<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1430/2016
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1430.2016

Evidenčna številka:UL0013911
Datum odločbe:22.03.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), mag. Damjan Gantar (poroč.), dr. Boštjan Zalar
Področje:TUJCI
Institut:vizum za dolgoročno bivanje - zavrnitev izdaje vizuma za dolgoročno bivanje - prostovoljno delo - enotno dovoljenje za prebivanje in delo

Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev vizuma za dolgoročno bivanje iz prvega odstavka 19. člena ZTuj-2. Prav tako pa je tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 20. člena ZTuj-2, ki sicer določeni kategoriji tujcev, ki že bivajo v Sloveniji, omogoča, da se jim lahko izda vizum tudi po tem, ko že bivajo v Sloveniji, vendar je osnovni pogoj ta, da gre za tujce, ki za vstop v Republiko Slovenijo niso potrebovali vizuma. Tožnik pa je kot državljan Nepala za vstop v Republiko Slovenijo potreboval vizum, torej ne spada v tisto kategorijo tujcev, za katero bi bilo mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 20. člena ZTuj-2. Iz navedenih razlogov je odločitev tožene stranke o zavrnitvi izdaje vizuma za dolgoročno bivanje pravilna.

Izdaja vizuma je bila zavrnjena iz razloga, ker ga tožnik ni pridobil že pred vstopom v Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu, s katero je bila zavrnjena izdaja vizuma za dolgoročno bivanje (vizum D). Z isto odločbo je v izreku odločbe ponovno zavrnila izdajo vizuma za dolgoročno bivanje zaradi neizpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 19. člena in drugega odstavka 20. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V obrazložitvi odločbe pojasnjuje potek postopka do izdaje izpodbijane odločbe in navaja, da je prvostopenjski organ tožniku očital, da je zlorabil vizum za kratkoročno prebivanje, ki ga je pridobil z namenom zasebnega obiska garantke A.A., saj sta se z njo dogovorila, da na njeno povabilo pride in nadaljuje z delom na socialnem področju. Prvostopenjski organ še navaja, da bi moral tožnik opravljati delo na podlagi dovoljenja za prebivanje in da je treba vlogo za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje (vizum D) vložiti pred prihodom tujca v Republiko Slovenijo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da prvi odstavek 19. člena ZTuj-2 določa, da mora tujec vizum za dolgoročno bivanje pridobiti pred vstopom v Republiko Slovenijo, razen če ta zakon ne določa drugače. Potrebno je pred vstopom zaprositi za vizum in pred vstopom mora biti tudi prošnji ugodeno. Prvi odstavek 20. člena ZTuj-2 določa kategorije tujcev, ki se jim vizum za dolgoročno bivanje lahko izda. Drugi odstavek 20. člena ZTuj-2 določa, da se vizum za dolgoročno bivanje lahko izda tudi tujcu, ki že biva v Republiki Sloveniji in ki za vstop vanjo ni potreboval vizuma. Ta določba bi bila uporabljiva le v tistem primeru, če bi šlo za tujca državljana države, za katere ne velja vizumska obveznost. Tožnik kot državljan Nepala pa za vstop v Republiko Slovenijo potrebuje vizum, zato izjema po drugem odstavku 20. člena ZTuj-2 zanj ne velja. Torej bi moral za vizum za dolgoročno bivanje zaprositi in ga tudi pridobiti še pred vstopom v Republiko Slovenijo. Nadalje se drugostopenjski organ opredeljuje do pritožbenih navedb o tem, da prostovoljskega dela ne gre enačiti z delom v smislu dela ali zaposlitve in da ni nikjer določeno, da je za opravljanje prostovoljnega dela potrebno delovno dovoljenje. S tem v zvezi drugostopenjski organ pojasnjuje, da Zakon o prostovoljstvu v prvem odstavku 2. člena res določa, da je prostovoljstvo družbeno koristna brezplačna aktivnost, vendar pa prvi odstavek 5. člena citiranega zakona določa, da je prostovoljsko delo delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Torej gre še vedno za delo, čeprav ne v smislu odplačnega dela. Za prostovoljno delo sicer res ne veljajo določila Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, vendar pa je še vedno za to delo potrebno upoštevati določila ZTuj-2, pri čemer tožena stranka pojasnjuje, da bi si moral tožnik urediti dovoljenje za prebivanje po ZTuj-2, ki bi ga lahko načeloma uredil tudi po prihodu v Republiko Slovenijo. Lahko bi si uredil enotno dovoljenje za prebivanje in delo v času, ko je v Republiki Sloveniji bival na podlagi vizuma C, vendar bi si moral tako dovoljenje urediti pred pričetkom opravljanja prostovoljnega dela. Tožnik se od izteka veljavnosti vizuma C (od 15. 3. 2016 dalje) nahaja v Republiki Sloveniji na podlagi odločbe Policijske postaje Ljubljana Bežigrad. Tožena stranka pa ne more z gotovostjo trditi, da je bil tožnikov namen že pred prihodom v Republiko Slovenijo opravljanje prostovoljnega dela in učenje slovenskega jezika in je imel že pred prihodom namen zlorabiti vizum C.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je v Slovenijo prišel na obisk k svoji prijateljici A.A. na podlagi njenega osebnega vabila na zasebni obisk in mu je bil izdan vizum C. To je bil primarni razlog za njegov prihod v Slovenijo. Na predlog gospe A.A. se je odločil za pomoč na Slovenski filantropiji, pri tem pa to nikdar ni bil namen njegovega prihoda v Slovenijo. Nepravilne so navedbe tožene stranke, da gre v primeru tožnika za zlorabo vizuma za kratkoročno bivanje. Enako nesmiselno je utemeljevanje zlorabe vizuma z navedbo, da se je tožnik odločil učiti slovenski jezik. Dejstvo je, da se je odločil za učenje slovenskega jezika, saj je diplomirani sociolog in ga kot takega zanima družba držav, v katere potuje. Tožnik nikakor ni imel namena zlorabiti vizuma za kratkoročno bivanje. Nadalje tožnik pojasnjuje, da prostovoljno delo ni delo v smislu zaposlitve. Prejšnji Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev je določal, da delovnega dovoljenja ne potrebujejo tisti, ki opravljajo prostovoljno delo na podlagi zakona, ki ureja prostovoljstvo. Novi Zakon o zaposlovanju in delu tujcev sicer ne vsebuje povsem enake formulacije, vendar pa v 4. točki drugega odstavka 5. člena določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za delo za tujce, ki organizirajo oziroma vodijo karitativno in humanitarno dejavnost v okviru priznane humanitarne organizacije ali registrirane verske skupnosti. Za prostovoljno delo se uporablja Zakon o prostovoljstvu, ki prostovoljstvo opredeljuje kot družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov. Ni mogoče izenačevati tujcev, ki se v Sloveniji odločijo nameniti del svojega časa prostovoljnemu udejstvovanju s humanitarnim delom s tujci, ki želijo v Republiki Sloveniji opravljati delo z namenom zadovoljevanja socialnih in ekonomskih potreb. Nadalje navaja, da tožena stranka meni, da bi moral pridobiti vizum za dolgoročno prebivanje že pred vstopom v Slovenijo, razen če ZTuj-2 ne določa drugače. Vendar pa je tožena stranka sama v svoji odločbi zapisala, da bi si tožnik lahko uredil dovoljenje za prebivanje tudi po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je celo sama zapisala, da bi si tožnik lahko uredil enotno dovoljenje za prebivanje in delo v času, ko je v Republiki Sloveniji bival na podlagi vizuma C. Tožnik meni, da spada v kategorijo oseb, ki lahko dovoljenje za prebivanje uredijo tudi po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Za to ima vso potrebno dokumentacijo in je jasno, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev vizuma D. Tožnik se nahaja v Republiki Sloveniji na podlagi dovolitve zadrževanja, tako dovoljenje pa mu ne omogoča udejstvovanja v družbi. Poleg tega začasno zadrževanje po 75. členu ZTuj-2 tujcu podeljuje zgolj omejen krog pravic. Tožnik predlaga, naj sodišče samo odloči o njegovi pravici tako, da mu podeli vizum za dolgoročno bivanje (vizum D). Podrejeno pa predlaga, naj izpodbijani akt odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožnik je naknadno, po vložitvi tožbe, vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je sodišču predlagal, naj mu izda dokument, na podlagi katerega mu bo podaljšano dovoljenje za začasno zadrževanje. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom št. I U 1430/2016-15 z dne 12. 12. 2016 zavrnilo.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi navedbami, češ da ni zlorabil vizuma za kratkoročno bivanje, navaja, da mu tega ni očitala, saj je trdila, da ne more z gotovostjo trditi, da je bil njegov namen že pred prihodom v Republiko Slovenijo opravljanje prostovoljnega dela in da je imel namen zlorabiti vizum C. Tega mu ne očita. Res pa je navedla, da je zlorabil vizum C s tem, ko je pričel z opravljanjem prostovoljnega dela zgolj na osnovi vizuma C in si v ta namen ni uredil ustrezne pravne podlage. Bistvo odločanja tožene stranke ni v tem, ali je tožnikovo delo prostovoljstvo ali ne. Tožnika je le usmerila v pridobitev ustreznega naslova za prebivanje, za katerega bi po mnenju tožene stranke lahko zaprosil pri pristojni upravni enoti na podlagi 2. alineje šestega odstavka 37.a člena ZTuj-2 pod pogojem, da bi organiziral ali vodil humanitarno dejavnost v okviru priznane humanitarne organizacije. Zakon o prostovoljstvu sicer res določa, da je prostovoljstvo družbeno koristna brezplačna aktivnost, vendar pa prvi odstavek 5. člena zakona tudi določa, da je prostovoljsko delo delo. To ni delo v smislu odplačnega dela, saj organiziranje in vodenje humanitarne dejavnosti po Zakonu o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev ni delo, za katero bi veljal omenjeni zakon. To pa še ne pomeni, da ne gre za delo. Ker gre še vedno za delo, ga zakonodajalec ureja v 2. alineji odstavka 37.a člena ZTuj-2. Skladno s prvim odstavkom 19. člena ZTuj-2 mora tujec vizum za dolgoročno bivanje pridobiti pred vstopom v Republiko Slovenijo. Izjema od omenjene določbe je navedena v drugem odstavku 20. člena ZTuj-2, ki določa, da se vizum za dolgoročno bivanje lahko izda tujcu, ki že biva v Republiki Sloveniji in ki za vstop v Republiko Slovenijo ni potreboval vizuma. To določilo bi bilo uporabljivo le v primeru, če bi šlo za državljana države, za katero ne velja vizumska obveznost, tožnik pa je državljan Nepala, katerega državljani za vstop v Republiko Slovenijo in ostale države schengenskega prostora potrebujejo vizum. Tožnik bi moral torej za vizum za dolgoročno bivanje zaprositi in ga pridobiti že pred vstopom v Republiko Slovenijo. Nadalje tožena stranka še navaja, da tožnik ne razlikuje med vstopno-bivalnimi pravnimi naslovi v Republiki Sloveniji, to je med vizumom za dolgoročno bivanje (vizum D) ter med enotnim dovoljenjem za prebivanje in delo. Tožena stranka je tožniku izdajo vizuma za dolgoročno bivanje zavrnila, pri čemer ga je usmerila v pridobitev po mnenju tožene stranke ustreznega bivalnega naslova, to je enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 2. alineji šestega odstavka 37.a člena ZTuj-2. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži povračilo stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je izdajo vizuma za dolgoročno bivanje (vizum D) zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 19. člena in drugega odstavka 20. člena ZTuj-2. Prvi odstavek 19. člena ZTuj-2 določa, da se vizum za dolgoročno bivanje izda za čas nameravanega bivanja tujca v Republiki Sloveniji, ki je daljše od 90 dni, vendar najdlje za eno leto. Vizum za dolgoročno bivanje mora tujec pridobiti pred vstopom v Republiko Slovenijo, razen če ta zakon ne določa drugače. Drugi odstavek 20. člena ZTuj-2 pa določa, da se lahko vizum za dolgoročno bivanje izda tudi tujcu, ki že biva v Republiki Sloveniji in ki za vstop v Republiko Slovenijo ni potreboval vizuma, dovoljen čas bivanja v Republiki Sloveniji iz drugega odstavka 14. člena tega zakona pa mora podaljšati, in sicer se tak vizum izda iz razlogov, ki so v nadaljevanju navedeni. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je skladno s prvim odstavkom 19. člena ZTuj-2 potrebno pridobiti vizum že pred vstopom v Republiko Slovenijo. Iz upravnega spisa (zapisnika o zaslišanju stranke) izhaja, da je tožnik prišel v Slovenijo 26. 12. 2015, vloga za izdajo vizuma pa je bila na Generalnem konzulatu RS v Trstu zavedena šele 14. 3. 2016. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev vizuma za dolgoročno bivanje iz prvega odstavka 19. člena ZTuj-2. Prav tako pa je tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 20. člena ZTuj-2, ki sicer določeni kategoriji tujcev, ki že bivajo v Sloveniji, omogoča, da se jim lahko izda vizum tudi po tem, ko že bivajo v Sloveniji, vendar je osnovni pogoj ta, da gre za tujce, ki za vstop v Republiko Slovenijo niso potrebovali vizuma. Tožnik pa je kot državljan Nepala za vstop v Republiko Slovenijo potreboval vizum, torej ne spada v tisto kategorijo tujcev, za katero bi bilo mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 20. člena ZTuj-2. Iz navedenih razlogov je odločitev tožene stranke o zavrnitvi izdaje vizuma za dolgoročno bivanje pravilna.

7. V zvezi s tožbenimi očitki, da je tožniku tožena stranka očitala zlorabo vizuma, češ da njegov namen ni bil zasebni obisk, ampak opravljanje prostovoljnega dela, sodišče ugotavlja, da je bil razlog za zavrnitev ta, da za vizum ni zaprosil pred vstopom v Republiko Slovenijo, saj je pravna podlaga za zavrnitev navedena že v izreku izpodbijane odločbe. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi na strani 5 izrecno navedla, da ne more z gotovostjo trditi, da je bil tožnikov namen že pred prihodom v Republiko Slovenijo opravljanje prostovoljnega dela. Tožena stranka torej ni zavrnila izdaje vizuma zato, ker bi menila, da je imel že od vsega začetka namen zlorabiti vizum za drug namen, kot ga je navedel.

8. Glede tožbenih navedb o tem, da prostovoljno delo ni delo v smislu zaposlitve, sodišče sicer meni, da te navedbe za odločitev o zavrnitvi prošnje niso relevantne, saj je bila izdaja vizuma zavrnjena iz razloga, ker ga tožnik ni pridobil že pred vstopom v Republiko Slovenijo. Ne glede na navedeno, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da Zakon o prostovoljstvu v prvem odstavku 5. člena tudi prostovoljsko delo opredeljuje kot delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase, opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Res je tudi to, da Zakon o zaposlovanju in delu tujcev v 4. točki drugega odstavka 5. člena določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za tujce, ki organizirajo oziroma vodijo karitativno in humanitarno dejavnost v okviru priznane humanitarne organizacije ali registrirane verske skupnosti. To pa še ne pomeni, da tudi za prostovoljno delo ni potrebno pridobiti enotnega dovoljenja upravne enote za prebivanje in delo. ZTuj-2 namreč v 2. alineji šestega odstavka 37.a člena Ztuj-2 določa, da tujec, ki zakonito prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi veljavne osebne izkaznice, veljavnega potnega lista ali na podlagi veljavnega potnega lista in dovoljenja za prebivanje, ki ga izda druga država članica Evropske unije, ali na podlagi vizuma C, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije ali druga država pogodbenica Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pod pogojem, da je tujec oseba, ki namerava v Republiki Sloveniji opravljati duhovniški poklic ali redovniško dejavnost v okviru registrirane verske skupnosti oziroma oseba, ki bo organizirala oziroma vodila karitativno in humanitarno dejavnost v okviru priznane humanitarne organizacije ali registrirane verske skupnosti, in predloži potrdilo registrirane verske skupnosti o opravljanju dejavnosti v tej skupnosti oziroma potrdilo priznane humanitarne organizacije o organiziranju oziroma vodenju karitativne in humanitarne dejavnosti v tej organizaciji. Torej je tudi za tovrstno delo še vedno potrebno pridobiti enotno dovoljenje za prebivanje in delo, pri čemer tudi sodišče, tako kot tožena stranka, meni, da bi ob predpostavki, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prej citiranega določila 2. alineje šestega odstavka 37.a člena ZTuj-2, tožnik lahko pridobil dovoljenje za prebivanje na tej podlagi, ne pa na podlagi določil ZTuj-2, ki se nanašajo na izdajo vizuma za dolgoročno bivanje.

9. Ni torej mogoče slediti tožbenim navedbam, da tožniku ni bilo potrebno pridobiti vizuma D pred prihodom v Republiko Slovenijo, saj prvi odstavek 19. člena ZTuj-2 povsem jasno določa, da mora tujec tak vizum pridobiti že pred vstopom v Republiko Slovenijo, izjema iz drugega odstavka 20. člena ZTuj-2 pa je podana le za tiste tujce, ki že za sam vstop v državo sploh niso potrebovali vizuma. Določba šestega odstavka 37.a člena, ki jo tožnik citira tudi v tožbi, je pravna podlaga za pridobitev dovoljenja za prebivanje, ki ga izda upravna enota, ni pa to pravna podlaga za pridobitev vizuma C, o katerem odloča na prvi stopnji konzulat, na drugi stopnji pa Ministrstvo za zunanje zadeve. Tožnik bi si torej lahko pridobil dovoljenje za prebivanje tudi po prihodu v Republiko Slovenijo, vendar na drugi pravni podlagi (na podlagi 37.a člena Ztuj-2), ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi vsi pogoji, kot izhajajo iz 2. alineje šestega odstavka 37.a člena ZTuj-2. Tožena stranka pa iz navedenih razlogov ni imela pravne podlage, da bi lahko tožniku izdala dovoljenje za dolgoročno bivanje (vizum D), zato je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in tožbo zavrnilo.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi navedla, naj tožniku sodišče naloži povračilo stroškov tega postopka. Pri tem pa iz odgovora na tožbo ni jasno razvidno, kateri stroški so mišljeni. Ker tožena stranka stroškov ni določno uveljavljala, sodišče šteje, da ni mišljena povrnitev stroškov tožene stranke, tožnik pa tudi ni zahteval povrnitev stroškov, zato sodišče v tej sodni odločbi ni posebej odločalo o stroških.


Zveza:

ZTuj-2 člen 19, 20, 37a, 37a/6, 37a/6-2. ZZSDT člen 5, 5/2, 5/2-4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NzM4