VSRS Sklep VIII Ips 25/2022

Jedro

Primaren način vročanja odpovedi je osebno vročanje v prostorih delodajalca, pri čemer zakon vročevalcu ne nalaga, da mora pisanje pustiti na kraju vročanja ali na delovnem mestu. Za presojo pravilnosti takega vročanja in nastop fikcije vročitve v primeru odklonitve vročitve je odločilno, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 27. 11. 2018 (točka I izreka) in prenehanje veljavnosti novo pogodbe zaradi nastopa razveznega pogoja ugotovitve nezakonitosti odpovedi (točka II izreka). Presodilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja (točka III izreka). Ugodilo je njenemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (točka IV in prvi odstavek V točke izreka), razen glede vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu (točka VI izreka). Zavrnilo je zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni obstajala (točka VII izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka (točka VIII izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo (točke I, II, II, IV in prvi odstavek točke V izreka) in tožbo v tem zavrglo, ker je bila vložena po poteku roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Znižalo je prisojene stroške prvostopenjskega postopka. V preostalem je s sodbo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 58/2022 z dne 26. 4. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali mora delodajalec v primeru vročanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z osebno vročitvijo v prostorih delodajalca, potem ko je delavec odklonil prevzem odpovedi, ravnati v skladu s 144. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in odpoved pustiti na delavčevem delovnem mestu z ustreznim zaznamkom.

4. Tožnica vlaga dopuščeno revizijo zoper pravnomočni sklep o zavrženju tožbe. Navaja, da tožena stranka pri poskusu osebne vročitve odpovedi v prostorih delodajalca te ni pustila na njenem delovnem mestu niti o tem ni naredila zaznamka, potem ko je ni sprejela. Kasneje ji je bila sicer odpoved vročena po pošti priporočeno s povratnico. Meni, da stališče drugostopenjskega sodišča odstopa od materialnopravnega izhodišča revizijskega sodišča v sklepu VIII Ips 71/2019 z dne 22. 4. 2020. Tožena stranka bi morala v skladu s 144. členom ZPP odpoved pustiti na delovnem mestu z ustreznim zaznamkom. Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča RS, je osnovni namen vročitve v tem, da se naslovnik seznani s pisanjem in da ima pri tem zagotovljeno učinkovito varstvo pravic. Če bi bilo vročanje v prostorih delodajalca pravilno, potem tožena stranka odpovedi ne bi ponovno vročala po pošti.

5. Tožena stranka stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V postopku z revizijo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o reviziji zoper sodbo (četrti odstavek 384. člena ZPP).

8. ZDR-1 v drugem odstavku 88. člena predvideva tri načine vročanja odpovedi: praviloma osebno v prostorih delodajalca¹, s priporočeno pošiljko s povratnico in z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom.

9. V tretjem odstavku 88. člena ZDR-1 je zakonodajalec uredil položaj in pravno posledico, do katere pride, če pogodbena stranka, ki se ji osebno vroča odpoved v prostorih delodajalca, to vročitev odkloni.² Že na podlagi dejstva odklonitve vročitve se torej šteje, da je vročitev opravljena. Ob izrecni določbi, da je tudi dokazno breme za vročitev ali odklonitev vročitve na tisti pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, je ureditev drugačna od ureditve v 144. členu ZPP, ki pravilnost vročitve pogojuje tudi s tem, da vročevalec pusti pisanje na enem od mest, navedenih v tej določbi, in z izpolnitvijo vročilnice.

10. Po določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR-1 je kraj vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prostori delodajalca) opredeljen drugače (širše) kot v ZPP, saj ZPP govori o vročanju na delovnem mestu tistega, ki naj se mu pisanje vroči (drugi odstavek 139. člena ZPP, tudi drugi odstavek 140. člena ZPP) oziroma v primeru odklonitve sprejema v prostorih, kjer ta oseba dela (prvi odstavek 144. člena ZPP). Širša opredelitev kraja vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1 z vročanjem v prostorih delodajalca, je logična tudi glede na specifično situacijo, v kateri se lahko nahaja stranka delovnopravnega razmerja, ki vroča odpoved oziroma kateri se odpoved vroča. Kot prostori delodajalca se tako npr. poleg sedeža delodajalca glede na naravo delovnega procesa štejejo tudi območja, kje delavec dela (npr. razna delovišča, na katerih delodajalec organizira delovni proces³). Glede na tako določen kraj vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razumljivo, da zakonodajalec v tretjem odstavku 88. člena ZDR-1 vročevalcu ni naložil, da odpoved v primeru odklonitve vročitve pusti na kraju vročanja ali na delovnem mestu delavca. Odločilno pri razlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR-1 je, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo, naslovnik pa v primeru odklonitve vročitve sam nosi pravne posledice.

11. Osebno vročanje v postopkih delodajalca je torej kot primaren način vročanja urejeno, zaradi česar v primeru odklonitve vročitve s strani delavca še dodatna smiselna uporaba pravil pravdnega postopka glede vročanja ne pride v poštev.

12. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je 13. 11. 2018 pomočnik direktorja tožene stranke v svoji pisarni ob prisotnosti vodje kadrovske službe tožnici osebno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Tožnica tega pisanja ni hotela sprejeti in je zapustila pisarno pomočnika direktorja, pri čemer je pomočnik direktorja o tem dogajanju napisal tudi uradni zaznamek. Tožena stranka odpovedi s ponujeno novo pogodbo ni pustila na tožničinem delovnem mestu, jo je pa tožnici naknadno poslala priporočeno po pošti. Tožnica je poštno pošiljko prejela 27. 11. 2018, tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pa je vložila 24. 12. 2018.

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da vročitev 13. 11. 2018 ni bila pravilno opravljena, ker bi morala tožena stranka odpoved pustiti na tožničinem delovnem mestu in o tem narediti ustrezen zaznamek. Kot pravilno je štelo vročitev, opravljeno po pošti. Zato je presodilo, da je bila tožba vložena pravočasno v okviru 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče drugo stopnje pa je presodilo, da je bila vročitev v prostorih tožene stranke pravilno opravljena zaradi odklonitve sprejema odpovedi s strani tožnice. Zato je tožbo kot prepozno zavrglo.

14. Tožnica je 13. 11. 2018 nedvomno odklonila vročitev odpovedi in zapustila pisarno pomočnika direktorja. Ker se glede na zgoraj pojasnjena pravila o vročanju odpovedi šteje, da je bila vročitev odpovedi opravljena že s samo odklonitvijo vročitve, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je prišlo do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe že 13. 11. 2018.

15. Tožnica se glede nepravilnosti vročitve neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 71/2019 z dne 22. 4. 2020, saj je temeljil na drugačnem dejanskem stanju: delodajalec je pri poskusu osebne vročitve v svojih prostorih ravnal nepravilno, saj delavcu ni hotel izročiti odpovedi iz razloga, ker ta ni želel podpisati vročilnice. Delavec tako ni imel dejanske možnosti seznanitve z odpovedjo (čeprav jo je želel prevzeti), saj mu je delodajalec ni hotel izročiti (zaradi napačnega pogojevanja izročitve odpovedi s podpisom vročilnice)⁴. V tej zadevi pa je dejanski položaj bistveno drugačen, saj je bila tožnica tista, ki je z odklonitvijo vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi povzročila, da se ni mogla seznaniti z vsebino pisanja. Razlog njene dejanske nezmožnosti seznanitve z odpovedjo tako ni bil v nekem dejavniku, na katerega tožnica ne bi imela vpliva, temveč je izviral iz njene sfere. Tožena stranka s svojimi ravnanji ni zmanjševala dejanske možnosti seznanitve tožnice z odpovedjo. Posledično se tožnica v reviziji neutemeljeno sklicuje tudi na razloge iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-200/15-12 , Up 936/15-14 z dne 16. 3. 2017. Iz te ustavne odločbe izhaja predvsem zahteva po učinkovitem omogočanju seznanitve delavca s podano odpovedjo, to možnost seznanitve pa je tožnica imela. Iz ugotovljenih dejstev tudi ne izhaja, da bi tožnica po odklonitvi vročitve odpoved kasneje poskušala pridobiti od delodajalca in da bi ji delodajalec to onemogočil.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (378. člen ZPP v zvezi z četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP; prvi odstavek 154. člena ZPP; peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Za takšno odločitev so glasovali sodniki mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel in Marjana Lubinič. Proti je glasoval sodnik Samo Puppis.

-------------------------------
¹ Primaren način vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1 je torej osebno vročanje v prostorih delodajalca.
² Ta zakonska določba velja tako za primer, če delodajalec vroča odpoved delavcu, kot tudi za primer, če delavec vroča svojo odpoved delodajalcu.
³ Primerjaj – Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja; Irena Bečan in drugi; GV Založba Ljubljana 2019, str. 533.
⁴ Nosilni razlog odločitve vrhovnega sodišča v tej zadevi ni bil v tem, da bi moral delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi pustiti na delavčevem delovnem mestu oziroma na kraju, kjer je delavec delal.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 71/2019
• VSRS sklep VIII Ips 126/2015
• Sodba I Ips 69/2011