VDSS sodba Pdp 634/2008

Jedro

Če se na istem delovnem mestu sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas vsako leto iz istih potreb, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu začasna, ampak je trajna. Za takšen primer pa pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonita in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku na ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31. 8. 2007 ni prenehalo in je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto čistilke, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, v osmih dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obdobje od 1. 9. 2007 dalje do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, jo za to obdobje prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ji obračunati nadomestilo plače za čas od 1. 9. 2007 do vrnitve na delo v višini bruto plače, ki bi ji bila obračunana, če bi delala na delovnem mestu čistilke, plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti nadomestila plače 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (2. odstavek izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v znesku 589,91 EUR na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, v roku osem dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na pravno relevantna dejstva, in sicer, da tožnici ni nihče obljubljal, da bo z njo ponovno sklenjena pogodba o zaposlitvi, nasprotno temu je tožnico pisno obvestila, da se ji pogodba o zaposlitvi za določen čas izteka, s tem tudi delovno razmerje, zaradi česar naj dvigne svojo delovno knjigo. Sklicevala se je tudi na pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, ki se nanašajo tudi na delovna mesta, kot ga zaseda tožnica. Okoliščine, v zvezi z razlogi za nepodaljšanje oziroma za neizstavitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnici je podrobneje na zadnji obravnavi obrazložil tudi ravnatelj tožene stranke, so pa bile v zadostni meri pojasnjene z izpovedbo priče J.T.. V primeru te delavke sodišče prve stopnje sploh ni doumelo problematike ali pa ji ni želelo prisluhniti in se je enostavno postavilo na stališče, da potrebe po izvajalcu oziroma izvajalki na delovnem mestu čistilke pri toženi stranki vsekakor obstajajo, kar potrjuje dejstvo, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z že imenovano J.T.. Sodišču prve stopnje je bilo pojasnjeno, da z J.T. tožena stranka zaenkrat še ni sklenila prav nobene pogodbe o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas, saj je J.T. odklanjala podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi, podpis prvopredložene pogodbe o zaposlitvi in tudi podpis drugopredložene pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila posredovana ob odpovedi prvotne pogodbe o zaposlitvi in to na osnovi pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa za osnovne šole. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da ima tožena stranka matično šolo, ob njej pa še podružnične šole ter je glede na to dejstvo limitiran potrebni delovni čas za delovno mesto čistilke tako, da je delovni čas zaradi izpolnitve polnega in predpisanega delovnega časa potrebno kombinirati tudi z drugimi opravili kot npr. kuharja, hišnika, kurjača, ipd.. Pri tem opozarja na 4. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI, iz katerega izhaja, da se časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbah ZDR v vzgoji in izobraževanju začno uveljavljati s 1. 1. 2010, kar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki sklenili šest pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu čistilke (od 1. 11. 2001 do 31. 8. 2007). Prvi dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (od 1. 11. 2001 do 30. 8. 2002 – priloga A2 in od 2. 9. 2002 do 31. 8. 2003 – priloga A3) vzroka za zaposlitev za določen čas nista imeli vpisanega. Ostale pogodbe o zaposlitvi (štiri) pa vsebujejo kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas na delovnem mestu čistilke, začasno povečan obseg dela. Po izpovedbi ravnatelja so septembra 2000 odprli novo podružnično šolo, v kateri je delala čistilka, ki je bila zaposlena za nedoločen čas in se je upokojila. Na njeno delovno mesto so zaposlili tožnico za določen čas. Ko ji je potekla zadnja pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu čistilke, so jo obvestili, da ji delovnega razmerja ne bodo podaljšali, ker je dela na tem delovnem mestu pričela opravljati delavka J.T., ki je do tedaj delala kot kuharica in je imela delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Na delovnem mestu kuharice pa je tožena stranka za čas enega leta zaposlila novo delavko. Tožnice na podružnični šoli niso zaposlili za nedoločen čas iz razloga, ker je Ministrstvo za šolstvo in šport opozarjalo, da so vsa delovna mesta v šolstvu, zlasti v podružničnih šolah, začasne narave, kot je pojasnil ravnatelj.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v presojanem individualnem delovnem sporu ni bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri svoji odločitvi se je oprlo na izpovedbe vseh zaslišanih prič, iz katerih izhaja, da so potrebe po delu na delovnem mestu čistilke stalne in ne začasne narave. Povečan obseg dela, zaradi katerega je moč skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je določen med taksativno naštetimi razlogi v 3. alinei 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), vendar iz dokaznega postopka na prvi stopnji izhaja, da je bil pravi razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico opozorilo ministrstva, da so vsa delovna mesta v šolstvu začasne narave. Tožena stranka je zaposlila tožnico za določen čas, zaradi upokojitve prejšnje delavke čistilke, ki je bila zaposlena za nedoločen čas. Iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da so potrebe po delu na delovnem mestu čistilke stalne in ne začasne narave in ne gre za začasno povečan obseg dela, kar je imela tožnica zapisano v pogodbi o zaposlitvi. To dokazuje tudi dejstvo, da je tožena stranka na delovnem mestu tožnice zaposlila J.T., ki je do takrat opravljala dela kuharice, in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na delovnem mestu kuharice pa zaposlila novo delavko. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v presojanem individualnem delovnem sporu ni bil podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 3. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg dela), ampak je šlo za dela, ki so pri toženi stranki stalne narave. Pogodbe o zaposlitvi so bile tako sklenjene v nasprotju z zakonom, zaradi česar se po določilu 54. člena ZDR šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas torej ni bil podan, ker obseg dela ni bil samo začasen, temveč trajen. Bistvo praktično vseh razlogov iz 52. člena ZDR, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, je ravno začasni značaj potreb po delu delavca. Ob takšni navedbi bistva razlogov v pogodbi o zaposlitvi, bi moral delodajalec v sporu izrecno dokazati obstoj konkretnega razloga v smislu navedenih zakonskih določb, ki utemeljujejo začasnost potreb, kar pa v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, prav nasprotno. Ker razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot ga je navedla tožena stranka v sporni pogodbi o zaposlitvi tožnice, dejansko ni obstajal, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Za tak primer pa 54. člen ZDR določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na podlagi te določbe je sodišče utemeljeno ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 4. člen Zakona o spremembah o dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je veljal v spornem obdobju (Ur. l. RS, 108/2002), po katerem se časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbah ZDR v vzgoji in izobraževanju začnejo uveljavljati s 1. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, ker je kot razlog navajala začasne potrebe po delu, ki pa niso bile podane, ne pa potek časa, za katerega se lahko sklenejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Ne zadostuje namreč, da se razlog le zapiše v pogodbo o zaposlitvi zato, da je zadoščeno zakonski zahtevi po opredelitvi razloga v pogodbi. Če se na istem delovnem mestu sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas vsako leto iz istih potreb, pomeni (kar velja za konkretni primer), da nastane trajna potreba po delu in s tem pa izgubi tako delo naravo začasnosti kot enega izmed bistvenih elementov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 3. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR, pa četudi sicer v okviru časovno dopustne omejitve. Prav z novelo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003) je bil za zaposlene opredeljen še en dodaten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je dopustila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas poleg primerov določenih z ZDR tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev, oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov. V predmetnem sporu navedeno ne velja, saj gre za delovno mesto čistilke, ki pa ni odvisno od obsega vpisa učencev v šolo ali zavod, temveč je delo trajne narave.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.06.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1482/2008
• VDSS sodba Pdp 40/2007
• VDSS sodba Pdp 635/2011