznih mesečnih bruto zneskov v EUR z datumi zapadlosti, določitvijo obveznosti obračuna in poravnave davkov in prispevkov ter plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov razlik plače (oz. drugih prejemkov iz delovnega razmerja) do plačila (kar se v izreku zapiše le enkrat), bi bil izrek bistveno krajši, bolj jasen in kot izvršilni naslov ustreznejši. Jasno oblikovan izrek je še posebej pomemben, kadar gre za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na veliko število posameznih zneskov.
K pritožbi tožeče stranke:
Neutemeljena je tudi pritožba tožnika glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo nagrado za narok po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi – (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in zavzelo stališče, da ni upravičen do nagrade za več opravljenih narokov. Res je sicer, da je bila sodna praksa višjih sodišč v zvezi z navedenim vprašanjem neenotna, vendar je o tem vprašanju zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 in pritrdilo navedeni razlagi zakona (objavljeno v bazi Ius info, SOVS).
Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 14.10.2011