VDSS sodba Pdp 1314/2010

Jedro

Dodatek za nočno izmeno in dodatek za nočno delo se ne izključujeta, tako da je treba delavcu, ki dela v nočni izmeni, k plači obračunati oba dodatka.

Tožena stranka je bila dolžna izplačevati plače v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti, v kolikor je bila ta za delavce ugodnejša, oziroma v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo, v kolikor je bila ta ugodnejša za delavce. To pa pomeni tudi, da ni mogla kombinirati določb posameznih kolektivnih pogodb, zaradi česar je pobotni ugovor za zneske, ki jih je dobil tožnik več plačane ob obračunu po podjetniški kolektivni pogodbi, kot bi jih dobil ob obračunu po kolektivni pogodbi dejavnosti, neutemeljen.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 izreka potrdi, pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 68,85 EUR, v roku osem dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v plači za obdobje od maja 2004 do julija 2006 obračunati zneske bruto razlik v plači, po odvodu predpisanih prispevkov in davkov izplačati neto zneske v višini in z zapadlostjo razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. V presežku v zneskih razvidnih iz izreka sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 458,87 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo uspeh v pravdi, saj je tožnik uspel z 52,62 % zahtevka in ne 49,54 %, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje. Poleg tega sodišče ni upoštevalo plačanih taks za tožbo, sodbo in pritožbo, toženi stranki pa je priznalo sedemkrat odsotnost iz pisarne in osemkrat kilometrino. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pritožbi tožnika v celoti ugodi, priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, sporna vrednost 1.112,94 EUR, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ustno dopolnjenega izvedenskega mnenja, s katerim se tožena stranka ne strinja. Meni, da ustna dopolnitev mnenja na obravnavi ni ustrezna, ker ne ustreza dejanskemu stanju in je pravilno pisno izvedensko mnenje. Tožena stranka je na zadnji glavni obravnavi predlagala, da se pritegne nov izvedenec finančne stroke, čemur bi sodišče moralo ugoditi. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o pravici do enakosti orodij v pravdnem postopku, zaradi česar bi moralo sodišče slediti predlogu za postavitev novega izvedenca finančne stroke. Meni, da je s tem, ko ga ni postavilo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrglo pobotni ugovor. Tožeča stranka ga je v celoti priznala, zato bi ga moralo sodišče upoštevati. Šlo je za pogojno pripoznavo pobotnega ugovora in bi ga sodišče moralo vnesti v odločitev oziroma v izrek same sodbe in opraviti pobotanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, tožečo stranko pa obsodi na povračilo vseh nastalih stroškov in pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 1, v kateri je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in glede odločitve o stroških postopka, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o glavni stvari popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede odločitve o stroških postopka pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo predpisov, ki določajo, kako se odmerijo stroške postopka, to je določb ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je predmetni individualni delovni spor opredelilo kot vzorčni postopek in ga vodilo po pravilih vzorčnega postopka. V pritožbenem postopku je sodišče presojalo sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločitev o razliki plače tožnika za čas od 1. 5. 2004 do 31. 7. 2006. V tem obdobju je tožena stranka izplačevala svojim delavcem plače po svoji kolektivni pogodbi. S 1. 5. 2004 je začela veljati spremenjena in dopolnjena Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (KP KGI - Ur. l. RS, št. 81/2004), ki je nekoliko drugače kot doslej urejala plačila plače in drugih osebnih prejemkov. Tako je drugače določila način izračuna izhodiščne plače in tudi dodatke za posebne obremenitve. Višje delovno in socialno sodišče je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1101/2007 z dne 4. 6. 2008 zavzelo stališče, da so delavci upravičeni do obračuna plače po določbah panožne kolektivne pogodbe, v kolikor so te določbe za delavce ugodnejše, kot določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki ni bila usklajena s spremenjeno panožno kolektivno pogodbo. Ni mogoče kombinirati določb panožne kolektivne pogodbe in podjetniške kolektivne pogodbe tako, da se pri obračunu dodatkov za posebne obremenitve upoštevajo mešano dodatki med obema pogodbama in sicer na način, da se upoštevajo tisti dodatki, ki so v posamezni pogodbi določeni v višjem odstotku. Taka kombinacija ne pride v poštev iz razloga, ker se stranke podjetniške kolektivne pogodbe po spremembi panožne kolektivne pogodbe niso dogovorile za spremembe podjetniške kolektivne pogodbe, zato brez dogovora med strankama tak način ni mogoč. Delavec je upravičen do izplačila plače po panožni kolektivni pogodbi, v kolikor je ta ugodnejša od podjetniške kolektivne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku ugotavljalo, koliko je bil tožnik prikrajšan iz razloga, ker tožena stranka ni izplačevala plač v skladu s panožno kolektivno pogodbo, temveč jih je izplačala po določbi podjetniške kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna izplačevati plače svojim delavcem najmanj v višini, kot ko je bila določena s panožno kolektivno pogodbo. Pri tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dogovorjeni mesečni znesek izhodiščne plače in najnižje možne osnovne plače zaposlenega v tarifnem razredu za polni delovni čas, določen v tarifni prilogi kolektivne pogodbe, velja za 174 ur in služi kot osnova za izračun plač pri tistih delodajalcih, ki uporabljajo ta znesek kot osnovo za izračun svojih osnovnih plač. Najnižja osnovna plača predstavlja dejansko najnižjo osnovno plačo zaposlenih v posameznih tarifnih razredih. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati dodatke za posebne obremenitve, kot so določeni v 63. členu KP KGI, ki so določeni ugodneje, kot dodatki, določeni v členih 176 do 183 podjetniške kolektivne pogodbe. Pravilno je tudi stališče, da se po določbi 63. člena KP KGI dodatek za nočno izmeno in dodatek za nočno delo ne izključujeta in da je potrebno v primeru, da delavec dela v nočni izmeni, obračunati tako dodatek za nočno izmeno kot dodatek za nočno delo. Prav tako pa je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se po določbi 63. člena KP KGI ne izključujejo dodatki za delo v nočni izmeni, dodatek za nočno delo, dodatek za delo v nedeljo oziroma za delo na državne praznike in dela proste dneve po zakonu. Tako mora delodajalec v primerih, ko delavec dela v nočni izmeni, delavcu obračunati dodatek za izmensko delo ponoči in dodatek za nočno delo, oziroma ko delavec dela v turnusu na dan nedelje in praznika v nočni izmeni obračunati dodatek za izmensko delo v nočni izmeni, dodatek za nočno delo in dodatek za nedeljsko oziroma praznično delo. Stališče tožene stranke, ki nasprotuje dopolnjenemu izvedeniškemu mnenju, ki je upoštevalo dodatek za nočno delo tudi v zgoraj navedenih primerih, je pravno zmotno. Iz določb 63. člena KP KGI namreč jasno izhaja, da se navedeni dodatki ne izključujejo. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti dopolnilnega izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč le pomočnik sodišča, ki je opravil matematični izračun razlik v plači glede na pravne podlage, ki jih je določilo sodišče. Zato tudi drug izvedenec ob enaki nalogi, ki bi mu jo postavilo sodišče, to je, da izračuna kakšno plačo bi tožnik moral prejeti po določbah KP KGI, ne bi mogel narediti drugačnega finančnega izračuna. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca finančne stroke. Do drugačnega izračuna bi lahko prišel le na drugi pravni podlagi. Torej lahko zaključimo, da se dejansko tožena stranka ne pritožuje zaradi napačnega dela izvedenca, temveč zaradi napačnih izhodišč, na podlagi katerih je izvedenec opravil izračun. Izhodišča pa niso v domeni izvedenca, temveč sodišča. Tako lahko ugotovimo, da dejansko uveljavlja pritožba napačno uporabo materialnega prava, kar pa je, kot je bilo že zgoraj navedeno, neutemeljeno.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker je sprejelo dopolnitve izvedenskega mnenja podano ustno na glavni obravnavi. Iz določbe 253. člena ZPP namreč izhaja, da izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi, po odločitvi sodišča pa lahko tudi pisno pred obravnavo. Torej pisni izvid in mnenje nista obvezna. Izvedenec je tako pravilno podal ustno izvedensko mnenje na obravnavi in ga tudi obrazložil. Iz obrazložitve izvedenca izhaja, da je izvedeniško mnenje dopolnil, glede na pripombe tožeče stranke na izvedeniško mnenje in zahtevo sodišča, da ga dopolni tako, da upošteva tudi dodatek za nočno delo v primeru, ko je tožnik delal v nočni izmeni. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus pravilnosti ustnega izvedeniškega mnenja in ugotovilo, da je izračun izvedenca pravilen. Pri tem primeroma navajamo mesec maj 2004. Za mesec maj 2004 ni bil upoštevan dodatek za nočno delo 30 ur, ko je tožnik delal v tretji izmeni, tako da je bilo na račun tega dodatka premalo obračunano 59,16 EUR in ni bil upoštevan dodatek za 10 ur dela v nočni izmeni na nedeljo ali praznik, zaradi česar je bilo premalo obračunano 19,72 EUR bruto. Tako bi tožnik moral upoštevaje določbo KP KGI prejeti za mesec maj 2004 bruto plačo 1.028,32 EUR, dejansko je prejel 1.013,69 EUR, iz česar sledi, da je prejel premalo 14,63 EUR, kolikor mu je sodišče prisodilo iz naslova razlike v plači za mesec maj 2004. Enak način izračuna izhaja tudi za vse ostale zneske, ki jih je prisodilo sodišče na podlagi dopolnjenega izvedenskega mnenja. Zato so pritožbene navedbe o nepravilnosti v dopolnilnem izvedeniškem mnenju neutemeljene.

Sodišče je tudi pravilno upoštevalo določbo 65. člena KP KGI, ki določa plačila za čas odsotnosti z dela. V primeru bolezni pripada delavcu nadomestilo v višini najmanj 80 % osnovne za dneve odsotnosti z dela, pri čemer se osnova izračuna na podlagi plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. Osnovna za druga nadomestila pa je povprečna mesečna plača delavca iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. Pravilna je odločitev sodišča, da izvedenec opravi izračun tako, da se upošteva izhodiščna plača na podlagi povprečnega mesečnega fonda ur, ki znaša 174 ur na mesec in je podlaga za izračun urne postavke. Dodatek na delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe (64. člena KP KGI), kot osnovo za izračun nadomestila plače za letni dopust pa povprečno plačo tožnika v zadnjih treh mesecih, kot osnovo za nadomestilo plače v primeru odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela pa 80 % plače v preteklem mesecu za polni delovni plač in uskladitveni dodatek v dogovorjeni višini, ki se plačuje vsem zaposlenim kot poseben dodatek k izplačani plači, ki ni odvisen od prisotnosti delavca na delu.

Sodišče prve stopnje pravilno pri odločanju ni upoštevalo v pobot uveljavljanih zneskov plač, ki naj bi jih tožena stranka izplačala v višjem znesku, kot je to določala KP KGI. Pri tem tožena stranka glede na zadnji oblikovan tožbeni zahtevek sploh ni več uveljavljala pobotnega ugovora po višini in ni opredelila kakšne naj bi sploh nastajale razlike v korist tožnika. Pri tem zato sodišče seveda tudi ni formalno odločalo o pobotnem ugovoru, ker ta sploh ni bil pravilno postavljen, temveč je te ugovore obravnavalo pri odločanju o tem, koliko iz naslova plač tožena stranka še dolguje tožeči stranki. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da po določbi 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati tega nazaj, razen, če si je pridržal zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru pa je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka izplačevala plače na podlagi svoje lastne podjetniške kolektivne pogodbe. Zato je imela za izplačilo podlago v lastni kolektivni pogodbi in torej ni plačala nekaj kar ji ne bi bilo potrebno plačati. Sistem kolektivnih pogodb namreč določa le minimume, ki jih mora delodajalec izpolnjevati. Tako je bil delodajalec dolžan izplačati plače v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti, v kolikor je ta za delavce ugodnejša, oziroma v skladu z določbo kolektivne pogodbe podjetja, v kolikor je ta ugodnejša za delavce. Ni mogoče le kombinirati določb posameznih kolektivnih pogodb tako, da se kombinira posamezne elemente različnih kolektivnih pogodb. Zato je pritožba v tej smeri, da bi sodišče moralo upoštevati pobotni ugovor in odšteti zneske, ki jih je tožnik dobil več plačane ob obračunu po podjetniški kolektivni pogodbi, kot bi jih dobil po obračunu po panožni kolektivni pogodbi, neutemeljena.

Utemeljeno pa pritožba tožeče stranke graja odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je res zmotno ugotovilo uspeh v postopku, poleg tega pa tudi ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi navedene zakonske določbe in določbe drugega odstavka 154. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka krije svoj stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je glede na uspeh s pritožbama sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in da mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je tožeča stranka s pritožbo uspela. Pri odločitvi o stroških postopka je upoštevalo določbe Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 6/95 in naslednji) glede na to, da se je ta individualni delovni spor pričel v letu 2006 in ob upoštevanju tarifne številke 10 ugotovilo, da pripada nagrada za pritožbo za tožnika 125 odvetniških točk, kar znese ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR 57,37 EUR, čemur je potrebno prišteti še zaznamovan 20 % DDV, tako da znašajo skupaj potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke 68,85 EUR, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Odločitev o glavni stvari temelji na določbi 353. člena ZPP, odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 3. točki 365. člena ZPP in odločitev o pritožbenih stroških postopka na 165. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 925/2011
• VDSS sodba Pdp 1295/97
• VDSS sklep Pdp 1410/2010