Sklep VIII Ips 90/2013

Jedro

Ob tem, da je bilo vključno s tožnikom na čakanju večje število delavcev, ki jim je bila potem odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določb od 96. do 102. člena ZDR, je sodišče najmanj preuranjeno presodilo, da je bila individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku zakonita, ne da bi razčistilo, kakšen je bil položaj ostalih delavcev na čakanju in ne da bi se opredelilo do tega, ali so se potrebe po delu tožnika in potrebe po delu ostale (večje) skupine delavcev, med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ostalim delavcem kakorkoli spremenile.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 26. 11. 2009 tožniku podala tožena stranka. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku na podlagi navedene odpovedi delovno razmerje ni prenehalo in da je tožena stranka od 9. 1. 2010 dalje dolžna tožniku priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače ter tožnika pozvati na delo in mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil zaradi krčitve dejavnosti tožene stranke podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem času odpovedana le manjšemu številu delavcev in da tožena stranka ni imela možnosti tožniku ponuditi druge ustrezne zaposlitve.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb, da je bil pri toženi stranki v primerjavi s sodelavci neenakopravno obravnavan, ker tožena stranka sporne odpovedi ni obravnavala v okviru reševanja večjega števila presežnih delavcev. Ob ugotovitvah sodišča, da je pri toženi stranki v času sporne odpovedi prenehala potreba po delu kar 70 delavcem, ki so bili na čakanju, da je bila v mesecu novembru 2009 podana odpoved iz poslovnega razloga le 14. od teh delavcev, preostali pa so bili obravnavani v okviru programa razreševanja večjega števila nepotrebnih delavcev, ki ga je tožena stranka sklenila pripraviti že v mesecu decembru 2009, sodišču očita zmotno uporabo določb 96. do 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker je štelo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonito odpovedana brez vključitve v tak program. Vztraja tudi pri očitku neenakopravne obravnave glede možnosti prekvalifikacije.

4. Revizija je utemeljena.

5. Ker je sodišče druge stopnje soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana v posledici prenehanja potreb po delu manjšega števila delavcev, je s tem vsaj smiselno odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan zato, ker ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil sprejet program razreševanja večjega števila nepotrebnih delavcev. Ob taki odločitvi je sodišče evidentno štelo, da protipravne neenakopravne obravnave ni bilo. Zato v reviziji izrecno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Na druge bistvene kršitve se tožnik v reviziji le pavšalno sklicuje, ne da bi jih vsebinsko opredelil in obrazložil. Zato sodišče z vidika ostalih zgolj naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

6. Na podlagi 96. člena ZDR je delodajalec, ki zaposluje od najmanj 100 in manj kot 300 delavcev, ko ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno najmanj 10 % delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Enako mora ravnati, če postane v obdobju treh mesecev zaradi poslovnih razlogov nepotrebno delo 20 ali več delavcev. V naslednjih členih ZDR določa vsebino in način sprejemanja programa ter njegovo izvedbo.

7. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v drugem polletju 2009 zaposlovala okrog 150 delavcev, da zaradi skrčenja naročil v pogojih gospodarske krize od 1. 7. 2009 dalje ni mogla zagotoviti dela 70 delavcem, ki jih je, vključno s tožnikom, najprej napotila na čakanje za tri mesece, nato pa jih je 29. 9. 2009 obvestila o podaljšanju čakanja še za nadaljnje tri mesece in hkrati podala predlog pristojnemu ministrstvu za odobritev tudi tako podaljšanega čakanja. Ker pa je poslovni partner v naslednjih dneh dodatno odpovedal pomembna naročila do konca leta 2009 in za leto 2010, je tožena stranka sklenila iz poslovnega razloga takoj odpovedati pogodbo o zaposlitvi 14 delavcem, med njimi tudi tožniku. Zato je dne 12. 10. 2009 preklicala odločitve o začasnem čakanju na delo in tožnika dne 19. 11. 2009 obvestila o nameravani odpovedi, dne 26. 11. 2009 pa mu je potem odpoved tudi podala, ker ni bilo potreb po njegovem delu protikorozista. Na enak način je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana še 13 drugim delavcem. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka z odpuščanjem preostalih delavcev, glede katerih je prenehala potreba po delu, nadaljevala, vendar so jim bile odpovedi pogodb o zaposlitvi podane šele v maju 2010.

8. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah je sodišče zmotno, najmanj pa preuranjeno, presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi sprejela program razreševanja večjega števila presežnih delavcev iz 99. člena ZDR, oziroma je najmanj preuranjeno presodilo, da pri toženi stranki ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni postalo nepotrebno delo več kot 10 % delavcev. Pri svoji odločitvi se sodišče neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 242/2010 (sodba z dne 6. 3. 2012) in VIII Ips 264/2011 (sodba in sklep z dne 4. 9. 2012). V teh zadevah je šlo za primere, ko je večim delavcem pri delodajalcu že predhodno na različne načine prenehala zaposlitev, še preden je delodajalec ugotavljal prenehanje potreb po delu določenega števila delavcev iz poslovnega razloga. Le v teh primerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se pri številu delavcev, katerih potreba po delu je prenehala iz poslovnega razloga, upoštevajo le delavci, ki jim je bila potem iz tega razloga pogodba tudi odpovedana.

9. V tožnikovem primeru oziroma pri toženi stranki pa je šlo glede na ugotovitev sodišča za drugačno dejansko stanje. Pri toženi stranki že od 1. 7. 2009 ni bilo potrebe po delu kar 70 delavcev (evidentno preko 10 % zaposlenih). Ti delavci so bili na čakanju, ki jim je bilo po treh mesecih tudi podaljšano. Potem pa je tožena stranka v mesecu novembru 2009 kot manjšemu številu odpovedala pogodbe o zaposlitvi le 14 delavcem (manj kot 10 % vseh zaposlenih), med njimi tudi tožniku (po izpovedbi direktorja tožene stranke M. S. zato „ker takrat še ni bil izdelan program prestrukturiranja podjetja in še nismo mogli pristopiti k odpuščanju večjega števila delavcev“). Hkrati je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z odpovedmi pogodbe o zaposlitvi tem delavcem nadaljevala, s tem da so jim bile odpovedi podane šele v maju 2010. Sodišče se pri tem ni opredelilo, v kakšnem statusu so bili preostali delavci, ki so bili napoteni na čakanje (sodišče sicer v obrazložitvi sodbe v zvezi z začasnim čakanjem omeni kontakte tožene stranke s pristojnim ministrstvom – očitno v zvezi z določbami Zakona o delnem povračilu nadomestila plače (v nadaljevanju ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009), ki je v tem obdobju status delavca na čakanju posebej urejal) in kaj se je z njimi dogajalo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tega, kako so bili obravnavani ostali delavci, ki jim je bila v maju 2010 odpovedana pogodba o zaposlitvi in kdaj je tožena stranka pričela z opravili v zvezi s temi odpovedmi ter ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med podajo odpovedi tožniku ter pripravami na odpoved pogodb o zaposlitvi ostalim delavcem kakorkoli bistveno spremenile. Kolikor se te razmere niso spremenile in kolikor preostalih delavci na začasnem čakanju na podlagi določb ZDPNP niso bili v posebnem položaju (na podlagi četrtega odstavka 2. člena navedenega zakona se je za delavce, ki so bili vključeni v ukrep po tem zakonu, štelo, da pred napotitvijo in v času začasnega čakanja na delo ni nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), presoja sodišča, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez upoštevanja določb 96. do 102. člena ZDR ni utemeljena.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po dodatnem razčiščenju navedenih vprašanj bo lahko sodišče o zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o utemeljenosti preostalih tožnikovih tožbenih zahtevkov ponovno odločilo.

11. V skladu s členom 365/III ZPP je sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 178/2012
• Sodba VIII Ips 72/2011
• Sklep VIII Ips 182/2012