VDSS sodba in sklep Pdp 825/2010

Jedro

Izraz „odškodnina za neizrabljeni letni dopust“ je treba po namenu ter zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil OZ, za priznavanje katere je treba ugotoviti obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti. Kot denarno nadomestilo pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust vsakemu delavcu, ki ne more izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi niti v referenčnem obdobju niti v obdobju za prenos (na primer zaradi bolniške odsotnosti ali starševskega dopusta).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugi alinei izreka glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust in o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati skupaj 1.470,00 EUR neto oziroma 1.530,00 EUR bruto in sicer iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 300,00 EUR oziroma bruto 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 do plačila, iz naslova nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta znesek 720,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 do plačila in iz naslova dodatka za izmensko delo za leti 2008 in 2009 skupni znesek 450,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila. Nadalje je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov tožene stranke tožeči stranki v višini 533,36 EUR ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 392,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da vtožuje plačilo denarnih zneskov iz treh naslovov in sicer zaradi neplačila dodatka za izmensko delo, plačilo drugega dela regresa za letni dopust za leto 2009 in odškodnine zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta. Tožnica je predložila plačilne liste, iz katerih je razvidno, da ji minulo delo ni bilo obračunano niti izplačano. Sodišče navede, da je bila tožnici izplačana plača po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer pa tožena stranka meni, da višina osnovne plače nima nobenega vpliva na plačila dodatka za izmensko delo. Kar se tiče plačila za drugi del regresa za letni dopust za leto 2009, je potrebno navesti, da bi bila odločitev sodišča pravilna, v kolikor bi se tožnica pri toženi stranki zaposlila 1. 1. 2009, nesporno pa je, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 5. 10. 2007 do 30. 6. 2009 in ji pripada celotni regres in ne zgolj polovica. Enako velja za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, kjer je sodišče zavrnilo plačilo odškodnine zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta. Ob tem se je izkazalo, da je tožnica prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji je tožena stranka povedala, da ga ne more koristiti ter da naj gre v bolniški stalež. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu odločitve glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno.

V predmetni zadevi je tožnica uveljavljala denarni zahtevek in sicer iz naslova plačila preostanka regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 300,00 EUR neto oziroma bruto 360,00 EUR, iz naslova odškodnine oziroma nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 720,00 EUR neto ter iz naslova dodatka za izmensko leto za leti 2008 in 2009 v skupnem znesku 450,00 EUR neto. Sodišče prve stopnje je njene tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče, izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu čistilke z delovnim časom od 12 ur tedensko do 40 ur tedensko, po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 4. 2009 za 36 ur tedensko in osnovno plačo 314,78 EUR bruto ter ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 6. 2009, kot je to navedla tožnica med postopkom.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007) v 131. členu ureja regres za letni dopust in določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta, v primeru nelikvidnosti najkasneje do 1. novembra tekočega leta. Ob navedenem 4. odstavek 131. člena ZDR določa, da v primeru, ko ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. V primeru, da ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona (5. odstavek 131. člena ZDR). Poudariti tudi je, da 162. člen ZDR ureja pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu:

če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta,

če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega pri pridobil pravico do celotnega letnega dopusta,

če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

Tožnici je delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2009 (torej pred 1. julijem), kar pomeni, da ima pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, to je skupaj polovico regresa za letni dopust v letu 2009. Tako ji je tožena stranka pravilno izplačala pripadajoči ji sorazmerni del regresa, ker le-ta ni upravičena do celotnega regresa za letni dopust za leto 2009.

Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za izmensko delo za leti 2008 in 2009 v skupnem znesku 450,00 EUR neto. Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 6/2000 – 43/2006) v 123. členu določa, da je osnova za izračun dodatkov osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka. Za delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden, mu pripadajo dodatki od osnove in sicer za čas dela v popoldanski in nočni izmeni, kadar se delovni proces izvaja v najmanj dveh izmenah 10 %. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob navedenem tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izplačevala minimalno plačo, ki je bila višja od pogodbeno določene plače in ji pri tem izplačala višji znesek v tem obdobju za skupaj 2.158,00 EUR, kar pomeni, da je v tem znesku izplačala dejansko tudi dodatek za izmensko delo. Zakon o določitvi minimalne plače (Ur. l. RS, št. 114/2006) namreč določa, da je minimalna plača, ki pripada zaposlenemu za poln delovni čas, torej vključuje tudi različne dodatke, kar konkretno vtožuje tožnica. Zakon o minimalni plači pa tudi določa, da je minimalna plača določena v mesečnem znesku in se lahko izplačuje v nižjem, sorazmernem znesku le pri zaposlitvi za krajši delovni čas. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova dodatka za delo v izmeni, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izplačevala minimalno plačo, ki je bila višja od plače, ki bi ji šla po pogodbi vključno z vtoževanim dodatkom iz tega naslova.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 720,00 EUR neto iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2009 in se pri tem sklicevalo na določila 184. člena ZDR, ki določajo, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu jo je povzročil pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava ter da tožnica ni dokazala krivde tožene stranke. Pritožbeno sodišče opozarja, da je pri razlagi slovenske pravne ureditve in sodne prakse potrebno upoštevati in izhajati iz zavezujočih mednarodnih standardov prava EU ter novejše sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju: SES). Namen in cilj direktive 2003/88/ES, ki ureja letni dopust, je določanje minimalnih zahtev namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev, pri čemer pa je namen letnega dopusta tudi počitek in oddih, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa. Izraz odškodnina za neizrabljeni letni dopust, ki ga po oceni pritožbenega sodišča neustrezno uporablja določba 166. člena ZDR, je potrebno po namenu ter zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil Obligacijskega določila (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), za priznavanje katere se mora načeloma ugotoviti obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost, kar pa seveda iz primera 166. člena ZDR brez dvoma ne gre. Tako je potrebno upoštevaje sodno prakso SES sporno določbo razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo vsakemu delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tudi tistim, ki tega niso mogli npr. zaradi bolniškega ali starševskega dopusta niti v referenčnem obdobju, niti v obdobju za prenos. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) sicer tudi v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče evropskih skupnosti (SES) je v združeni zadevi Gerhard Schultz-Hoff (C-350/06) proti Deutsche Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Her Majesty’s Revenue and Customs odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe ki se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES. Tako je namen Direktive določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru tudi na letni dopust. Namen letnega dopusta pa je počitek in oddih delavca, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa, kot je to navedlo SES. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da je dosedanja starejša sodna praksa delovnih sodišč dejansko bila, da je sodišče delavcem prisodilo odškodnino za neizrabljeni letni dopust v primeru, ko je delavec pri delodajalcu pisno zahteval izrabo letnega dopusta, pa mu delodajalec tega ni omogočil. Konkretno je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30. 6. 2009 s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je tožnica predhodno bila v bolniškem staležu. V kolikor tožnica ni izkoristila pripadajočega ji letnega dopusta, pri čemer kot že navedeno, ji pripada v letu 2009 le polovica letnega dopusta po določilih 3. alinee 1. odstavka 162. člena ZDR, ji pripada iz tega naslova nadomestilo zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, koliko dni dopusta je tožnici pripadalo ter v nadaljevanju koliko dni je tožnica dejansko izkoristila. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da tožnica ni izkoristila v celoti pripadajočega dopusta za leto 2009, ji pripada nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta in ne odškodnina, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je posledično navedenemu razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v delu, kjer je sodišče zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov tožnice v znesku 533,36 EUR ter v delu, kjer je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki 392,04 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 522/2019
• VDSS Sodba Pdp 114/2021
• VDSS Sklep Pdp 346/2019