<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 549/2019-9
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.549.2019.9

Evidenčna številka:UP00037921
Datum odločbe:16.06.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha (preds.), Zdenka Štucin (poroč.), mag. Marjanca Faganel
Področje:DAVKI
Institut:blagajniško poslovanje - davčni inšpekcijski nadzor - odločba o ugotovitvi nepravilnosti - sodelovalna dolžnost davčnih zavezancev - gotovina - pooblastila inšpektorja - kršitev materialnega prava

Jedro

Tožeča stranka je inšpektorjema na njuno zahtevo dala zahtevani podatek o vsoti gotovine v blagajni in jima denar tudi izročila oziroma jima ga dala na razpolago, s čimer je izpolnila svojo dolžnost dajanja podatkov in sodelovanja v postopku DIN. V primeru, da sta inšpektorja dvomila v resničnost oziroma pravilnost danega podatka, sta skladno s pooblastili po ZFU imela pooblastilo ta podatek tudi pregledati oziroma preveriti (in ne samo zahtevati), kar je navsezadnje bistvo pregleda oziroma nadzora. V konkretnem primeru sta torej inšpektorja imela pooblastilo prešteti denar iz blagajne in s tem preveriti pravilnost podatka o dejanski vsoti gotovine v blagajni, ki jima ga je sporočila tožeča stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik), le-ta pa je imela dolžnost, da jima to omogočiti (torej omogoči nadzor oziroma preveritev), in sicer dolžnost jima dati na razpolago denar iz blagajne. Glede na ugotovljeno nesporno dejansko stanje sodišče ugotavlja, da sta inšpektorja v konkretnem primeru vsekakor imela možnost preveriti vsoto gotovine v blagajni, in sicer prešteti denar, saj jima ga je tožeča stranka dala na razpolago, a tega nista storila. Inšpektorja sta se torej sama odločila, da svojih zakonskih pooblastil ne bosta uporabila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-11216/2015-159-04-520-21 z dne 26. 1. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora blagajniškega poslovanja, poslovnih knjig in dokumentacije na dan 15. 7. 2015 pri tožeči stranki kot zavezanki za davek ugotovila, da le-ta ni ravnala v skladu z določili 17. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU), ker je pooblaščeni osebi ovirala pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem ko jima ni zagotovila nadzora nad štetjem denarja.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožeči stranki kot zavezanki za davek opravil ponoven postopek davčnega inšpekcijskega nadzora blagajniškega poslovanja, poslovnih knjig in dokumentacije v delu, ki se nanaša na ugotovitve v davčnem inšpekcijskem nadzoru blagajniškega poslovanja na dan 15. 7. 2015 v poslovni enoti .... V ponovnem postopku je davčni organ izdal zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-11216/2015-157-04-520-21 z dne 11. 1. 2018, zoper katerega je tožeča stranka dne 22. 1. 2018 podala pripombe, nato pa izpodbijano odločbo, v kateri je pripombe tožeče stranke zavrnil kot neutemeljene.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je davčni organ dne 15. 7. 2015 pri tožeči stranki opravil vmesni zaključek blagajne za blagajno 1 v skupnem znesku boniranja 55,10 EUR (računi 55,10 EUR, drugi načini plačila 7,50 EUR, gotovina 47,60 EUR) in da zakoniti zastopnik tožeče stranke, kljub opozorilu davčnega organa, ni zagotovil štetja denarja v blagajni na način, da bi ga davčni organ lahko sledil in s tem nadziral, zato nadzora oziroma primerjave gotovine v blagajni z izpisano gotovino oz. izpisanimi podatki vmesnega zaključka blagajne ni bilo mogoče opraviti. Davčni organ je ugotovil, da je tožeča stranka v postopku DIN kršila določila 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker ni predložila dokumentacije oziroma ni dala pojasnil v zvezi s predmetom DIN oz. je ovirala DIN oz. ni sodelovala v DIN. Davčni organ je opozoril na dolžnost zavezanca po 39. člena ZDavP-2 in se skliceval tudi na 17. člen ZFU in zaključil, da, če uradna oseba, ki opravlja DIN, zahteva podatke o vsoti gotovine v blagajni, količini zalog pijače ali kakršnekoli druge podatke, ki se navezujejo na vsebino DIN, jih mora zavezanec za davek oz. pri njemu zaposlena oseba uradni osebi sporočiti. Če tega ne stori, ji lahko uradna oseba izreče globo skladno s 95. členom ZFU.

4. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe MF med drugim izhaja, da v postopku DIN ni bilo mogoče opraviti primerjave vmesnega zaključka blagajne zaradi nezagotovitve podatkov oziroma načina štetja gotovine. Pritožnik bi o tem moral na kraju samem zagotoviti podatke tako, da bi bilo mogoče opraviti popis stanja v blagajni. S tem ni posloval s skladu s prvim odstavkom 17. člena ZFU in 3. alinejo tretjega odstavka 39. člena ZDavP-2.

5. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Ugovarja, da ni ovirala nadzora, kar je njen zakoniti zastopnik A.A. pojasnil že v pripombah na zapisnik dne 15.7.2015. Inšpektorjema je na njuno zahtevo prinesel blagajno z gotovino in jima tako zagotovil štetje denarja, vendar denarja nista hotela šteti, češ da ga mora šteti on. Preštel je denar in jima povedal rezultat oziroma znesek 47,60 EUR. Inšpektorica pa mu je nato očitala, da je štel prehitro, kar ni res, in zahtevala, naj denar prešteje še enkrat, s čimer ga je šikanirala, zato denarja ni hotel šteti še enkrat. Inšpektorja sta imela denar pred seboj na mizi in lahko bi ga preštela sama, če sta podvomila v pravilnost njegovega štetja oz. v pravilnost rezultata, ki jima ga je povedal, zato ni res, da je oviral davčni nadzor. Inšpektorjema je namreč dal zahtevani podatek o stanju gotovine v blagajni in denar, a sta se odločila, da denarja ne bosta štela. Sodišču predlaga, da izvede glavno obravnavo, na kateri neposredno izvede dokaze z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika A.A., ogledom lokala ter rekonstrukcijo dogodka.

6. Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb.

7. Tožba je utemeljena.

8. ZFU ureja načela delovanja, organizacijo, naloge in pooblastila uslužbencev finančne uprave in druga vprašanja, povezana z delovanjem finančne uprave (1. člen ZFU). Skladno s prvo alinejo drugega odstavka 13. člena ZFU je inšpektor uradna oseba, ki ima posebna pooblastila po ZFU. Pooblastila uradnih oseb po ZFU so določena v 1. do 18. točki prvega odstavka 14. člena ZFU. Skladno z drugim odstavkom 14. člena ZFU inšpektor pri izvajanju nalog finančne uprave izvršuje pooblastila iz 1. točke do 18. točke prvega odstavka 14. člena ZFU, med drugim zbira in pridobiva obvestila ter podatke (2. točka), zahteva predložitev podatkov, listin in dokumentov in drugih zapisov ter zavaruje podatke (3. točka), pregleduje naprave, blago in druge stvari (9. točka) in opravlja druga dejanja, ki so v skladu z namenom opravljanja nalog finančne uprave (18. točka). Skladno s 1. odstavkom 17. člena ZFU lahko uradna oseba zahteva od zavezanca (tj. skladno s 7. točko 2. člena ZFU stranka v postopku, ki ga vodi finančna uprava) in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da ji v določenem roku in na določenem kraju sporoči katerikoli podatek ali predloži katerikoli dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja. Skladno s četrtim odstavkom 17. člena ZFU lahko uradna oseba podatke, listine, dokumente in druge zapise tudi pregleda. Skladno z 2. točko prvega odstavka 95. člena ZFU se s predpisano globo za prekršek kaznuje pravna oseba, če uradni osebi na njeno zahtevo po 17. členu ZFU ne sporoči podatkov oziroma predloži listin in dokumentov.

9. Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZDavP-2 morajo zavezanci za davek davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka. Skladno s prvim odstavkom 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, le-te dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona. Skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDavP-2 morajo osebe iz 31. člena tega zakona davčnemu organu, če tako zahteva, dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov, ter v tem obsegu tudi omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Po prvem odstavku 127. člena ZDavP-2 davčni nadzor obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem zakonov o obdavčenju in tega zakona. Po tretji alineji drugega odstavka 127. člena ZDavP-2 davčni nadzor obsega tudi davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN). Skladno s prvim odstavkom 138. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje.

10. Iz citiranih zakonskih določb jasno izhajajo pooblastila inšpektorja po ZFU in dolžnosti zavezanca za davek po ZDavP-2.

11. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje med strankama ni sporno, in sicer med tožečo in toženo stranko niso sporna naslednja odločilna dejstva: - da je davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru blagajniškega poslovanja pri tožeči stranki v njeni poslovni enoti ... dne 15. 7. 2015 opravil vmesni zaključek blagajne za blagajno 1 v skupnem znesku boniranja 55,10 EUR (računi 55,10 EUR, drugi načini plačila 7,50 EUR, gotovina 47,60 EUR); - da je bilo treba preveriti (in sicer prešteti), ali se v blagajni dejansko nahaja toliko gotovine, kot je navedeno v izpisu; - da je zakoniti zastopnik tožeče stranke A.A. kovinsko škatlo z gotovino oziroma denarjem postavil na mizo pred inšpektorja; - da inšpektorja (inšpektor in inšpektorica) denarja oziroma gotovine sama nista želela šteti in sta zahtevala, da jo prešteje A.A. na način, da bosta lahko štetju sledila; - da je le-ta gotovino preštel in jima povedal rezultat, in sicer znesek 47,60 EUR; - da mu je nato inšpektorica očitala, da je štel prehitro in da s tem davčni organ ovira pri postopku, ter zahtevala, naj denar prešteje še enkrat; - da A.A. denarja še enkrat ni hotel šteti.

12. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka kot zavezanka za davek v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora blagajniškega poslovanja na dan 15. 7. 2015 ni ravnala v skladu z določili 17. člena ZFU, ker je pooblaščeni osebi ovirala pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem ko jima ni zagotovila nadzora nad štetjem denarja.

13. Po presoji sodišča je bistveno, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ne prereka trditev tožeče stranke, da je njen zakoniti zastopnik A.A. gotovino iz blagajne preštel in inšpektorjema povedal rezultat 47,60 EUR ter da je pred njiju na mizo postavil kovinsko škatlo z gotovino oziroma denarjem. Ker tožena stranka teh trditev oziroma dejstev ne prereka, se skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1) štejejo za priznana in skladno s prvim odstavkom istega člena za dokazana. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka inšpektorjema na njuno zahtevo dala zahtevani podatek o vsoti gotovine v blagajni in jima denar tudi izročila oziroma jima ga dala na razpolago, s čimer je po presoji sodišča izpolnila svojo dolžnost dajanja podatkov in sodelovanja v postopku DIN. V primeru, da sta inšpektorja dvomila v resničnost oziroma pravilnost danega podatka, sta skladno z zgoraj citiranimi pooblastili po ZFU imela pooblastilo ta podatek tudi pregledati oziroma preveriti (in ne samo zahtevati), kar je navsezadnje bistvo pregleda oziroma nadzora. V konkretnem primeru sta torej inšpektorja imela pooblastilo prešteti denar iz blagajne in s tem preveriti pravilnost podatka o dejanski vsoti gotovine v blagajni, ki jima ga je sporočila tožeča stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik), le-ta pa je imela dolžnost, da jima to omogočiti (torej omogoči nadzor oziroma preveritev), in sicer dolžnost jima dati na razpolago denar iz blagajne. Glede na ugotovljeno nesporno dejansko stanje sodišče ugotavlja, da sta inšpektorja v konkretnem primeru vsekakor imela možnost preveriti vsoto gotovine v blagajni, in sicer prešteti denar, saj jima ga je tožeča stranka dala na razpolago, a tega nista storila. Inšpektorja sta se torej sama odločila, da svojih zakonskih pooblastil ne bosta uporabila.

14. Glede na navedeno je zaključek iz izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z določili 17. člena ZFU, ker je pooblaščeni osebi ovirala pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem ko jima ni zagotovila nadzora nad štetjem denarja, napačen.

15. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Toženka mora skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko bo prejela to sodbo. V ponovnem postopku pa mora upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in izhajajo iz obrazložitve te sodbe.

16. Sodišče je odločilo na (nejavni) seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena tega zakona).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, ji je sodišče priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančni upravi (2014) - ZFU - člen 17, 17/1, 17/4
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 39, 39/1, 138, 138/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMTYz