VDSS sodba Pdp 497/2010

Jedro

Regres za letni dopust ni občasna dajatev, tako da za zastaranje velja splošni petletni zastaralni rok, obresti od neizplačanega regresa za letni dopust pa so stranska terjatev, ki zastara v zastaralnem roku treh let.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v tč. 1 izreka delno spremeni tako, da se v zvezi s tč. 2 izreka v tem delu v celoti glasi:

„1.

Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki, iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust skupaj bruto znesek 1.772,49 EUR in sicer:

- regres za letni dopust za leto 2004 v bruto znesku 319,23 EUR;

- regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 354,70 EUR;

- regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 453,80 EUR;

- regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 497,27 EUR in

- regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 147,49 EUR,

od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za leti 2004 in 2005 od 30. 4. 2006, za leta 2006, 2007 in 2008 pa od 2. novembra tekočega leta, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

2.

V presežku se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti in za regres za letni dopust v bruto znesku 67,87 EUR zavrne.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust skupaj bruto znesek 1.772,49 EUR, in sicer: za leto 2004 v bruto znesku 319,23 EUR, za leto 2005 v bruto znesku 354,70 EUR, za leto 2006 v bruto znesku 453,80 EUR, za leto 2007 v bruto znesku 497,27 EUR in za leto 2008 v bruto znesku 147,49 EUR, od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za leti 2004 in 2005 od 1. avgusta, za leta 2006, 2007 in 2008 pa od 2. novembra tekočega leta, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I./1. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti in za regres za letni dopust v bruto znesku 67,87 EUR zavrnilo (I./2. tč. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna plačati tožnici nadure v višini 1.512,82 EUR bruto, od tega zneska predhodno obračunati in odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 8. dni pod izvršbo (I./3. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 1.317,14 EUR in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 30. 4. 2009 dalje do plačila je zavrnilo (I./4. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti znesek 184,94 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./5. tč. izreka). Glede na to, da je tožnica umaknila tožbo za plačilo regresa za letni dopust za leti 2002 in 2003 v skupnem znesku 567,52 EUR s pp, je sodišče prve stopnje s sklepom v tem delu postopek ustavilo (II./1. in II./2. tč. izreka).

Zoper 1., 3. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlogov na strani tožene stranke, ki so slednji onemogočili izplačilo vtoževanega zneska iz naslova regresa tožnici. Od leta 2003 dalje je bila namreč v finančnih težavah in na robu stečaja. Z delavci se je dogovorila, da bodo družbo poskušali ohraniti. V ta namen so se strinjali, da ne bodo po vsej sili zahtevali izplačila regresa. Tudi samo višino regresa za leto 2006 je sodišče prve stopnje napačno izračunalo, saj je tožena stranka v letu 2005 poslovala z izgubo, zato je tožnica upravičenega do sorazmernega plačila regresa od nižjega bruto zneska (534,13 EUR). Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da 561,5 nadur tožnici ni bilo plačanih. Priča I.S. (tudi J.S.) je navedla, da je tožnica v letu 2008 delala le do februarja, kasneje pa je bila doma in je koristila nadure. Tudi tožnica sama je v svoji izpovedbi navedla, da je v letu 2008 redno opravljala delo do konca marca 2008 in da je potem koristila ure. Sicer pa navedeno dejstvo potrjuje sam dopis na priloženi listini, da se pogodbe o zaposlitvi za nadure iz leta 2007 in 2008 ter polovico iz leta 2004 podaljšajo. Sodišče prve stopnje je prav tako napačno ugotovilo dejansko stanje glede originalne knjižice opravljenih delovnih ur (priloga B34 spisa), saj so bili iz nje iztrgani le prazni listi. V času ko ni vpisov v knjižico ni bilo proizvodnje, in da v knjižici ne bi bilo praznih listov, so bili ti enostavno odstranjeni. Ta knjižica je torej popolna in iz nje izhaja, da tožeča stranka v mesecu marcu in aprilu 2008 ni delala temveč je koristila nadure. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačila tožnici v znesku 150,00 EUR, kot to izhaja iz potrdila z dne 26. 7. 2009, za kar so se tudi zmanjšale nadure. Obstoj plačila je nesporen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, koliko je znašal regres za leto 2006 za podjetja, ki so poslovala z izgubo, vendar pa se sodišče prve stopnje v nadaljevanju do tega zneska ni opredelilo. Njegovo materialnopravno tolmačenje, da v skladu z 206. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in 344. členom Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) obresti glede zastaranja delijo usodo glavnice in zastarajo v 5 letih, je napačno. Napačna pa je tudi odločitev glede nadur. Zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju datuma sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi za vtoževano obdobje, toženi stranki še ni moglo biti znano število neizkoriščenih nadur tožnice, ne drži. Ta dokument namreč služi le evidenci nadur. Tožena stranka je v času trajanja zadnje pogodbe o zaposlitvi izračunala, koliko nadur ima tožnica še neizkoriščenih, in kdaj jo bo poslala domov, da bo te nadure lahko izkoristila do 25. 4. 2008. To je razvidno tudi iz priloge A6, saj je imela tožnica v trenutku izpolnitve kolone za leto 2008 že negativne ure, ker je bila takrat že na koriščenju nadur. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi pravilo o dokaznem bremenu. Tožnica je bila namreč tista, ki bi morala dokazati, da je v spornem času delala. Sodišče prve stopnje listine, ki se nahaja kot priloga A6 spisa ne bi smelo dvakrat različno dokazno presoditi. Najprej jo je namreč štelo kot verodostojen dokaz o številu tožničinih nadur, v nadaljevanju pa je zaključilo, da pripis na tem dokumentu, glede podaljšanja pogodb o zaposlitvi, ni verodostojen dokaz o tem dejstvu. S tem je kršilo določbe postopka. Napačno je ugotovilo tudi samo število nadur in njihovo višino, saj ne bi smelo vzeti povprečja nadur v določenem obdobju, temveč bi moralo šteti, da je število ur v tem obdobju nedokazano. Neutemeljeno pa je tudi zaključilo, da je vrednost posamezne nadure izračunalo s pomočjo povprečne mesečne bruto plače tožnice ter povprečno urno bruto postavko ter da tožnica v nobenem letu ni opravila več kot 180 nadur, saj ob pomanjkanju dokazov v tej smeri, ne bi smelo odločiti v tožničino korist. V zvezi s stroškovno odločitvijo tožena stranka navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje, glede na dikcijo Tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), priznati nagrado za narok z dne 12. 2. 2010. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, z izjemo manjšega dela glede obresti.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke kot svojega bivšega delodajalca zahteva plačilo neizplačanega regresa za letni dopust za leta 2004 do vključno 2008 v skupnem znesku 1.840,36 EUR ter plačilo v letih 2004 do 2008 opravljenih in neizplačanih 561,5 nadur, v skupnem znesku 2.829,96 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. V zvezi z zahtevanim plačilom iz naslova neizplačanega regresa je za posamezna leta vtoževanega obdobja ugotovilo, koliko časa (mesecev) je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena in ji nato za ta čas, ob upoštevanju višine regresa določene v panožni kolektivni pogodbi, priznalo plačilo sorazmernega dela regresa, v posledici česar ji je iz tega naslova prisodilo znesek 1.772,49 EUR (tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče to odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot materialnopravno pravilno, z izjemo manjšega dela glede obresti (o tem več v nadaljevanju) ter sprejema dejanske in pravne zaključke, ki jih je sodišča prve stopnje v utemeljitev te svoje odločitve navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 4 in 5) in jih zato ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodatno navaja:

Tožena stranka šele v pritožbi prvič navaja, da so se delavci, zaradi želje po ohranitvi svojih zaposlitev pri toženi stranki, strinjali, da ne bodo zahtevali izplačil regresa; da bi plačilo regresa delavcem za toženo stranko pomenilo stečaj ipd., pri čemer pa niti ne navede zakaj teh novih trditev ni mogla zatrjevati pravočasno (v smislu določila 286. člena ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče teh njenih novih trditev ni upoštevalo (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se delavec zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja, ki so kot minimum določene zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi (regres, odpravnina, plača), ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic.

Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino regresa za leto 2006, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka v letu 2005 poslovala z izgubo, je neutemeljen, saj tožena stranka tega dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Navedla je zgolj, da je bila v letih 2006, 2007 in 2008 nelikvidna. Torej gre tudi v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je bilo na podano trditveno podlago pravdnih strank vezano (7. člen ZPP), in zato ni imelo podlage za drugačno odločitev o tem delu tožbenega zahtevka. Samo dejstvo, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, koliko je znašala višina regresa za podjetja, ki so v preteklem letu poslovala z izgubo, pri čemer tega zneska potem ni upoštevalo pri izračunu, pa na samo pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Iz obrazložitve sodbe pa tudi jasno izhaja, da je pri izračunu tožničine terjatve iz naslova regresa za leto 2006 upoštevalo višji znesek (605,07 EUR). Očitana kršitev pravil postopka torej ni podana.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer v delu, v katerem tožena stranka ugovarja zastaranje obrestnega dela tožbenega zahtevka iz naslova neizplačanega regresa. Po določbi prvega odstavka 347. člena OZ zastarajo terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno, ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Zamudne obresti kot stranske terjatve zastarajo, ko zastara tudi glavna terjatev samo kadar glavna terjatev dejansko zastara (344. člen OZ). To pravilo pa se ne uporablja, kadar so za stranske terjatve določeni krajši zastaralni roki. Stranska terjatev torej lahko zastara že pred glavno terjatvijo, saj zakon v prvem odstavku 347. člena OZ to posebej določa. Regres ni občasna dajatev in zato zanj velja splošni petletni zastaralni rok, obresti na neizplačan regres pa so stranska terjatev in je zato utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred vložitvijo tožbe. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zapadlost zneskov regresa za leti 2004 in 2005 določilo na dan 30. 4. 2006, t.j. tri leta pred vložitvijo tožbe, višji tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti pred tem časom, pa je zavrnilo. Tožnica je tožbo vložila 30. 4. 2009 in je bil s tem dnem pretrgan tek zastaranja, tako da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vključno 30. 4. 2006 dalje.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo vtoževane terjatve iz naslova nadurnega dela ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 2004 do 2008 opravljala nadurno delo po odredbi delodajalca, t.j. tožene stranke; da iz tega naslova ni koristila prostih dni, kot je to trdila tožena stranka; da tožnica upravičeno terja plačilo 438,5 nadur ter da znaša urna bruto postavka v tožničinem primeru 3,45 EUR/naduro. Glede na navedeno je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati znesek 1.512,82 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek s pp (tč. I/3 izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče tudi to izpodbijano odločitev ocenjuje kot materialnopravno pravilno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 5 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotne pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

Tožena stranka se je pred tožničinim zahtevkom iz naslova neizplačanih nadur branila z ugovorom, da je tožnici iz tega naslova podaljšala pogodbo o zaposlitvi (v obdobju od februarja 2008 do 25. 4. 2008) in da je tožnica iz tega naslova v teh mesecih koristila ure ter ni opravljala dela. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov njen ugovor zavrnilo. Zaključilo je, da tožena stranka verodostojne listine, ki bi vsebovala popolne podatke o prisotnosti tožnice na delu oziroma o koriščenju ur, v navedenem obdobju, ni predložila in ker na podlagi zaslišanja tožnice in prič ni z gotovostjo ugotovilo, da bi naj tožnica, v zatrjevanem obdobju bila ves čas dejansko odsotna ter koristila nadure, je pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka upoštevalo trditve tožnice in podatke o nadurah, ki so razvidni iz seznama zaposlenih (priloga A6). Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Njegova dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Ob upoštevanju trditvene podlage in izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja.

Pritožbena graja te dokazne ocene ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni vzelo v obzir vse dokaze, tudi tiste, ki jih tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja (izpovedbo zaslišane priče I.S., tožničino izpovedbo, knjižico opravljenih delovnih ur – priloga B34, seznama zaposlenih – priloga A6) in jih tudi pravilno dokazno ocenilo, zato se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, le sklicuje (stran 6, 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj v pojasnilo pa še dodatno navaja, da je v obravnavani zadevi zlasti potrebno upoštevati okoliščino, da je bila tožena stranka kot tožničin delodajalec dolžna predložiti verodostojen dokaz o številu opravljenih ur tožnice. Predložena knjižica, iz katere so iztrgani listi ravno za relevantno obdobje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča temu dokaznemu standardu ne zadosti. Prav tako pa je sodišče prve stopnje povsem logično in pravilno zaključilo, da ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica zadnjo pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenjeni za obdobje do 25. 4. 2008, podpisala 3. 12. 2007, predložena listina (seznam zaposlenih – nadure: priloga A6), ki je bila očitno sestavljena po tem datumu, saj vsebuje tudi podatke za leto 2008, kljub temu, da sicer vsebuje pripis o podaljšanju pogodb o zaposlitvi, ni mogla biti podlaga za podaljšanje tožničine pogodbe o zaposlitvi za nadure. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da je delodajalec tisti, ki je dolžan voditi popolno evidenco o prisotnosti svojih delavcev na delu. Prav tako pa je tudi delodajalec tisti, ki je dolžan dokazati, da je delavcu obračunal in izplačal plačilo za vso opravljeno delo v skladu s predpisi. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, in sicer tudi pri porazdelitvi dokaznega bremena pravdnih strank v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je o obsegu in višini vtoževanih nadur za tožnico odločalo tudi sklicujoč se na določilo 215. člena ZPP, ker na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, kolikšno število nadur, za posamezno obdobje, tožnica utemeljeno vtožuje. Sicer je ugotovilo, da je tožnica opravila nadure, ki jih ji tožena stranka ni izplačala. Zato je o tem dejstvu utemeljeno sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu in pri tem tudi pravilno upoštevalo, da bi morala tožena stranka, kot tožničin delodajalec, voditi merodajno evidenco o dejansko opravljenih nadurah tožnice za sporno obdobje, česar pa ni storila oziroma podatkov o tem ni predložila. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila za neizplačanih 438,5 nadur po vrednosti 3,45 EUR/naduro. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno določilo število nadur in njihovo višino, ter da bi moralo tožničin tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja dokazov zavrniti, ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje predloženo listino (seznam zaposlenih – nadure: priloga A6) dvakrat različno dokazno ocenilo, ugotavlja, da tožena stranka tožničinim trditvam, da je v vtoževanem obdobju opravila 561,5 nadur niti ni prerekala, navedla je zgolj, da jih je tožnica koristila v obliki odsotnosti z dela, zato je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo utemeljeno vključilo v dejansko podlago svoje odločitve. Sicer pa je treba tudi upoštevati, da tožena stranka druge evidence o številu nadur, ki naj bi jih opravila tožnica ni predložila. Dejstvo, ali je tožnica iz naslova nadurnega dela dejansko koristila ure oziroma, ali ji je iz tega razloga tožena stranka res podaljšala pogodbo o zaposlitvi, pa je bilo med pravdnima strankama sporno, zato je bila v tem delu dokazna ocena sodišča prve stopnje potrebna. Navedeni ugovor tožene stranke, ni sprejelo, za kar je navedlo tehtne razloge. S tem v zvezi se je opredelilo tudi do pripisa o podaljšanju pogodb za nadure na predloženem dokazu (seznam zaposlenih – nadure: priloga A6), ki ga tožena stranka v pritožbi izpostavlja (stran 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačila 150,00 EUR tožnici, kot naj bi to izhajalo iz potrdila z dne 26. 7. 2009, za kar so se zmanjšale nadure, je protispisen, saj se navedeno potrdilo v spisu ne nahaja, sicer pa tožena stranka trditev, da je tožnici iz tega naslova plačala 150,00 EUR v postopku pred sodiščem prve stopnje niti zatrjevala ni, tako, da gre tudi v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbi graja tudi stroškovno odločitev. Navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje, glede na določilo Tar. št. 3102 ZOdvT, priznati nagrado tudi za narok z dne 12. 2. 2010, ker nagrada nastane za zastopanje strank na posameznem naroku in ne na celotni glavni obravnavi. Takšno materialnopravno tolmačenje tožene stranke je pravno zmotno. Pritožbeno sodišča pojasnjuje, da je Tarifo, ki je sestavni del ZOdvT treba razlagati v povezavi z normativnim delom zakona, ki v 14. členu določa obseg nagrade in uveljavlja načelo, da se v isti zadevi na vsaki stopnji določi ena nagrada za vse vloge in ena nagrada za vse naroke. Drugih razlogov pritožba v tem delu ne navaja, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroškovno odločitvijo le sklicuje (stran 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I./1. tč. izreka delno spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti za leti 2004 in 2005 tečejo od 30. 4. 2006 dalje in se višji obrestni zahtevek zavrne, v preostalem pa na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi jasnosti je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sodišče prve stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, ker je bila ta spremenjena zgolj v obrestnem delu. Glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da tožena stranka svoje pritožbene stroške krije sama, saj je bila njena pritožba z izjemo manjšega dela glede obresti, sicer v celoti neutemeljena (drugi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 339. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 878/2007
• VDSS sodba Pdp 211/2015
• VDSS sodba Pdp 668/2010