VSRS Sodba in sklep X Ips 38/2024

Jedro

Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.

Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.

Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike SlovenijeI U 1292/2021-27 z dne 29. 6. 2023:

− v I. točki izreka v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbi v zvezi z odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 366/7, k . o. ..., spremeni tako, da se tožba zavrne;

− v preostalem delu I. točke izreka, to je v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbi v zvezi z odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 359/17, k . o. ..., in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ prve stopnje) je z odločbo, št. DT 4224-188/2020-006509 z dne 20. 7. 2020 tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), in sicer za zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji stavba z ID ... na naslovu ..., v višini 145,67 EUR, ter za nezazidani stavbni zemljišči v k. o. ..., to je za parc. št. 359/17 v višini 633,90 EUR in za parc. št. 366/7 v višini 409,78 EUR. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju davčni organ druge stopnje) je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in z odločbo št. DT 499-13-1268/2020 z dne 21. 7. 2021, spremenilo prvostopenjsko odločbo v delu odmere NUSZ za zemljišče parc. št. 359/17 tako, da mu je odmerilo NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 359/24, k. o. ...,¹ v znesku 721,29 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

2. Tožnik je vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo glede NUSZ, ki je bil odmerjen za zazidano stavbno zemljišče. Ugodilo pa je tožbi glede NUSZ od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 366/7 in 359/17, v tem delu odpravilo odločbo davčnega organa prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnik uveljavljal nezakonitost in neustavnost Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019, v nadaljevanju Odlok) iz več razlogov. Upravno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo navedbe, da je Odlok nezakonit in neustaven, ker je bil sprejet na podlagi predpisov, ki naj bi prenehali veljati, Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (v nadaljevanju ZIPRS) pa naj ne bi bil v skladu s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13. Prav tako se ni strinjalo z očitki o neustavnosti 16. člena Odloka, ker naj bi bil v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave zaradi nesorazmerja med nadomestilom, predpisanim za zazidana stavbna zemljišča v drugem in tretjem območju, ter zaradi nesorazmerja med nadomestilom za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča v drugem območju, v katerem se nahajajo vsa tožnikova zemljišča. Zavrnilo je tudi tožbeno stališče, da zemljišče parc. št. 366/7 k. o. ... ni primerno za gradnjo. NUSZ se namreč odmeri glede na namensko rabo zemljišča, določeno s prostorskim aktom, ta pa ni predmet tega postopka.

3. Upravno sodišče pa je kot utemeljeno presodilo tožnikovo uveljavljanje nesorazmernosti v obremenitvi nezazidanih stavbnih zemljišč (s stanovanjskim namenom) med drugim in tretjim območjem, v katera je Občina Medvode razvrstila naselja z 12. členom Odloka. Po mnenju Upravnega sodišča je bistveno, da je obremenitev v drugem območju, v katerem se nahaja tožnikovo zemljišče, za več kot 100 % višja od obremenitve v tretjem območju, pri tem pa takšna razlika v obremenitvi ne velja za zazidana stavbna zemljišča iz drugega in tretjega območja (pri čimer je kriterij razdelitve zemljišč v različna območja vsebinsko enak). Občina ni uspela izkazati, da bi se uporabnost nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem in tretjem območju tako močno razlikovala. Zatrjevana kriterija večjega pritiska na pozidavo in večjega konflikta med dejansko ter namensko rabo v prvem in drugem območju v razmerju do tretjega in četrtega območja pa naj bi bila presplošna, da bi ju sodišče lahko uporabilo pri presoji utemeljenosti razlikovanja obremenitve med območji. Upravno sodišče je tako presodilo, da je določba 16. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč s stanovanjskim namenom, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, zato je na podlagi 125. člena Ustave pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odklonilo uporabo navedene določbe Odloka (exceptio illegalis). V ponovljenem postopku bo moral davčni organ odmeriti NUSZ ob vrednotenju, ki po 16. členu Odloka velja za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju.

4. Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom X DoR 122/2023-3 z dne 22. 11. 2023 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: "Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?" in "Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?".

5. Na podlagi navedenega sklepa je toženka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 85. člen ZUS-1).

8. Med strankama ni sporno, da zemljišči, od katerih je bil odmerjen NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče, ležita v drugem območju.

9. Revizija se nanaša na točkovanje od nezazidanih stavbnih zemljišč iz 16. člena Odloka za namene odmere NUSZ , ki za območja, določena v 12. členu, določa število točk. Zemljišča za stanovanjski namen so v prvem območju obremenjena s 140 tč./m2, v drugem s 115 tč./m2, v tretjem s 55 tč./ m2 in v četrtem s 45 tč./m2. Med strankama postopka je sporna predpisana razlika v točkovanju med drugim in tretjim območjem, za katero je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ni skladna z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče svojo odločitev oprlo tudi na pojasnila Občine Medvode. Iz njihovega povzetka je razvidno, da so kriteriji za razvrščanje naselij po legi v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka oddaljenost od oskrbnega središča, kar vključuje šolo, zdravstvene storitve, trgovine in druge storitve, ter infrastrukturo in javni prevoz. Več kot ima naselje oskrbnih funkcij, v višje rangirano območje je uvrščeno. Tako da so v tretje in četrto območje uvrščene nepremičnine, ki so primarno namenjene bivanju, na njih pa ni oskrbnih funkcij razen manjših trgovin z osnovno oskrbo ter posameznih storitvenih dejavnosti. Prvo in drugo območje sta rangirana višje tudi zaradi večjega pritiska na poselitev in bivanje ter razvoj gospodarskih dejavnosti, saj je predvidena širitev naselij in gospodarskih oziroma poslovnih con predvsem v naselju Medvode in bližnjih naseljih, ki se neposredno navezujejo na Medvode in Ljubljano ter se nahajajo ob glavni prometni povezavi med tema dvema občinama in so bližje oskrbnim funkcijam. Občina je pojasnila, da je to eden od pomembnih kriterijev pri določitvi razmerja med drugim in tretjim območjem, saj so zemljišča v prvem in drugem območju med bolj zaželenimi, ker se nahajajo bližje prometni povezavi med Ljubljano in Medvodam in oskrbnim funkcijam. Upoštevana je še opremljenost s komunalno opremo (vključno s kanalizacijskim omrežjem in plinovodom) in vrednostjo zemljišč na trgu. Pojasnila je še, da so naselja na ravnem terenu z manj vegetacije zaradi boljše dostopnosti in prometne povezljivosti uvrščena v prva tri območja, četrto območje pa zajema hriboviti del občine.

11. Iz ,,Pregledne karte območij odmere nadomestila", ki je po drugem odstavku 12.člena sestavni del Odloka, je razvidno, da je občina prej opisane kriterije tudiuporabila, saj so naselja, zgoščena okoli centra Medvod, kjer je največja gostotaoskrbnih funkcij (pošta, banka trgovine, šola, 1 km oddaljen zdravstveni dom),uvrščena v prvo in drugo območje. Naselja, kjer je razvidna redkejša pozidava terprisotnost gozdnih in kmetijskih površin, ki so bolj oddaljena od Medvod in glavne prometnice, so uvrščena v tretje območje, še bolj oddaljena in nepozidana pa v četrto območje.

Revizijske navedbe

12. Revidentka v reviziji navaja, da so v 13. členu Odloka predpisana merila, ki se upoštevajo pri določitvi višine NUSZ. Pri zazidanih stavbnih zemljiščih so to lega, namen in opremljenost, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa lega in namen. Po razlagi Upravnega sodišča je to vsebino (glede na pojasnila Občine Medvode) treba razumeti na način, da je pri nezazidanih stavbnih zemljiščih v okviru lege (območja) nepremičnine upoštevana tudi njena opremljenost. S tem se revidentka strinja in dodaja, da se zato pri zazidanih stavbnih zemljiščih opremljenost ugotavlja ločeno za vsako nepremičnino (druga alineja prvega odstavka 13. člena Odloka in 15. člen Odloka, v povezavi s prvim in drugim odstavkom 17. člena Odloka), pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa opremljenost vsebujejo že razporeditve po območjih (drugi odstavek 13. člena Odloka in 16. člen Odloka, v povezavi s tretjim odstavkom 17. člena Odloka). Posledično je napačna utemeljitev Upravnega sodišča, da je 16. člen Odloka protiustaven, (tudi) ker razmerja med posameznimi območji pri zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih niso enaka. Upravno sodišče naj bi protiustavnost argumentiralo s primerjanjem neprimerljivega, saj bi moralo pri presoji upoštevati še 15. člen Odloka in torej vsebino 14. in 15. člena Odloka primerjati z vsebino 16. člena Odloka. S primerjanjem neprimerljivih določb torej ni mogoče utemeljiti njihove neskladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

13. Revidentka meni, da samo s primerjanjem razponov ni mogoče utemeljiti protiustavnosti, še toliko bolj v obravnavanem primeru, kjer je Upravno sodišče ugotovilo ustavno skladnost razporeditev območij in s tem potrdilo njihovo različnost, kar pomeni, da morajo biti z vidika odmere NUSZ obravnavana različno. S tem naj bi bil napotek Upravnega sodišča, da mora davčni organ v ponovljenem postopku za odmero NUSZ od zemljišč v drugem območju uporabiti točkovanje za tretje območje, neustaven in naj bi kršil 14. člen Ustave. Upravno sodišče bi moralo sámo določiti število točk za drugo območje, pri tem pa upoštevati pribitke iz 15. člena Odloka (kanalizacijsko omrežje, javni promet, plinovod). Upravnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb Občine Medvode glede boljše opremljenosti zemljišč z navedenimi komunalnimi storitvami. Poleg tega je napačno tudi stališče Upravnega sodišča, da ne more preizkusiti trditev o večjem pritisku na pozidavo ter večjim konfliktom med dejansko in namensko rabo. V zvezi s tem se sklicuje na določbe Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 18/1986, v nadaljevanju Dogovor). Meni tudi, da je Občina Medvode s sprejemom Odloka izvrševala svojo omejeno fiskalno suverenost iz 147. člena Ustave, zaradi česar bi morala biti presoja Odloka posebej zadržana. Upravno sodišče tako tudi ne bi smelo določiti nadomestnega pravila za odmero NUSZ, ampak bi lahko uporabo sporne določbe Odloka zgolj zavrnilo.

14. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da mora normodajalec izkazati, da je občutna razlika v obremenitvi med posameznimi zavezanci v razumni povezavi s predhodno ugotovljeno različnostjo položaja zavezancev, pri čimer morajo biti razlogi za razlikovanje konkretizirani in ne pavšalni, podani na način, da jih je mogoče preveriti in so tudi podatkovno podprti. Poudarja, da ne tožena stranka ne Občina Medvode nista konkretizirali razlogov za 100 % višjo obremenitev med posameznimi zemljišči v drugem in tretjem območju, zato je izpodbijana sodba pravilna. Po njegovem mnenju se je sodišče opredelilo do vseh razlogov za razlikovanje, ki jih je navedla Občina Medvode, zato procesna kršitev ni podana. Meni tudi, da je lahko kanalizacijsko omrežje razlog za uvrstitev zemljišča v območje z višjo obremenitvijo samo pod pogojem, da je priključitev nanj zagotovljena vsakemu posameznemu zemljišču v tem območju. Posledično ne držijo revizijske navedbe, da bi moralo Upravno sodišče pri presoji upravičenosti razlike upoštevati pribitke, ki izhajajo iz 15. člena Odloka za posamezno vrsto komunalne opremljenosti, saj mora biti ta zagotovljena vsakemu posameznemu zazidanemu stavbnemu zemljišču. Nenazadnje pa niti možnost priključitve na kanalizacijsko omrežje ne upravičuje za 100 % višjo obremenitev zemljišča, kot če je dovoljena izgradnja čistilne naprave. Enako naj bi veljalo tudi ob upoštevanju zagotovljenega javnega prometa in priključitve na plinovod. Pri tem pa sam 13. člen Odloka kot merilo razlikovanja za uvrstitev zemljišč v posamezna območja navaja le njihovo lego in namen, ne pa komunalne opremljenosti. Poleg vsega je revidentka z revizijskimi navedbami (da se stavbna zemljišča v drugem območju uporabljajo kot kmetijska, da je pritisk na pozidavo večji v urbanih območjih kot v ruralnih, da so v urbanih območjih osvetljeni pločniki, asfaltirane ceste, zimska služba) prekludirana, saj jih ni podala pred Upravnim sodiščem.

Glede 16. člena Odloka

15. NUSZ je javnopravna dajatev, ki jo predpisuje lokalna skupnost, pri tem pa je vezana na 147. člen Ustave in na zakon,² zato nadomestila ne more predpisati mimo teh pogojev. Občina nima fiskalne suverenosti, kot to navaja revidentka, saj lahko skladno s 147. členom Ustave lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Načelo zakonitosti tudi na davčnem področju zahteva upoštevanje drugih z njim povezanih načel, ki zagotavljajo pravno varnost zavezancev za davek, med njimi načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen Ustave), v skladu s katerim mora biti zavezancem njihov položaj v bistvenih značilnostih razviden že na podlagi zakona. Dejstvo, da se NUSZ opira na več kot štirideset let star Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), ki je bil sprejet še na podlagi nekdanje drugačne ustavne in družbene ureditve in ki se ob tem sklicuje v svojih določbah na akt, ki ga v taki obliki ustavna ureditev Republike Slovenije sploh ne pozna več (Dogovor), odpira resne ustavnopravne pomisleke. Navedeno toliko bolj podpira dejstvo, da je s strani Ustavnega razveljavljeni Zakon o davku na nepremičnine v 33. členu tudi te pravne podlage razveljavil, Ustavno sodišče pa je s svojo odločbo št. U-I-313/13 v 3. točki izreka določilo le njihovo nadaljnjo začasno uporabo do sprejetja ustrezne zakonske ureditve, pri čemer je tedaj ponovilo svoje stališče o spornosti pravne izvedbe nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (glej 90. točko obrazložitve). Glede na omejen obseg revizijske presoje v tej zadevi in s tem povezano omejitvijo na navedbe strank se Vrhovno sodišče (še) ne more opredeliti do vprašanja, ali navedeni pravni temelji za ureditev NUSZ (še naprej) ustrezajo navedenim ustavnim zahtevam in ali dajejo ustrezno podlago za presojo zakonitosti (in ne le ustavnosti) zelo raznolikih ureditev NUSZ v občinskih predpisih. Zato je v okviru te revizije opravilo le presojo skladnosti ureditve NUSZ v Občini Medvode z vidika načela načela enakosti iz 14. člena Ustave,³ ki ga mora upoštevati občina pri urejanju NUSZ z občinskimi predpisi.

16. V obravnavanem primeru se 16. členu Odloka Občine Medvode v delu, ki se nanaša na nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen, očita prav kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz navedene določbe Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja.⁴ Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo,⁵ da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju odmere NUSZ terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč, ki jih prinašajo njihovemu uporabniku in s tem povezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Lega in namembnost zemljišča sta okoliščini, ki sta stvarno povezani s predmetom urejanja (NUSZ), saj lahko odražata ugodnosti stavbnega zemljišča. Zato uporaba teh kriterijev za razlikovanje lahko utemelji različno obravnavo zavezancev za plačilo nadomestila.⁶ Vendar pa lahko občina navedeni merili uporabi le ob razumnih razlogih, torej ob utemeljitvi različnosti stavbnih zemljišč in po predhodni ugotovitvi primerljivosti razmerij pri njihovem vrednotenju s številom točk.

17. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom terja tudi upoštevanje sorazmerja med dodatno uporabnostjo zemljišč v posameznem območju in s tem zvezanimi dodatnimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga normodajalec posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.⁷

18. Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) v 61. členu določa, da se pri določanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevajo: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve na te objekte in naprave; lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka iz gospodarskih dejavnostih. Po Dogovoru, na katerega napotuje 61. člen ZSZ/84, je v okviru merila lege predvideno upoštevanje oddaljenosti zemljišča od ožjega mestnega centra oziroma od drugega oskrbnega središča in konfiguracija območja. Pri namembnosti zemljišča se upoštevata opredelitev namena po prostorskih aktih in neskladnost obstoječega namena s temi akti. Pri smotrnosti uporabe zemljišča pa se upoštevata gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po prostorskih aktih.

19. Iz ugotovitev Upravnega sodišča izhaja, da je Občina Medvode pri merilu lege, ki ga je uporabila kot razlikovalni kriterij za razdelitev zemljišč v območja (12. člen Odloka), uporabila predvsem razliko v opremljenosti zemljišč z elementi komunalnih storitev (oskrbnih funkcij) ter njihovo oddaljenostjo do oskrbnih središč. Poleg tega je kot razlikovalna elementa med prvim in drugim območjem ter tretjim in četrtim območjem uporabila tudi večji pritisk na pozidavo ter večji konflikt med dejansko in namensko rabo v prvem in drugem območju, kot odraz izvajanja prostorske politike občine.⁸ V prvem in drugem območju so zemljišča v večini opremljena s kanalizacijskim sistemom (in ni dovoljena zgolj gradnja čistilnih naprav, kar je pogoj za odmero NUSZ iz četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1), imajo zagotovljen javni promet, obstoji možnost priključka na plinovod ter je v njihovi bližini oskrbno središče (šola, zdravstvene storitve, trgovine in druge storitve) in glavna javna cesta. Navedeno ne velja za zemljišča v tretjem in četrtem območju, kjer ni dodatne komunalne infrastrukture, prav tako niso zagotovljene oskrbne funkcije, razen manjših trgovin in posameznih storitev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da prvo in drugo območje zajemata strnjena, urbana naselja, tretje in četrto območje pa bolj ruralni del Občine Medvode z razpršeno poselitvijo.

20. Upravno sodišče je vse navedeno upoštevalo pri preizkusu ustreznosti razvrstitve zemljišč po posameznih območjih in presodilo, da za njihovo razlikovanje obstojijo argumentirani razlogi, ki so utemeljeni v dejanskih razlikah med posameznimi območji. Vendar pa teh argumentiranih razlogov nato ni uporabilo (vsaj ne v njihovi celoti) pri presoji razumnosti razlikovanja pri določitvi števila točk za odmero NUSZ (obremenitvi) med drugim in tretjim območjem. V tem delu je navedlo le, da Občina Medvode razlike v obremenitvi za več kot 100 % ni utemeljila z razumnimi razlogi, kriterija večjega pritiska na pozidavo ter večjega konflikta med dejansko in namensko rabo v prvem in drugem območju pa da sta preveč splošna in ju ni mogoče preizkusiti, kar po presoji Upravnega sodišča pomeni, da je določba 16. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, zato je ne sme uporabiti (exceptio illegalis).

21. Exceptio illegalis je institut, izpeljan iz določb Ustave (125. člen Ustave).⁹ Pravna teorija exceptio illegalis opredeljuje kot institut, ki sodniku omogoča, da v konkretnem primeru odloči, (kot) da podzakonskega akta ni, če meni, da je ta v nasprotju z ustavo ali zakonom. Gre za odstop od veljavnih pravnih aktov,¹⁰ ki ga sodišče lahko izvede po preizkusu ustavnosti in zakonitosti podzakonskega pravnega akta. Izpodbijani predpis prestane navedeni preizkus (npr. skladnost s 14. členom Ustave), če normodajalec v postopku ustavnosodne presoje navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami. Normodajalec mora zato v postopku presoje ustavnosti izdanega podzakonskega akta navesti podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami. Vendar normodajalec ni stranka v postopku, zato pri tej presoji ni mogoče uporabiti pravil o dokaznem bremenu. Če normodajalec takšnih podatkov ne navede, lahko sodišče upošteva tudi podatke iz gradiva v normodajnem postopku. Le v primeru, da sodišče ne bi imelo na razpolago nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali razlike v obremenitvah, lahko presoja razumnosti razlogov izostane in se normativni akt opredeli kot neskladen z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave. To pa niso okoliščine obravnavanega primera.

22. Upravno sodišče je imelo na voljo podatke, ki so bili uporabljeni pri razdelitvi posameznih zemljišč v območja, prav ti podatki pa služijo tudi kot razlikovalni elementi pri določitvi razmerja med posameznimi obremenitvami predhodno določenih območij. Zato bi moralo Upravno sodišče te iste podatke presojati tudi z vidika razumnosti (v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave) v povezavi z več kot 100 % razliko v obremenitvi med drugim in tretjim območjem. V skladu s predstavljenimi izhodišči presoje, ki jih je razvilo Ustavno sodišče, Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z NUSZ. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.

23. Nadomestiti ga ne more niti sklicevanje na ureditev zazidanih stavbnih zemljišč iz drugega odstavka 14. člena Odloka, kjer je razlika med zemljišči iz drugega in tretjega območja manjša kot pri nezazidanih stavbnih zemljiščih iz istih območij. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi že samo zavrne ustreznost primerjave ureditev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč iz razloga, ker določitev višine obremenitve (števila točk) v tabeli iz 14. člena Odloka pri zazidanih stavbnih zemljiščih ni dokončna. Na podlagi 15. člen1 Odloka se namreč število točk povečuje z vsakim elementom komunalne infrastrukture, ki je dostopno posameznemu zazidanemu stavbnemu zemljišču. Razlika med obremenitvijo posameznih zazidanih stavbnih zemljišč tako ni razvidna že na podlagi določbe Odloka in ne more na splošno služiti kot primer ustreznega sorazmerja med večjo uporabno vrednostjo zemljišč in njihovo višjo obremenitvijo.

24. Zgolj matematična razlika med obremenitvijo zemljišč v drugem in tretjem območju (glede upoštevnosti kriterijev iz 61. člena ZSZ/84) pa tudi ne zadošča za presojo sorazmernosti med dodatno uporabnostjo zemljišč in njihovo višjo obremenitvijo. Tako ugotovljena razlika v ničemer ne odgovarja na vprašanje, ali obravnavana normativna različnost ustreza različnosti dejanskih stanj po navedenih merilih. Za ta odgovor je nujno upoštevanje logike uporabljenih razlikovalnih kriterijev, ki jih je določil normodajalec (Občina Medvode) ob predhodni ugotovitvi, da ne gre za arbitrarno razlikovanje (kar je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zavrnilo). Ker Upravno sodišče te logike ni uporabilo oziroma je ni izpeljalo v celoti tudi pri presoji sorazmernosti dodatne obremenitve posameznih zemljišč, je nepravilno uporabilo materialno pravo (test razumnosti razlikovalnih kriterijev po drugem odstavku 14. člena Ustave).

25. Poleg tega je Upravno sodišče nepravilno opredelilo kriterija večjega pritiska na pozidavo ter večjega konflikta med dejansko in namensko rabo v prvem in drugem območju kot pavšalna in s tem neprimerna za presojo. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi samo ugotovilo, da obstoji razlika v strnjenosti poselitve med območji (prvo in drugo območje kot urbani del Občine Medvode ter tretje in četrto območje kot njen ruralni del), oba sporna kriterija pa se nanašata prav na izvajanje prostorske politike lokalne skupnosti in s tem na kriterij smotrnosti rabe stavbnega zemljišča. Logično je, da za ohranjanje strnjenosti obstoječih naselij in preprečevanja večje razpršenosti poselitve nezazidana stavbna zemljišča predstavljajo večji problem (konflikt) prav na območjih večje poselitve. Vrhovno sodišče zato meni, da bi moralo Upravno sodišče tudi ta dva razloga upoštevati (ob že omenjeni legi v povezavi z elementi komunalne opremljenosti zemljišč ter njihove oddaljenosti od oskrbnih središč) pri presoji sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč v drugem območju in s tem povezanimi bremeni, na kar pravilno opozarja revidentka v reviziji. Upravno sodišče je izvedlo nepravilno (pomanjkljivo) presojo razumnosti normativnega razlikovanja med obremenitvijo zemljišč iz drugega in tretjega območja. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje pa je posledično negativen.

Glede načina določitve izvršitve

26. Po noveli ZUS-1C, ki je začela veljati 28. 6. 2023, odgovor na postavljeno vprašanje ni več negotov. Po zakonskem pooblastilu iz novega trețjega odstavka 64. člena ZUS-1 lahko sodišče, ki s sodbo odpravi izpodbijani upravni akt, določi v izreku sodbe tudi način izvršitve svoje odločitve. Vendar pa je tudi do navedene zakonske spremembe (in v času vložitve tožbe v obravnavnem primeru) že veljala razlaga 64. člena ZUS-1, po kateri je sodišče vezanost upravnega organa pri odločanju v ponovljenem postopku lahko konkretiziralo tako, da je z izrekom sodbe ob odpravi upravnega akta naložilo toženi stranki določeno postopanje oziroma odločanje, vezano na stališča sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava.¹¹ Po že sprejeti razlagi Vrhovnega sodišča je stvar vsakokratne presoje Upravnega sodišča, kako določno je glede na naravo spora in pomen sprejetih stališč treba v izreku opredeliti način izvršitve sprejete sodbe v ponovnem postopku upravnega organa.¹² Upravno sodišče je pri tem, že zaradi načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, vsebinsko omejeno na možno razlago obstoječih pravnih norm in podani napotek sodišča ne sme iti tako daleč, da bi pomenil oblikovanje nove pravne norme, ki ni del zakonske ureditve.

27. To pomeni, da sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le, če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. V nasprotnem napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).¹³ Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pozitiven, z omejitvijo, da mora biti napotilo zakonito in ustavnoskladno.

Presoja v konkretnem primeru

28. Upravno sodišče je ugotovilo, da normativna različnost, ki jo uvaja 16. člen Odloka ustreza različnosti dejanskih stanj in s tem razlikovanje med zemljišči ni arbitrarno. Tem ugotovitvam tožnik v svojem odgovoru na revizijo niti ne nasprotuje, z njimi pa se strinja tudi Vrhovno sodišče. Sporno je torej le vprašanje, ali je višina dodatne obremenitve zemljišč v drugem območju v razumnem sorazmerju z ugotovljeno višjo uporabnostjo teh zemljišč. Ker Upravno sodišče ugotovljenih razlikovalnih okoliščin ni povzelo v presojo sorazmernosti dodatne obremenitve, mora to storiti Vrhovno sodišče.

29. Upravno sodišče se je pri presoji sorazmernosti dodatne obremenitve osredotočilo le na enkratno (100 %) razliko, kljub temu da je takšno matematično primerjavo izključilo že v lastni sodbi pri presoji razlike med nezazidanimi in zazidanimi stavbnimi zemljišči v istem območju. Takšna presoja pa je napačna že zato, ker ne upošteva niti, da pri nezazidanih stavbnih zemljiščih za stanovanjski namen obstoji določena razlika med vrednotenjem v točkah prvega in drugega območja (razlika v višini 22 %) ter vrednotenjem tretjega in četrtega območja (22 %), ne glede na to, da med njimi ne obstojijo večje razlike v njihovi uporabnosti. Posledično mora tudi med drugim in tretjim območjem nujno obstajati razlika. Z vidika vložene tožbe torej ostaja spornih okoli 78 % razlike med številom točk, določenih za drugo in tretje območje.

30. Pri presoji sorazmernosti celotne razlike, glede na predhodno predstavljena stališča Ustavnega sodišča, pa je treba ugotovljene razlike med zemljišči iz različnih območij ovrednotiti, česar pa Upravno sodišče ni storilo. Vrhovno sodišče sodi, da ugotovljene razlike med drugim in tretjim območjem, to je večja komunalna opremljenost, večja gostota oskrbnih funkcij, gostejša pozidava in strnjena bivanjska naselja, tvorijo večjo uporabnost zemljišč v drugem območju, kar je sorazmerno z njihovo dodatno obremenitvijo. Zemljišča zagotavljajo uporabniku večje udobje in kakovostnejše bivanje oziroma lažje opravljanje gospodarskih dejavnosti, navedeno pa bi se načeloma moralo odraziti tudi v višji vrednosti opisanih zemljišč.

31. Tožnik v svoji tožbi navaja, da se njegovo zemljišče nahaja zelo blizu tretjega območja in da gre za zemljišče, ki je po uporabnosti zelo podobno (skoraj enako) zemljiščem v tretjem območju. Z navedenim tožnik dejansko nasprotuje uvrstitvi njegovega zemljišča v drugo območje, o čemer pa ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, zato ni predmet tega spora. Vrhovno sodišče na tem mestu le pojasnjuje, da bližina razmejitvene črte še ne pomeni, da je ta postavljena nepravilno oziroma da je sploh ne bi smelo biti. Pomembno je le to, da so za razmejitev ugotovljeni razumni razlogi, ki temeljijo na dejanskih razlikovalnih okoliščinah, kar pa je že bilo ugotovljeno s sodbo Upravnega sodišča. Spornosti bližine tretjega območja ne morejo utemeljiti niti priloženi izpisi iz portala GURS, saj (kot pojasnjeno) medsebojna bližina območij še ne pomeni, da je razmejitev arbitrarna. Hkrati pa je jasno, da se pri določitvi razmejitvene črte ni mogoče izogniti določenemu prekrivanju posameznih razlikovalnih kriterijev preko določenih območij.

32. Tožnik v tožbi navaja tudi, da med drugim in tretjim območjem ni večjih razlik v komunalni opremljenosti. Vrhovno sodišče na te navedbe odgovarja, da komunalna opremljenost ni glavni kriterij razlikovanja med posameznimi območji po kriteriju namembnosti zemljišča, ampak je le eden izmed kriterijev, ki skupaj predstavljajo izvajanje prostorske politike občine. Ta pa se še posebej odraža pri nezazidanih stavbnih zemljiščih. Tako je tudi v obravnavanem primeru bistveno, da NUSZ predstavlja enega izmed načinov izvajanja prostorske politike lokalne samouprave, ki spada med izvirne pristojnosti občin. Z njo občina določi cilje in izhodišča prostorskega razvoja, določi rabe prostora in pogoje za umeščanje posegov v prostor in načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena. Lega, namembnost in smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča pa so tudi po 61. členu ZSZ/84 relevantne okoliščine, ki jih občine upoštevajo pri določanju NUSZ. Posledično izkazani konflikt med dejansko in namensko rabo nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju po presoji Vrhovnega sodišča še dodatno opravičuje razliko med obremenitvijo takih zemljišč v drugem in tretjem območju.

33. Ker gre za kriterij namenske rabe nezazidanega stavbnega zemljišča, ne more biti upošteven niti tožnikov ugovor, da sam ne uporablja zagotovljene komunalne infrastrukture. Ta je v spornem območju zagotovljena prav iz razloga, ker občina želi, da se na njem širi poselitev in pozidava, čemur nezazidana stavbna zemljišča direktno nasprotujejo. Kar pa zadeva obremenitev zazidanih stavbnih zemljišč, je ta v večji meri odvisna od dejavnosti, ki jo opravlja uporabnik zemljišča, poleg tega se pri zazidanih stavbnih zemljiščih obremenitev poveča za vsak ugotovljen element komunalne infrastrukture, ki je zagotovljen na tem stavbnem zemljišču. Tako da v njihovem primeru ne gre nujno za manjšo obremenitev, manjša pa ni niti površina, ki se upošteva pri odmeri NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, saj se vsa presežna površina (vse kar je več od gradbene parcele ali fundusa, pomnoženega s faktorjem 1,5) ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek 218. člena ZGO-1).

34. Ob upoštevanju navedene večje uporabne vrednosti zemljišč v drugem območju, lege, števila oskrbnih funkcij in cilja prostorskega načrtovanja Občine Medvode, da se na drugem območju ustvari strnjeno območje poselitve, je obravnavana večja obremenitev zemljišč v drugem območju v primerjavi s tretjim območjem pojasnjena do mere, da občini ni mogoče očitati nesorazmernosti pri določanju obremenitve teh zemljišč z NUSZ. Pri tem je seveda treba upoštevati, da ji je treba (kot normodajalki na področju javnih financ) dopustiti polje proste presoje glede primernosti izbranih davčnih ukrepov, torej tako glede izbire kriterijev razlikovanja kot njihovega vrednotenja.¹⁴ Glede na navedeno, in ker tožnik drugih razlogov, ki bi utemeljevali nesorazmernost razlike v obremenitvi nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem in tretjem območju glede na razliko v njihovi uporabnosti, ni navedel, po presoji Vrhovnega sodišča ovrednotenju zemljišč v drugem območju ni mogoče očitati zatrjevane nesorazmernosti.

35. Druge razloge za neustavnost 16. člena Odloka, ki jih je uveljavljal tožnik v svoji tožbi, pa je pravilno zavrnilo že Upravno sodišče. Prav tako za odločitev o reviziji ni bistvena zatrjevana prekludiranost glede revizijskih navedb o dodatnih komunalnih storitvah, ki so zagotovljene v prvem in drugem območju, saj je Vrhovno sodišče presodilo, da je večja obremenitev zemljišč v drugem območju v primerjavi s tretjim območjem sorazmerna z njihovo višjo uporabnostjo že na podlagi navedb, ki so bile podane pred Upravnim sodiščem. Za odmero NUSZ je tudi nebistveno, ali je nezazidano stavbno zemljišče (v konkretnem primeru parc. št. 366/7) primerno za gradnjo. Kot je pojasnilo že Upravno sodišče, se te navedbe po vsebini nanašajo na zgrešenost določene namenske rabe zemljišča v prostorskem aktu, ki pa ni predmet tega spora.

Sklepno

36. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo. Izpodbijano sodbo je v delu I. točke izreka, ki se nanaša na odmero NUSZ od nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 366/7, k . o. ..., spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo zakonitost izpodbijane davčne odločbe (prvi odstavek 94. člena ZUS-1).

37. V zvezi s preostalim delom navedene točke izreka (to je glede odločitve davčnega organa prve stopnje o odmeri NUSZ od nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 359/17 k. o. ...) pa ni moglo sprejeti enake odločitve. Upravno sodišče je namreč pri odločanju prezrlo, da je bila prvostopenjska davčna odločba v tem delu spremenjena z odločbo davčnega organa druge stopnje, s katero je bila tožniku naložena obveznost plačila za drugo nezazidano stavbno zemljišče oziroma za zemljišče z drugo oznako (359/24 k. o. ...) in v višjem znesku ter da je bila v tožbi izrecno izpodbijana tudi ta (1.) točka izreka drugostopenjske odločbe in predlagana njena odprava. V zvezi s tem je tožnik v tožbi očital, da je davčni organ druge stopnje pri reševanju pritožbe kršil prepoved reformatio in peius iz drugega odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

38. Ker torej o tožbi v navedenem delu in v povezavi z navedenim očitkom Upravno sodišče ni odločilo, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi glede NUSZ za zemljišče parc. št. 359/17 in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Upravno sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti do zakonitosti izpodbijanega dela odločbe davčnega organa druge stopnje v povezavi s tožbenimi navedbami, da je s spremembo prvostopenjske odločbe na način, da je povečal tožnikovo obveznost, nezakonito odločil v njegovo škodo.

K II. točki izreka

39. Odločitev o stroških celotnega postopka je na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana za končno odločbo.

Glasovanje

40. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------
¹ V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da zemljišče parc. št. 359/17 ne obstaja več, je ugotovilo, da to drži, saj je iz navedenega zemljišča nastalo šest novih parcel, med drugim 359/24.
² Tako Ustavno sodišče v zadevah U-I-39/97 z dne 16. 12 1999 in U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998.
³ Glej odločbe Ustavnega sodišča UI-257/09 z dne 14. 4. 2011, U-I-173/11 z dne 23. 5. 2013, U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020 in U-I-357/98 z dne z dne 22. 3. 2001.
⁴ Tako Ustavno sodišče v zadevi U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020.
⁵ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002, U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004 inU-I-65/04 z dne 11. 5. 2006.
⁶ Tako Ustavno sodišče v zadevi U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020.
⁷ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča U-I-357/98 z dne 22. 3. 2001.
⁸ Kar je eden izmed namenov NUSZ, glej Poročevalec DZ k predlogu ZIPRS z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 - 57.
⁹ F. Grad, v: F. Grad, I. Kaučič, S. Zagorc, Ustavno pravo, Pravna fakulteta 2016, str. 540.
¹⁰ M. Pavčnik, Razumevanje prava, GV založba 2021, str. 81-82.
¹¹ Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019 in X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 in povezane ugotovitve v: E. Kerševan, Uvodna pojasnila k Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1), GV založba, 2023, str. 111.
¹² Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 94/2017.
¹³ Tudi pri izvajanju svojih izvirnih pristojnosti je lokalna samouprava vezana na veljavno zakonsko ureditev, glej sklep VSRS II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019.
¹⁴ Glej 13. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-9/98 z dne 16. 4. 1998.

Datum zadnje spremembe:

18.04.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 13/2024, enako tudi VSRS Sodba X Ips 20/2024, VSRS Sodba X Ips 15/2024, VSRS Sodba X Ips 19/2024
• VSRS Sodba X Ips 23/2024, enako tudi VSRS Sodba X Ips 21/2024, VSRS Sodba X Ips 17/2024
• VSRS Sklep X DoR 110/2023-3