<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1129/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.1129.2010
Evidenčna številka:VDS0006389
Datum odločbe:04.11.2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija

Jedro

Dejstvo, da se je potreba po delu pri toženi stranki spreminjala iz meseca v mesec, ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 6. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo 28. 3. 2008 sklenila tožnik in drugo tožena stranka (1. točka izreka). Zavrglo je tisti del tožbe, ki se nanaša na primarni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas med prvo toženo stranko in tožnikom in zahtevek, da je prva tožena stranka tožniku dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 4. 2008 do 1. 1. 2010 ter mu plačati vse plače in pripadajoče prispevke za čas trajanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008, ki sta jo sklenila tožnik in drugo tožena stranka za določen čas do 30. 9. 2008, je sodišče prve stopnje spremenilo tako, da se sklepa za nedoločen čas in da je delovno razmerje tožniku pri drugi toženi stranki trajalo do 31. 12. 2009, ter je drugo tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v obvezno zavarovanje za čas od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2009 in ji za ta čas obračunati bruto prejemke, ki ji pripadajo, od bruto zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in izplačati ustrezen neto znesek prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega prejemka do plačila, pri čemer se šteje za dan zapadlosti plače vsakega 20. dne v mesecu za pretekli mesec, zmanjšano za zneske prejetih nadomestil za čas bolezni, ki jih je tožnica prejela po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, in denarnih nadomestil za brezposelnost, ki jih je tožnica prejela po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje, v obdobju od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2009 in zakonske zamudne obresti v višini teh prejetih denarnih nadomestil (3. točka izreka). V presežku in sicer glede trajanja delovnega razmerja tožnice pri drugi toženi stranki po 31. 12. 2009 in kar je tožnica zahtevala več iz naslova pravic iz delovnega razmerja pri drugi toženi stranki na dan 1. 1. 2010 ter kar je tožnica zahtevala več od drugo tožene stranke glede glavnice prejemkov za obdobje od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2009, kot pa je prisojeno zgoraj ter glede zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle pred vsakim 20. dnem v mesecu za pretekli mesec, je zavrnilo (4. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na reintegracijo in v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženi stranko po 1. 1. 2010 oziroma na plačilo prejemkov pripadajočih davkov in prispevkov od prve in drugo tožene stranke po 1. 1. 2010 in glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico pri drugi toženi stranki od 1. 1. 2010 dalje (5. točka izreka). Odločilo je, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka, drugo tožena stranka pa je tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.101,50 EUR na račun sodišča prve stopnje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (6. točka izreka).

Zoper 3. in 6. točko izreka navedene sodbe se druga tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je druga tožena stranka s tožnico zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj je imela druga tožena stranka začasno povečan obseg dela v zvezi z izvajanjem in čiščenjem na objektu K.M.. Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da naj bi stranki pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je povezan z negotovostjo, ali bo delodajalec obdržal poslovnega partnerja. Tožena stranka je pogodbe z naročniki za opravljanje storitev čiščenja sklepalo za določen čas, zato je tudi pogodba o zaposlitvi z določenimi delavci sklepala za določen čas. Druga tožena stranka ni imela trajne potrebe po opravljanju dela tožnice, zato je bila upravičena, da z njo sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pri sklepanju pogodb o zaposlitvi je strankama potrebno zagotoviti določeno stopnjo avtonomije pri določitvi trajanja delovnega razmerja, zato ima delodajalec pravico, da z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če v daljšem časovnem obdobju ne potrebuje dela delavca. Stališče sodišča prve stopnje pomeni tudi poseg v pravice delavcev. V kolikor je delavec že takoj ob nastopu dela seznanjen s tem, da bo delo opravljal le določen čas, lahko že takoj išče zaposlitev in se tako lažje prilagodi trgu dela, ne pa, da si zaposlitev začne iskati šele potem, ko mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stališče sodišča prve stopnje pomeni tudi omejitev zakonsko določene pravice sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Restriktivna razlaga začasno povečanega obsega dela pomeni poseg v pravico strank, da iz tega razloga sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zakoniti zastopnik druge tožene stranke je namreč pojasnil, da je imel časovno omejene pogodbe s poslovnimi partnerji, v konkretnem primeru v K.M., zato je tudi izkazal podlago, na podlagi katere je drugo tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Začasno povečan obseg dela se je nanašal na sklenitev pogodbe s K.M., zato ni mogoče slediti razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi druga tožena stranka s tožnico morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Druga tožena stranka ni imela nobenega zagotovila bodočih strank, kot tudi ne drugega dela, ki bi ga tožnici lahko ponudila po izvršitvi storitev čiščenja v prostorih K.M.. Začasna potreba po opravljanju dela tožnice v poslovnih prostorih K.M. predstavlja zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Takšna restriktivna razlaga zakonskih določb bo povzročila, da bo prihajalo do obida zakonskih določb o sklepanju pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar bo pomenilo še večje posege v pravice delavcev. V zvezi z navedbo sodišča prve stopnje, da je težko verjeti, da zakoniti zastopnik druge tožene stranke ni vedel za tožničino bolezen, pa tožena stranka pojasnjuje, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila seznanjena s podrobnostmi tožničine bolezni. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tudi ta del tožničine zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja:

- tožnica je z drugotoženo stranko 28. 3. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za obdobje od 1. 4. 2008 do 30. 9. 2008,

- pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 3. 2008 je bila sklenjena za delovno mesto čistilke, kot razlog za sklenitev pa je bil naveden začasno povečan obseg dela,

- tožnica je bila pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugotoženo stranko prav tako za določen čas zaposlena pri prvotoženi stranki,

- prenehanje zaposlitve tožnice pri prvotoženi stranki in njena zaposlitev pri drugi toženi stranki ni bila posledica prenosa dejavnosti ali dela podjetja, med obema delodajalcema pa tudi ni bilo nikakršnega prenosa materialnega ali nematerialnega premoženja ali delovnih sredstev,

- direktor drugotožene stranke je zaslišan kot stranka izpovedal, da je tožnico zaposlil za določen čas, ker je imel zaposlene delavke iz tujine, ki jim je potekla viza oziroma so se nekatere poročile in šle stran in da se je potreba po delu spreminjala, saj se je za tri mesece povečala, nato pa spet zmanjšala,

- pogodba o zaposlitvi za določen čas z drugotoženo stranko je prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, to je s 30. 9. 2008, tožnica pa je tožbo zoper drugotoženo stranko z zahtevkom za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas vložila 28. 10. 2008.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 57. člena ZDR štelo, da je tožnica z drugotoženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je posledično ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas od 1. 4. 2008 do 1. 1. 2010, ko se je tožnica upokojila. V skladu s citirano določbo ZDR se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če je delavec ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Zakonski razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi so v prvem odstavku 52. člena ZDR taksativno našteti, med temi razlogi je sicer tudi občasno povečan obseg dela, ki je bil formalno sicer naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, vendar je že iz izpovedi direktorja tožene stranke izhajalo, da ta razlog dejansko ni bil podan. Razlogi, ki jih je navajal direktor tožene stranke, to je, da je v tistem času imel zaposlene delavke iz tujine, ki jim je potekla viza oziroma so se nekatere poročile in šle stran, nikakor ne kaže na začasno povečan obseg dela kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Podobno velja za zgolj splošno navedbo, da se je potreba po delu spreminjala, da se je za tri mesece povečala, nato spet zmanjšala in da je zato direktor pogodbe podpisoval za določen čas od treh mesecev do enega leta. Tudi te navedbe ne dokazujejo obstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje pravilno šteje, da takšno razlogovanje pomeni neupravičen poskus prevalitve ekonomskega rizika poslovanja od delodajalca na delavca.

Zgolj nejasna izpovedba direktorja tožene stranke o tem, da pogodbo o čiščenju podpisuje glede na potrebe in sicer od treh mesecev do enega leta, ne dokazuje, da je bila tožnica za določen čas zaposlena zaradi začasno povečanega obsega dela. Ta izpovedba ne le, da je nejasna, saj se lahko nanaša tako na sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot tudi na sklepanje pogodb z naročniki, kakor skuša to prikazati pritožba, temveč se niti ne nanaša na K.M., kjer naj bi delala tožnica. Drugotožena stranka niti v pritožbi ne skuša konkretizirati, za kakšen čas je imela sklenjeno pogodbo o čiščenju prostorov K.M., zato je ob tako skopih in neprepričljivih navedbah drugotožene stranke, sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečanega obsega dela, kar pomeni, da ni bilo zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je zato nastopila zakonska domneva, da je bila pogodba o zaposlitvi z drugo toženo stranko sklenjena za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 352. člena ZPP pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDR člen 52, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0MjI2