VDSS sodba Pdp 611/2010

Jedro

Vtoževana odpravnina sodi med terjatve v zvezi z opravljanjem funkcije direktorja, pomeni pa obliko odškodnine. Skladno s pogodbo o zaposlitvi, s katero je bila odpravnina dogovorjena, je tožnica zaradi pripojitve družbe, pri kateri je funkcijo opravljala, do odpravnine upravičena. Obveznost izplačati odpravnino je s pripojitvijo prešla med obveznosti tožene stranke kot prevzemne družbe.

Izrek

Pritožba se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 476,98 EUR, v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati razliko odpravnine v višini 45.409,78 EUR neto ter na navedeni znesek odvesti vse davke in prispevke in akontacijo dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.430,94 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2006 prenovili s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni zatrjevala, da je upravičena do odpravnine v višini dvanajstih plač zaradi pripojitve, temveč je pravico do odpravnine oprla na določbe nove pogodbe o zaposlitvi 7. 1. 2009, kljub temu, da je med strankama nesporno, da je prišlo do prenovitve stare pogodbe z novo pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče namreč zaključi, da je tožnica upravičena do izplačila odpravnine zaradi pripojitve, pred tem pa presoja pogodbeno voljo strank ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Zato ni jasno, na podlagi katere pogodbe o zaposlitvi je tožnici prisodilo odpravnino v višini dvanajst neto plač. Nadalje očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, obenem pa ji odvzelo možnost obravnavanja, ko ni izvedlo niti enega dokaza, ki ga je predlagala v zvezi z ugotavljanjem pogodbene volje strank. Posledica opisane kršitve postopka je nepravilna dokazna ocena, zavrnitve predlaganih dokazov pa sodišče ni obrazložilo. Nesprejemljivo je postopanje sodišča, ki na podlagi zaslišanja prič, katerih izpovedi so sicer nasprotujoče in nejasne, zaključi, kakšna je bila skupna pogodbena volja strank. O skupni volji strank oziroma namenu tožene stranke zaslišane priče niso ničesar izpovedale. Zaključki sodišča prve stopnje so nejasni, nedokazani in neobrazloženi. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnica do zneska odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009 upravičena v bruto znesku, od tega zneska pa je delodajalec dolžan obračunati in odvesti davke in prispevke. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče glede na 40 % uspeh tožene stranke izračunane stroške tožnice in tožene stranke med seboj pobotati in toženi stranki naložiti v plačilo le razliko po izvedenem pobotu. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na tožbo tožnica prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi tožene stranke zatrjevane kršitve in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi (pogodbeno) materialno pravo, razen v delu glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba večkrat navaja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa so v razlogih sodbe navedena odločilna dejstva (glede temelja in višine prisojene odpravnine), zato zatrjevane kršitve določb postopka niso podane. Vprašanje, ali ugotovljena dejstva oziroma zapis pogodbenih določil omogoča zaključek o prenovitvi stare z novo pogodbo o zaposlitvi, pa spada na področje pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja nesporna dejstva:

- tožnica je dne 5. 6. 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi kot poslovodja družbe H.P., d. d., z mandatom 5 let (od 1. 3. 2006 do 28. 2. 2011);

- s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Srg 2009/109 je bila s 6. 1. 2009 družba H.P. izbrisana iz sodnega registra, ker se je pripojila prevzemni družbi (toženi stranki);

- dne 7. 1. 2009 je tožnica s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja za PE S.R. & H.P. za mandatno obdobje 2 let (od 7. 1. 2009 do 7. 1. 2011);

- dne 29. 4. 2009 je tožnica podala toženi stranki predlog za sporazumno prenehanje, podrejeno pa odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009;

- tožnici je na podlagi njene odpovedi po izteku trideset dnevnega odpovednega roka dne 3. 6. 2009 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki;

- tožena stranka je obračunala tožnici odpravnino v bruto znesku 15.031,83 EUR in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov dne 13. 7. 2006 izplačala neto znesek 14.717,54 EUR (tri plače), pri čemer osnovo za obračun odpravnine predstavlja plača za april 2009.

Glede na navedene ugotovitve pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru šlo za združitev družbe H.P., d. d., s toženo stranko v obliki pripojitve (1. in 2. odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah; ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami). Skladno s 4. odstavkom navedenega člena prevzete družbe prenehajo, ne da bi bila prej opravljena njihova likvidacija. Pravne posledice pripojitve nastanejo z dnem vpisa v sodni register (591. člen ZGD-1). Pripojitev je bila vpisana v sodni register dne 6. 1. 2009. S tem dnem je tožnici prenehala funkcija direktorice družbe H.P., d.d., skladno s 6. odstavkom 580. člena ZGD-1 pa je na prevzemno družbo prešlo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik je vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Torej tudi v tožničino pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2006. Ker slednja za primer združitve ni določala prenehanja veljavnosti stare pogodbe o zaposlitvi oziroma je le-ta prenehala veljati šele s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi 7. 1. 2009 (12. točka nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009), so s 6. 1. 2009 na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) prešle pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožnica na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (toženo stranko).

Trditveno podlago tožničinega zahtevka predstavljajo med drugim tudi navedbe tožnice o pripojitvi prejšnje družbe H.P., d.d. k toženi stranki kot tudi povzetek 8. 9. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 1. 2009. Ta je določala, da v primeru pripojitev tožnici pripada odškodnina v višini dvanajstih neto plač, ki jo tožnica prejme na svoj račun, družba (pravna prednica tožene stranke) pa plača ustrezne davke, prispevke ter akontacijo dohodnine. Ker po 3. odstavku 180. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka, zadošča, če tožnica zahtevek opredeli po višini, sodišče pa je materialno pravno dolžno presojati tisto dejansko podlago, ki jo navede stranka. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da tožnica ni zatrjevala, da je do denarnega zneska v višini 12 plač upravičena prav zaradi pripojitve.

Tožnica je s toženo stranko dne 7. 1. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki je v 11. točki določala pravico do odpravnine. V točki 11.1. sta stranki enotno ugotovili, da je bila tožnica glede na do sedaj veljavno pogodbo o zaposlitvi upravičena do dvanajst neto plač odpravnine. Hkrati sta si bili stranki enotni, da se vse določbe, ki veljajo za odpravnino po poslovodstveni pogodbi z dne 5. 6. 2006, predvsem tiste, ki se nanašajo na pripojitev, prenašajo v veljavo tudi v to pogodbo o zaposlitvi, in sicer do poteka mandatnega obdobja oziroma tudi v primeru, da tožnica sama odpove pogodbo pred potekom mandatnega obdobja.

Primeri, ko je tožnica upravičena do izplačila odpravnine, so bili določeni v 8. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2006. Odpravnina spada med zahtevke v zvezi z opravljanjem funkcije direktorja; pomeni pa obliko odškodnine. Po točki 8.9. je bila tožnica upravičena do odškodnine - denarne odmene tudi v primeru pripojitve družbe H.P., d.d.. To sta stranki tudi enotno ugotovili oziroma vnesli v točko 11.1. nove pogodbe o zaposlitvi. Dne 6. 1. 2009 je v posledici pripojitve tožnica pridobila pravico do denarne odmene v višini dvanajstih neto plač, istega dne pa je obveznost prevzete družbe H.P., d.d. prešla med obveznosti tožene stranke kot prevzemne družbe. Tako iz 8.9. točke stare pogodbe o zaposlitvi kot iz 11.1. točke nove pogodbe o zaposlitvi izhaja obveznost tožene stranke po plačilu denarne odmene v višini 12 plač zaradi pripojitve.

Podlaga za tako razlago pogodbenih določil je njihov jezikovni pomen, saj se po 1. odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Različni in za stranke sporni sta le razlagi pogodbenih določil glede vprašanja, do kolikšne odpravnine je tožnica upravičena v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi pravica do odškodnine oziroma denarne odmene in njene višine v primeru statusnih sprememb, zaradi česar tudi ni potrebe po zasliševanju prič glede prave pogodbene volje obeh strank. Brezpredmetno in neutemeljeno je zato pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sodišče napravilo na podlagi izpovedi zaslišanih prič, in pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti, ker sodišče ni zaslišalo nobene od oseb, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožena stranka se sicer sklicuje, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2006 prenovili s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009, vendar se skladno s 1. odstavkom 324. člena OZ prenovitev ne domneva. V obravnavani zadevi ni prišlo do prenovitve, saj ob in po spremembi delodajalca (in torej tudi v pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009) stranki nista izrecno in nedvoumno izrazili volje, da ugasne toženkina obveznost po plačilu denarne odmene zaradi pripojitve družbe – pravne prednice k toženi stranki. Ob tem velja poudariti, da je bil namen sklenitve nove pogodbe v prvem letu mandatnega obdobja prav ohranitev pravic delavca (1. točka nove pogodbe o zaposlitvi).

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je osnova za izračun višine odpravnine (denarne odmene) izplačana plača za mesec april 2009. Pri izračunu odpravnine je upoštevalo znesek, ki ga je navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi 9. 3. 2010, to je neto plačo 5.010,61 EUR, in tožnici pravilno prisodilo znesek, ki ustreza vrednosti 12 neto plač ali 60.127,32 EUR. Na navedeni znesek pa je tožena stranka dolžna odvesti še davke, prispevke ter akontacijo dohodnine, kot je bilo določeno v 8.9. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2006.

V zvezi s stroškovno odločitvijo je utemeljena pritožba tožene stranke, ki navaja, da je potrebno pri odmeri stroškov upoštevati tudi stroške, ki jih je priglasila in ob upoštevanju končnega uspeha strank opraviti pobot med stroški tožeče in tožene stranke. V skladu z določbo 154. člena ZPP je sodišče pravilno ugotovilo, da uspeh tožnice v pravdi znaša 60 %, kar posledično pomeni, da uspeh tožene stranke ustreza 40 %. Od odmerjenih stroškov tožene stranke v znesku 2.384,90 EUR in upoštevaje 40 % uspeh, njeni stroški znašajo 953,96 EUR, stroški tožnice pa 1.430,94 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici stroške postopka v višini 476,98 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo zoper ugodilni del sodbe ni uspela; uspela je le delno glede odločitve o stroških. Ta uspeh je glede na vrednost neuspešno izpodbijanega dela glavne terjatve minimalen, zato ji ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k razrešitvi zadeve, slednja sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. v povezavi s 155. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 270/2014
• VDSS sodba in sklep Pdp 1332/2010
• Sklep VIII Ips 14/2010