VSC Sklep EPVDp 55/2020

Jedro

Temeljno načelo glede povrnitve stroškov v postopku o prekršku, da naj stroške postopka krije tisti, ki mu je izrečena sankcija za storjeni prekršek, proračun pa je mogoče obremeniti s stroški postopka le v primeru, če je bil postopek o prekršku ustavljen (in torej ni bila izrečena sankcija za prekršek).

Ker predstavlja izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zgolj dodatno posledico oziroma sankcijo, ki se jo izreče po pravnomočnosti izreka stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec (praviloma) ne more biti upravičen do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku.

V posledici ugoditve predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bila vložena pritožba, ki bi ji bilo ugodeno in bi bil postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ustavljen.

Ker pa je vprašanje povračila stroškov v celoti urejeno v določbah 143. do 149. člena ZP-1, v postopkih o prekrških ni mogoče smiselno uporabljati niti določb ZUP niti določb ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom I. točko izreka razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 72/2020 z dne 23. 1. 2020, pod II. točko izreka pa odločilo, da se storilcu ne priznajo stroški in nagrada njegovega zagovornika.

2. Zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se pritožujejo storilčevi zagovorniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) ter predlagajo spremembo izpodbijane 2. točke sklepa tako, da stroški bremenijo proračun, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno reševanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje 23. 1. 2020 izdalo sklep, s katerim je storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker se je pisemska ovojnica s sklepom o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vrnila sodišču zaradi neustreznega hišnega priročnika, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo, da je bila opravljena vročitev s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja postal pravnomočen 25. 2. 2020. Po vročitvi obvestila o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je storilec sodišče prve stopnje obvestil, da sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja do 25. 3. 2020 še ni dobil (listna št. 25 spisa). Storilčevi zagovorniki so nato 21. 5. 2020 vložili predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki so ga utemeljevali za zatrjevanjem o storjeni napaki pri vročanju. Sodišče prve stopnje je zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in mu ob ugotovitvi, da je pri vročanju prišlo do napake, ugodilo ter potrdilo o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja razveljavilo. Storilec oziroma njegovi zagovorniki zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi po razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti niso vložili pritožbe, temveč zgolj predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da je storilcu pravnomočno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (kar v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 4. člena ZP-1 šteje med sankcije za prekršek).

5. Zagovorniki pa so v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priglasili tudi stroške zastopanja obdolženega. Takemu predlogu pa sodišče prve stopnje ni sledilo, saj v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, stroški postopka pa v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 bremenijo proračun le v primeru, če je postopek o prekršku bil ustavljen, kar jasno izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 145. člena ZP-1 (ta določa, da se zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, lahko poda najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek). Sodišče prve stopnje pa je poudarilo tudi, da postopek izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi 202.č člena ZP-1 ni postopek o prekršku v smislu 144. člena ZP-1, temveč poseben postopek v okviru izvršitve odločbe o prekršku ter da odvetniška tarifa (OT) za ta postopek niti nima posebnih določb.

6. Pritožbene navedbe, da sodišče v obrazložitvi svoje odločitve prihaja v nasprotje samo s seboj, ko na eni strani trdi, da stroški postopka bremenijo proračun le v primeru storitve postopka, hkrati pa navaja, da postopek izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, so neutemeljene, pritožbeno zatrjevano nasprotje med razlogi po oceni pritožbenega sodišča ni podano. Sodišče prve stopnje je namreč želelo zgolj poudariti, da je temeljno načelo glede povrnitve stroškov v postopku o prekršku, da naj stroške postopka krije tisti, ki mu je izrečena sankcija za storjeni prekršek, proračun pa je mogoče obremeniti s stroški postopka le v primeru, če je bil postopek o prekršku ustavljen (in torej ni bila izrečena sankcija za prekršek). Namen določbe je v tem, da stroške postopka krije tisti, ki je s svojim ravnanjem, ki ima znake prekrška, povzročil potrebo po angažiranju policije oziroma sodišča. Ker predstavlja izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zgolj dodatno posledico oziroma sankcijo, ki se jo izreče po pravnomočnosti izreka stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec (praviloma) ne more biti upravičen do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku. Čeprav drži, da je bila vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja potrebna zaradi varstva storilčevih pravic in so zagovorniki s predlogom uspeli, to ne more biti podlaga za upravičenje storilca do povrnitve stroškov zastopanja po zagovornikih v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, saj se v skladu s pravili ZP-1 o stroških postopka ne uporablja načelo uspeha s pravnim sredstvom oziroma vlogo. V predmetni zadevi pa ni mogoče spregledati niti okoliščin, da v posledici ugoditve predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bila vložena pritožba, ki bi ji bilo ugodeno in bi bil postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ustavljen, temveč je razveljavitev potrdila o pravnomočnosti storilec izkoristil zgolj za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da mu je s sklepom o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pravnomočno izrečena ta stranska sankcija.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZP-1, ker 58. člen ZP-1 določa, da se glede vrnitve v prejšnje stanje smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar bi se tudi glede povračila stroškov morala uporabljati pravila ZUP, saj se 58. člen ZP-1 uporablja v hitrem postopku o prekršku, ki teče pred prekrškovnim organom, medtem ko se v rednem postopku o prekršku oziroma v postopkih, ki jih na podlagi ZP-1 vodi sodišče v skladu s 67. členom ZP-1 smiselno uporabljajo določbe ZKP, vendar le za vprašanja, ki niso urejena v določbah ZP-1. Ker pa je vprašanje povračila stroškov v celoti urejeno v določbah 143. do 149. člena ZP-1, v postopkih o prekrških ni mogoče smiselno uporabljati niti določb ZUP niti določb ZKP. Nenazadnje pa je potrebno tudi poudariti, da predlog zagovornikov ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, četudi so ga zagovorniki tako naslovili, temveč ga je sodišče prve stopnje glede na vsebino pravilno obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tega pa ni mogoče šteti za izredno pravno sredstvo, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki v pritožbi, saj sta izredni pravni sredstvi po ZP-1 samo dve in sicer zahteva za varstvo zakonitosti ter odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa. Tako uporaba 5. točke tar. št. 37 Odvetniške tarife, ki v predvideva nagrado za izredno pravno sredstvo, v predmetni zadevi ne pride v poštev in so pritožbeni očitki, da je sodišče napačno tolmačilo določbe odvetniške tarife, ko je navedlo, da predmetni postopek ni postopek o prekršku, temveč poseben postopek, za katerega odvetniška tarifa nima posebnih določb, neutemeljene.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 96/2012
• VSC Sklep EPVDp 47/2022
• VSL sklep II Cp 1667/2010