UPRS Sodba IV U 53/2020-17

Jedro

Predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj odločitev toženke, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje za obveznost 6.745,83 EUR, ki je ugotovitvene narave. Če bi sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, bi s tem ponovno odločalo o že razsojeni stvari (ne bis in idem).

Tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne izkaže nobenih drugih razlogov navedenih v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, zaradi katerih naj bi se postopek davčne izvršbe v celoti ustavil še za preostale obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1. S sklepom št. DT 4934-154227/2019-6 z dne 15. 11. 2019 (v nadaljevanju izpodbijan sklep) je prvostopenjski organ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) sklenil, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom davčnega organa, št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019 v znesku 6.759,78 EUR, zoper dolžnika A. A., ..., delno ustavi iz razloga plačila, storno terjatev v višini 60,33 EUR (glavnica: 48,96 EUR, zamudne obresti: 11,37 EUR, stroški sklepa: 0,00 EUR), ter da se vsa izvršena dejanja v postopku izvršbe v tem delu razveljavijo (1. točka izreka). V nadaljevanju je odločil, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019, nadaljuje za obveznosti v skupnem znesku 6.745,83 EUR (glavnica, ki se obrestuje: 5.346,64 EUR, glavnica, ki se ne obrestuje: 10,00 EUR in zamudne obresti 1.389,19 EUR), z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice, ki se obrestuje od dne 16. 11. 2019 do vključno dneva plačila (2. točka izreka) in odločil o stroških (3. točka izreka).

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ postopek davčne izvršbe delno ustavil v skupnem znesku 60,25 EUR (od tega glavnica 48,88 EUR in 11,37 EUR zamudnih obresti), vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) v 1. točki delno zavrglo, v 2. točki pritožbo delno zavrnilo in v 3. točki odločilo o stroških.

3. V obrazložitvi je drugostopenjski navedel, da je prvostopenjski organ 11. 10. 2019 izdal sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 (v nadaljevanju tudi sklep o davčni izvršbi) s katerim je zoper tožnika začel davčno izvršbo. Zaradi stornacije obveznosti je nato po uradni dolžnosti izdal izpodbijani sklep, s katerim je delno ustavil začeto izvršbo in odločil, da se postopek za obveznosti v preostalem delu nadaljuje. Drugostopenjski organ navaja, da tožnik ni imel več pravnega interesa za vloženo pritožbo v delu, za katerega se je postopek davčne izvršbe delno ustavil, pri tem pa poudari, da je prvostopenjski organ že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil, ne pa odpravil. Tako je odpadla tudi podlaga za vsebinsko odločanje o pritožbi v tem delu, saj si tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. V zvezi s pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na sam postopek davčne izvršbe, pa drugostopenjski organ tožniku pojasni, da se presojata le pravilnost sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe. Nadalje glede pritožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na kršitve pravil Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pojasni, da je neutemeljen tudi ugovor tožnika glede nepravilnega vročanja izpodbijanega sklepa in se opre na sodno prakso Upravnega sodišča. Odloči še, da je potrebno zavrniti tudi zahtevek na povrnitev stroškov, ker se postopek za tožnika ni končal ugodno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Toženki očita, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega organa obremenjena z bistvenimi kršitvami postopkovnih določb, kršitvami ustavnih pravic tožnika, zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Najprej poudarja, da so bile obveznosti zaradi izvršenega stečaja nad tožnikom že odpuščene s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St ... z dne 20. 8. 2019. Sklicuje se na drugi odstavek 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP. Pripominja, da je nadaljevanje izvršbe glede izvršilnih naslovov pod zap. št. od 1 do vključno 92 nezakonito, ker je tožnik vse obveznosti davčnemu organu že poravnal. Pri tem gre za prispevke in davke od plač za dva zaposlena delavca tožnika in za prispevke za tožnika kot takratnega nosilca s.p. Plačila je namreč izvedel preko banke, kjer je računovodkinja določno opredelila namen vsakega takratnega plačila, k temu še številko TRR in sklicno številko vsakega nakazila. Opozarja, da je prvostopenjski organ ob ugotovitvi, da je tožnik v stečaju in v postopku odpusta obveznosti, vsa izvedena nakazila tožnika samovoljno in nezakonito preknjižil tako, da jih je poračunal kot plačila neplačanih zneskov DDV, kar je protipravno, saj so z odpustom obveznosti prenehale. Opozarja še, da je vsako sklicevanje prvostopenjskega organa na obračune prispevkov tožnika kot zasebnika po 11. 10. 2016 nezakonito. Tožnik se je namreč zaposlil in sklenil pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas pri gospodarski družbi B., d.o.o., z dnem 9. 12. 2016 pa je bil njegov dotedanji s.p. tudi uradno izbrisan iz poslovnega registra. Zato je sklicevanje davčnega organa na izvršljiv naslov od 93 do vključno 110 neutemeljeno in nezakonito, nadomestilo NUSZ iz izvršilnega naslova pod točko 111 tudi ne dolguje. Tožnik je sodišču predlagal, da se odločba drugostopenjskega organa v 2. in 3. točki in izpodbijani sklep v 1. točki odpravita ter zahteval povrnitev stroškov.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da vztraja pri obrazložitvi upravnih odločb, hkrati pa k obrazložitvi še pripomnila, da je bila predmet pritožbenega postopka zgolj obravnava pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki je tudi predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik neutemeljeno še ugovarja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o davčni izvršbi in da se ne strinja z obstojem dolga, ki je po mnenju tožnika posledica neupoštevanja pravnomočno odpuščenih obveznosti. V postopku delne ustavitve davčne izvršbe, samega sklepa o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati. Sodišču je predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da so v tabeli navedene obveznosti po izvršilnih naslovih pod zap. številkami od 1 do 92 pravočasno in v celoti plačane v rokih zapadlosti, zato je izvršba neutemeljena. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe na Upravi RS za javna plačila. Ponovno poudarja, da tožena stranka ni imela podlage, da bi prejeta plačila iz naslova prispevkov in davkov preknjiževala kot, da se z njimi plačuje DDV. Tožnik naj bi določno navedel kaj plačuje, zaradi tega so oškodovani tudi delavci tožnika, saj so jim nižja plačila zmanjšala pokojninsko osnovo.

Odločanje brez glavne obravnave

7. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb glede nepravilnega vročanja. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj tožnik v tožbi te razloge ponavlja.

10. V zadevi je najprej ugotoviti, da med strankama ni spora o tem, da je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom, delno ustavil postopek davčne izvršbe začet s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019 (1. točka izpodbijanega sklepa) zaradi plačila oz. storno terjatve, sporno pa ostaja v delu, kjer se postopek davčne izvršbe nadaljuje (2. točka izpodbijanega sklepa), saj naj ne bi bilo upoštevano, da so bile tožniku v stečajnem postopku pravnomočno odpuščene vse obveznosti oziroma bi jih tožnik naj davčnemu organu že poravnal, smiselno torej, da bi se postopek davčne izvršbe moral ustaviti v celoti.

11. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

12. Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6. je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Davčni organ v skladu s citiranimi določbami iz prejšnjega in tega odstavka obrazložitve postopa tudi takrat, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

13. Ustavitev davčne izvršbe je torej samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba (delno) ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da v obravnavani zadevi nobeden od teh razlogov ni podan. Skopo obrazložitev tega zaključka je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ.

14. Sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija samo 2. točko izpodbijanega sklepa, v kateri je določeno, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje za obveznosti v višini 6.745,83 EUR in zahteva povračilo stroškov. Tožnik s tožbo predmetne odločitve ne more uspešno izpodbiti. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da naj ne bi bilo podlage za opravo postopka davčne izvršbe zoper njega oziroma smiselno, da bi bilo treba postopek izvršbe v celoti ustaviti, saj so bile tožniku v stečajnem postopku s sklepom opr. št. St ... z dne 20. 8. 2019 vse obveznosti odpuščene. Navaja še, da je nadaljevanje izvršbe neutemeljeno, saj naj bi tožnik obveznosti iz izvršilnih naslovov davčnemu organu že poravnal.

15. Sodišče ugotavlja, da je sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019 ostal v veljavi, spremenila se je zgolj višina obveznosti. Ker je bil v obravnavani zadevi dolg delno poravnan (zaradi stornacije obveznosti iz naslova socialnih zavarovanj v skupnem znesku 60,25 EUR in plačila terjatve iz naslova plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 0,08 EUR) se je obveznost tožnika, zaradi delne ustavitve davčne izvršbe, ustrezno znižala. Sodišče poudarja, da je iz listin upravnega spisa in navedb tožnika razvidno, da je tožnik zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019 vložil samostojno pritožbo o kateri je organ že odločal z odločbo št. DT-499-29-904/2019-5 z dne 2. 3. 2020, kasneje pa je vložil še tožbo z dne 6. 4. 2020, zakonitost katere je naslovno sodišče že presojalo v samostojnem postopku pod opr. št. IV U 54/2020 in s sodbo, 24. 1. 2024, ki je postala pravnomočna istega dne in tožbo zavrnilo.

16. Ker je torej tožnik ugovore v zvezi z odpustom obveznosti že uveljavljal (kar je bilo pojasnjeno v prejšnji točki) v tem postopku ne more biti uspešen z ugovori, s katerimi oporeka pravilnost in zakonitost ugotovljenih terjatev iz sklepa o izvršbi, (navedbe glede odpuščenih obveznosti v stečajnem postopku oziroma plačila, saj se nanašajo na izvršilni naslov). Temu so (bila) namenjena pravna sredstva zoper tak sklep, ki jih je tožnik tudi izkoristil. Postopek izvršbe namreč teče na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova in v obsegu, v katerem je dolg še neporavnan, kot izhaja iz v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa.¹

17. Sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v tem postopku zgolj odločitev toženke, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019 nadaljuje za obveznost 6.745,83 EUR, ki je po svoji naravi odločitev ugotovitvene narave. V tem upravnem sporu sodišče torej ne presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019, saj bi s tem ponovno odločalo o že razsojeni stvari (ne bis in idem).

18. Sodišče v tem delu še pojasnjuje tožniku, da tudi ni mogoče govoriti o kršitvah pravil ZUP. Tožnik v pritožbi navaja, da je prišlo pri izpodbijanem sklepu do kršitev pri vročanju, saj mu je bil izpodbija sklep osebno vročen, kljub temu da je imel pooblaščenko. Sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku na te ugovore tudi odgovorila. Ugotovljena napaka pri vročanju ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnik je izpodbijan sklep prejel 18. 11. 2019, pritožba zoper njega pa je bila vložena 19. 11. 2019, kar zanj ni imelo neugodnih posledic, saj je bila pritožba vložena pravočasno. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da mu je drugostopenjski organ v postopku opr. št. IV U 54/2020 z odločbo št. DT 499-29-904/2019-5 z dne 2. 3. 2020 (str. 4 in 5) prav tako pojasnil vročitev stoenajstih aktov, navedenih v tabeli izvršilnih naslovov sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019, napak pri vročanju pa ni ugotovilo niti naslovno sodišče v postopku pod opr. št. IV U 54/2020. Ponovno odločanje o razsojeni stvari pa ni dopustno (ne bis in idem).

19. Na podlagi 20. člena ZUS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta zgolj v okviru tožbenih navedb, pri tem tožnik z ugovori, ki se nanašajo na obveznosti navedene v tabeli od 1 do 92 sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-154227/2019-1 z dne 11. 10. 2019 ne more biti uspešen, saj je sodišče o tem že odločalo in ga veže načelo ne bis in idem. Prav tako tožnik ne more biti uspešen z drugimi ugovori, ki temeljijo na poravnavi obveznosti. Zaključiti je, da tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi, ne izkaže nobenih drugih razlogov navedenih v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, zaradi katerih naj bi se postopek davčne izvršbe v celoti ustavil še za preostale obveznosti, določene s sklepom o davčni izvršbi, ki je na podlagi 2. točke izpodbijanega sklepa ostal v veljavi.²

20. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka pravilen in zakonit, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

21. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Tako tudi UPRS Sodba II U 341/2020-9 z dne 15. 3. 2023, UPRS Sodba I U 891/2020-10 z dne 1. 2. 2022, UPRS sodba I U 1806/2015 z dne 8. 9. 2016.
² Tako tudi UPRS sodba opr. št. I U 1444/2022 z dne 12. 10. 2023.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2025