UPRS Sodba IV U 179/2021-13

Jedro

Primernost pravne ureditve procesnih institutov, kamor sodi tudi normiranje pravnih sredstev, in njihova učinkovitost nista obnovitveni razlog. Razlog za obnovo postopka nista niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja niti nepravilna uporaba materialnega prava, ki ju tožeča stranka uveljavlja z navedbami, da je davčni organ zmotno ugotovil obstoj terjatve iz naslova civilnopravnega razmerja, ne da bi upošteval nastop zakonite cesije.

Iz pravne teorije in ustaljene sodne prakse izhaja, da postopka ni mogoče obnoviti zaradi spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji dokončne odločbe v prejšnjem postopku, nadalje pa tudi ne zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku ali njihove spremembe po dokončni odločbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1. Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Ljubljana (v nadaljevanju davčni organ, organ prve stopnje ali prvostopenjski organ), je z odločbo DT 42914-6890/2012-12 z dne 6. 8. 2019 zavrnil predlog zavezanca A., d. o. o. (v nadaljevanju zavezanec, A., d. o. o. ali tožeča stranka) z dne 6. 5. 2019 za obnovo postopka davčne izvršbe DT 42914-6890/2012.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je davčni organ najprej izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012. Z navedenim sklepom se je zarubila denarna terjatev davčnega dolžnika B., d. o. o. (v nadaljevanju B., d. o. o.) v višini 509.040,00 EUR, ki jo je ta imel do A., d. o. o. (dolžnikov dolžnik) na podlagi pogodbe št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 z zapadlostjo terjatve 27. 9. 2012. Sklep je bil dolžnikovemu dolžniku A., d. o. o. vročen 21. 9. 2012. A., d. o. o. ni vložil ugovora niti ni dolga plačal.

3. Z odločbo DT 42914-6890/2012-2 08-3111-08 z dne 9. 10. 2012 se je dolžnikovemu dolžniku A., d. o. o. naložilo plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012 v višini 509.040,00 EUR. A., d. o. o. je zoper odločbo vložil pritožbo, v kateri je navajal, da ne izkazuje več dolga do B., d. o. o., saj je svojo obveznost v celoti poravnal. Hkrati s fakturo družbe B., d. o. o. št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 je prejel tudi zahtevo podizvajalca C., d. o. o. (v nadaljevanju C., d. o. o.) o neposrednem plačilu podizvajalca na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pogoji za neposreden zahtevek podizvajalca do naročnika so se izpolnili 27. 9. 2012, nakar je A., d. o. o. 2. 10. 2012 znesek po zahtevku v višini 497.040,00 EUR nakazal na transakcijski račun C., d. o. o., preostanek zarubljene terjatve, to je 12.000,00 EUR, pa je še isti dan nakazal na transakcijski račun družbe B., d. o. o. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-685/2012-4 z dne 8. 8. 2013 pritožbo zavrnilo.

4. Davčni organ je na podlagi sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT-42914-6890/2012-3 08-3221-06 z dne 14. 4. 2014, zoper katerega ni bil sprožen upravni spor, od zavezanca 17. 4. 2014 prisilno izterjal znesek 509.040,00 EUR.

5. A., d. o. o. je 6. 5. 2019 na podlagi 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predlagal davčnemu organu, da dovoli obnovo postopka davčne izvršbe DT 42914-6890/2012. Zavezanec se je v predlogu skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019. Navajal je, da je bilo z navedeno sodbo drugače rešeno predhodno vprašanje glede obstoja terjatve, ki je bila predmet davčne izvršbe.

6. Organ prve stopnje je ugotavljal, da je predlog dovoljen, popoln in pravočasen ter ga je podala upravičena oseba. V nadaljevanju je organ prve stopnje presojal, ali se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah rešil drugače. Kot nesporno je prvostopenjski organ ugotavljal, da je sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012, s katerim se je zarubila denarna terjatev davčnega dolžnika B., d. o. o. v višini 509.040,00 EUR, ki jo je ta imel do zavezanca A., d. o. o., slednjemu vročen 21. 9. 2012, A., d. o. o. pa zoper sklep o izvršbi ni vložil ugovora niti ni plačal dolga.

7. Prvostopenjski organ je navajal, da je VSRS v zadevi X Ips 101/2016 z dne 31. 1. 2018 povzelo stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) v zadevi U-I-6/13 Up 24/13 z dne 11. 2. 2016, iz katere izhaja, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Če dolžnikov dolžnik obstoju terjatve ne ugovarja (pravočasno in obrazloženo), so izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve davčnega organa o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju v okviru upravnega postopka. Če pa dolžnikov dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, je s tem ugovorom dopustno uveljavljati tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa dolžnikovemu dolžniku. Organ prve stopnje je poudaril, da je A., d. o. o. prejel zahtevo podizvajalca C., d. o. o. za neposredno plačilo na podlagi 631. člena OZ že 29. 8. 2012, pa kljub temu zoper sklep o davčni izvršbi DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012 ni vložil ugovora. A., d. o. o. je po vročitvi tega sklepa ostal povsem neaktiven in s svojim nenasprotovanjem ni sprožil (posebnega) postopka reševanja predhodnega vprašanja. Ker zoper omenjeni sklep ni vložil (pravočasnega) ugovora, svoje obveznosti pa tudi ni poravnal, je davčni organ utemeljeno zaključil, da se A., d. o. o. strinja z obstojem terjatve in na podlagi določbe 175. člena ZDavP-2 od A., d. o. o. kot dolžnikovega dolžnika utemeljeno izterjal davek, ki ga je sicer dolgoval B., d. o. o. Zavezanec A., d. o. o. je obstoju terjatve nasprotoval šele v pritožbi zoper odločbo DT 42914-6890/2012-2 08-3111-08 z dne 9. 10. 2012, vendar je drugostopenjski upravni organ pritožbo zavrnil iz razloga, ker bi lahko zavezanec obstoju terjatve nasprotoval z ugovorom zoper sklep o davčni izvršbo z dne 19. 9. 2012.

8. Organ prve stopnje ni soglašal z navedbami zavezanca v predlogu za obnovo postopka. Navajal je, da s sodbo VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019 ni odločeno drugače o obstoju terjatve, ki je bila predmet davčne izvršbe in je v upravnem postopku predstavljala predhodno vprašanje. Navajal je, da je bilo v izreku predmetne sodbe odločeno, da se ugotovi obstoj terjatve A., d. o. o. kot tožeče stranke do B., d. o. o. kot tožene stranke v znesku 509.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče v konkretnem sporu odločalo o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena in 197. člen OZ), ki je 17. 4. 2014 nastala z rubežem denarnih sredstev na transakcijskem računu A., d. o. o. (na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 14. 4. 2014). V zvezi s tem je VSRS pojasnilo, da je A., d. o. o. s tem plačilom poravnala tuj dolg. Za prehod premoženja ene k drugi osebi ni obstajala pravna podlaga.

9. Prvostopenjski organ je navajal, da z navedeno sodbo ni bilo odločeno o obstoju terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o. To izhaja tudi iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 987/2016 z dne 22. 11. 2017, v kateri je navedeno, da je A., d. o. o. sprva postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o., vendar je bil ta zahtevek zavržen že s strani prvostopenjskega sodišča, drugostopenjsko sodišče pa je to odločitev potrdilo in pritožbo zavrnilo. S to odločitvijo se je strinjalo tudi VSRS in zavrnilo revizijo. Tako iz drugostopenjske sodbe izhaja, da za pravni interes za ugotovitveno tožbo, s katero bo ugotovljen neobstoj terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o. (kar je bilo predhodno vprašanje v postopku davčne izvršbe) ne more zadostovati (zgolj) namera A., d. o. o., da doseže pravnomočno odločitev o ugotovitvi neobstoja terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o. ter kasneje z njo na podlagi 4. točke 260. člena ZUP uveljavi obnovo postopka davčne izvršbe. Drugostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da A., d. o. o. svojega zamujenega dejanja v davčnem postopku (vložitev ugovora po 173. členu ZDavP-2) ne more sanirati oziroma nadoknaditi z vložitvijo ugotovitvene tožbe v pravdnem postopku, zato je tožbeni zahtevek, ki meri na pravnomočno rešitev vprašanja glede neobstoja terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o. (tj. predhodnega vprašanja iz postopka davčne izvršbe), zavrglo. Organ prve stopnje se je še skliceval na stališče sodbe in sklepa VSRS III Ips 30/2018, da je v razmerju med davčnim organom in družbo A., d. o. o. obstajala pravna podlaga za prisilno izterjavo na podlagi 175. člena ZDavP-2. VSRS je poudarilo, da je obveznost plačila davka, ki je bila naložena A., d. o. o., posledica njegove nevložitve ugovora zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev z dne 19. 9. 2012 in opustitve prostovoljnega plačila naložene davčne obveznosti.

10. Davčni organ je še navajal, da napačna uporaba ali neuporaba materialnega predpisa ne more biti razlog za obnovo upravnega postopka po ZUP.

11. Organ prve stopnje je menil, da A., d. o. o. ni izkazal, da bi bile okoliščine, ki se navajajo kot razlog za obnovo, take, da bi lahko pripeljale do drugačne odločbe, zato je v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrnil.

12. Pritožbo A., d. o. o. je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju organ druge stopnje ali tožena stranka) zavrnilo. V odločbi DT 499-29-680/2019-5 z dne 26. 10. 2021 se je sklicevalo na razloge v odločbi organa prve stopnje. Dodalo je, da je bil A., d. o. o. v času izdaje sklepa o izvršbi dolžnik davčnega dolžnika. Ker dolžnikov dolžnik ni poravnal obveznosti po sklepu o izvršbi, hkrati pa je bil neaktiven, ni namreč vložil ugovora, je davčni organ od dolžnikovega dolžnika upravičeno izterjal davek, ki ga je dolgoval davčni dolžnik.

13. Organ druge stopnje je štel za neutemeljeno trditev A., d. o. o., da noben od razlogov iz 174. člena ZDavP-2 ne vključuje prenosa terjatve na podlagi zakonske cesije iz 631. člena OZ, do česar je prišlo v obravnavani zadevi, in da zato A., d. o. o. ni podal ugovora zoper sklep o davčni izvršbi z dne 19. 9. 2012. Menil je, da A., d. o. o. s citiranjem dela navedb iz odločbe organa druge stopnje v odločbi DT-499-29-685/2012-4 z dne 8. 8. 2013 želi izkazati, da je prvostopenjski organ ves čas vodenja davčnega postopka napačno ugotavljal, da naj bi imetnik terjatve ostal davčni dolžnik, ne pa družba C., d. o. o. in da naj bi to premoženje pripadalo davčnemu dolžniku. Navajal je, da je organ druge stopnje v citirani odločbi pojasnil tudi, da na podlagi določb ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik le s (pravočasnim) ugovorom zoper sklep o izvršbi poda ugovorne navedbe, ki se nanašajo na samo terjatev, ki je bila predmet rubeža. Hkrati pa je v tej isti odločbi še pojasnil, da je pritožnik sam priznal, da je zahtevek za plačilo po 631. členu OZ prejel pred sklepom o izvršbi, kar pomeni, da je za navedeni zahtevek vedel že v času prejema sklepa o izvršbi in bi moral ugovarjati zoper njega, tega pa ne more več v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZdavP-2. Upoštevajoč navedeno je organ druge stopnje navajal, da je pritožnik s sprejemom zahtevka za plačilo po 631. členu OZ s strani družbe C., d. o. o. moral vedeti, da bo moral po zapadlosti zahtevka plačati družbi C., d. o. o., zaradi česar plačila terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do njega, ne bo mogel izvesti. Navedeno pa kaže na to, da v takšnem primeru obstoji ugovorni razlog, in sicer, da pritožnik davčnemu dolžniku ni dolžan, kajti s plačilom zahtevka na podlagi 631. člena OZ družbi C., d. o. o. ne bi mogel več veljavno plačati terjatve davčnega dolžnika. Tudi VSRS je v 21. točki obrazložitve sodbe izrazilo stališče, da bi A., d. o. o. gotovo lahko vložil ugovor zoper sklep o davčni izvršbi z dne 19. 9. 2012, v katerem bi lahko uveljavljal ugovorne razloge iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2 in da bi morda lahko še pravočasno ugovarjal, da davčnemu dolžniku ni ničesar dolžan, ker je bila njegova terjatev po zakonu cedirana na njegovega podjemnika.

14. Organ druge stopnje je menil, da je organ prve stopnje ob izostanku ugovora zoper sklep o davčni izvršbi upravičeno štel, da obstoj terjatve ni bil sporen in posledično prvostopenjski organ ni bil soočen s sporom med davčnim dolžnikom in njegovim (dolžnikovim) dolžnikom. Po navedenem prvostopenjski organ v zadevnem postopku davčne izvršbe sploh ni odločal o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju. V takšnem primeru (torej ko ni spora o obstoju terjatve) pa lahko prvostopenjski organ postopek davčne izvršbe zaradi plačila davčne obveznosti opravi tudi na premoženju davčnega dolžnika.

15. Organ druge stopnje se je strinjal z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da iz izreka sodbe VSRS ne izhaja drugačna rešitev glede obstoja zadevne terjatve. VSRS se je v obrazložitvi sodbe (in ne v izreku sodbe) opredelilo do obstoja terjatve, ko je pojasnilo podlage obogatitvenega zahtevka A., d. o. o kot tožeče stranke v pravdnem postopku, vendar to na odločitev v tem postopku ne vpliva.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

16. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V primarnem zahtevku je zahtevala spremembo izpodbijane odločbe organa prve stopnje tako, da se njenemu predlogu za obnovo postopka davčne izvršbe DT 42914-6890/2012 ugodi v obsegu, v katerem je VSRS s sodbo III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019 to vprašanje v bistvenih točkah rešilo drugače, in da se nadalje ugotovi, da terjatev davčnega dolžnika B., d. o. o. do zavezanca A., d. o. o., ki je bila predmet izvršbe v višini 497.040,00 EUR, ni obstajala. Zahtevala je še odpravo vseh zgoraj navedenih sklepov in odločb do te višine, tožeči stranki pa vrnitev neupravičeno izterjanih 497.040,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter stroškov predmetnega postopka. Podredno je tožeča stranka predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tako pri primarnem kot pri podrednem zahtevku je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora s pripadajočimi obrestmi.

17. Tožeča stranka je v tožbi najprej povzela potek postopka davčne izvršbe. Navajala je, da je davčni organ 17. 4. 2014 od tožeče stranke prisilno izterjal znesek 509.040,00 EUR. Tožeča stranka je nato 21. 5. 2014 z namenom, da se ugotovi neobstoj terjatve B., d. o. o. do tožeče stranke pred pristojnim pravdnim sodiščem začela pravdni postopek zoper toženo stranko B., d. o. o. Ta je bil zaključen s sodbo VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019. VSRS je spremenilo sodbi nižjih sodišč tako, da je ugotovilo, da je tožeča stranka upravičeno poravnala terjatev z nakazilom na račun C., d. o. o. glede na to, da je kljub davčnemu rubežu prišlo do njenega prenosa na podlagi 631. člena OZ. Tožeča stranka je trdila, da je VSRS z omenjeno sodbo spremenilo sodbe sodišča prve in druge stopnje in drugače rešilo predhodno vprašanje o obstoju terjatve, ki je bila predmet davčne izvršbe, kar predstavlja razlog za obnovo po 4. točki 260. člena ZUP.

18. Tožeča stranka je uveljavljala zmotno ugotovitev obstoja terjatve zaradi zakonite cesije po 631. členu OZ. Trdila je, da je davčni organ s spornimi odločbami z dne 19. 9. 2012, 9. 10. 2012, 8. 8. 2013 in 14. 4. 2014 zmotno ugotovil obstoj terjatve iz obravnavanega civilnopravnega razmerja, ki jo je družba B., d. o. o. kot davčni dolžnik imela do tožeče stranke kot dolžnikovega dolžnika v času rubeža, ne pa tudi v času izterjave. Na podlagi te zmote je davčni organ navedeno terjatev neupravičeno izterjal iz premoženja tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da navedena zmota izhaja iz 14., 15., 16. in 18. točke obrazložitve sodbe VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019. Z rubežem, opravljenim 19. 9. 2012, se terjatev ni prenesla na davčni organ niti ta na njej ni pridobil zastavne pravice, zato je družba B., d. o. o. tudi po opravljenem rubežu ostala v položaju upnika v razmerju do tožeče stranke. Z izpolnitvijo pogojev po 631. členu OZ 27. 9. 2012 pa je nastopil učinek zakonske cesije. Terjatev, ki je bila predmet izvršbe, je na podlagi 631. člena OZ prešla iz premoženja družbe B., d. o. o. v premoženje družbe C., d. o. o. Od 27. 9. 2012 torej tožeča stranka ni bila več dolžnik družbe B., d. o. o., ampak dolžnik družbe C., d. o. o., kar pa v spornih odločbah ni bilo upoštevano, čeprav je tožeča stranka o tem davčni organ obvestila že z dopisom (pritožbo) z dne 19. 10. 2012. Davčni organ je ne glede na to dejstvo 17. 4. 2014 prisilno izterjal neobstoječo terjatev, namesto da bi po uradni dolžnosti ustavil izvršbo zaradi prenehanja predmeta rubeža.

19. Tožeča stranka je navajala, da je stališče davčnega organa, da naj bi VSRS z navedeno sodbo potrdilo pravilnost njegovega postopanja, očitno napačno. Tožeča stranka je vztrajala, da je zaradi zakonite cesije zarubljena terjatev prenehala, zato tožeča stranka zaradi tega ne more imeti nobenih obveznosti do davčnega organa. Na podlagi obvestila (pritožbe) tožeče stranke z dne 19. 10. 2012 bi moral davčni organ po uradni dolžnosti ustaviti postopek davčne izvršbe s poplačilom iz tega sredstva, saj je dolžan izterjevati davke z upoštevanjem načela materialne resnice. Davčni organ je torej napačno uporabil materialno pravo (določbo 631. člena OZ), zato ima obveznost odprave odločb že po nadzorstveni pravici v skladu z drugim odstavkom 274. člena ZUP. Davčni organ se do tega ni opredelil, čeprav je bil na to opozorjen, zato izpodbijana odločbe v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

20. Tožeča stranka je zatrjevala, da sodba VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019 predstavlja obnovitveni razlog, ker je z njo sodišče drugače rešilo predhodno vprašanje, na katerega se opirajo odločbe davčnega organa, izdane v obravnavnem izvršilnem postopku. Tožeča stranka je navajala, da obnovo postopka utemeljuje na pravnem stališču VSRS, ki je v 15. točki obrazložitve sodbe X Ips 370/2011 izpostavilo, da določbe ZDavP-2 ne posegajo v pravico revidenta, da pred sodiščem splošne pristojnosti, ki je pristojno za meritorno presojo vprašanja obstoja terjatve iz civilnopravnega razmerja, uveljavlja povračilo oziroma vzpostavi terjatve do davčnega dolžnika za znesek plačanega davka v postopku davčne izvršbe. Rešeno predhodno vprašanje namreč ne more biti ovira za odločanje o tem vprašanju v postopku pri pristojnem organu oziroma sodišču in se to ne more šteti za pravnomočno rešeno zadevo. Če pa bo pristojni organ oziroma sodišče predhodno vprašanje kasneje rešilo drugače, bo podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP. Navedeno sodbo je sicer USRS razveljavilo z odločbo U-I-6/13-12 Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, torej več let po izdaji spornih odločb davčnega organa. To pomeni, da je navedena sodba VSRS v času poteka postopka obravnavane davčne izvršbe in vložitve tožbe pred pravdnim sodiščem predstavljala stališče sodne prakse, na katerega se je tožeča stranka upravičeno zanašala. Na podlagi odločbe USRS torej ni mogoč zaključek, da A., d. o. o. ni (več) upravičen do obnove postopka, saj so se s to odločbo samo še dodatno razširile možnosti do pravnega varstva. Namen USRS ni bil v tem, da se A., d. o. o. odvzame do tedaj edina učinkovita možnost za varstvo njegovih interesov, tj. pravica do obnove postopka, temveč v zagotovitvi še bolj ustreznih pravnih sredstev, da v bodoče ne bo prihajalo več do takšnih položajev, kot je obravnavana zadeva.

21. Tožeča stranka je trdila, da stališče davčnega organa, da v konkretni zadevi obstoj terjatve ni bil sporen in da se posledično v postopku davčne izvršbe ni odločalo o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju, ker tožeča stranka ni ugovarjala zoper sklep o davčni izvršbi, ni pravilno. Za meritorno presojo vprašanja obstoja terjatve iz civilnopravnega razmerja, na kar se je nanašala tudi presoja VSRS v zadevi III Ips 30/2018, je pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne davčni organ. V konkretnem primeru davčni organ sploh ne bi bil pristojen za odločanje o obstoju terjatve tudi, če bi tožeča stranka pravočasno vložila ugovor zoper sklep o davčni izvršbi.

22. Po zatrjevanjih tožeče stranke je VSRS tudi v izreku sodbe opr. št. III Ips 30/2018 ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do družbe B., d. o. o. v višini 509.040,00 EUR, kar ne bi bilo mogoče, če terjatev, ki je bila predmet izvršbe, ne bi bila prenešena na podizvajalca skladno z 631. členom OZ. Že iz izreka navedene sodbe izhaja, da davčni dolžnik B., d. o. o. ni bil več imetnik terjatve, na kateri je temeljila davčna izvršba, in da je zato davčni organ ni mogel izterjati. Zato je napačen zaključek tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da naj odločitev VSRS ne bi bila upoštevna kot obnovitveni razlog, ker naj bi se glede obstoja terjatve opredelilo zgolj v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku.

23. Tožeča stranka je v nadaljevanju tožbe podajala argumente glede neustreznosti pravnega sredstva ugovora zoper sklep o davčni izvršbi in o neučinkovitosti tega pravnega varstva. Navajala je, da iz določb ZUP ne izhaja, da bi bila obnova postopka davčne izvršbe dopustna samo pod pogojem vložitve pravnega sredstva (ugovora) zoper sklep o davčnem rubežu. V postopku davčne izvršbe tožeča stranka ni mogla pripraviti učinkovitega ugovora, ki bi davčni organ odvrnil od nadaljevanja izvršbe, saj je bil omejen zgolj s tremi ugovornimi razlogi. Noben od ugovornih razlogov ne vključuje možnosti prenosa terjatve na podlagi ex lege cesije po 631. členu OZ, do katere lahko pride šele v času po vročitvi sklepa o davčnem rubežu. Davčni rubež se šteje za opravljenega z dnem vročitve sklepa o izvršbi dolžnikovemu dolžniku, v konkretnem primeru torej 21. 9. 2012. Pogoji za prenos terjatve po 631. členu OZ so se izpolnili 27. 9. 2012, torej je do zakonskega odstopa terjatve novemu upniku prišlo šele po opravljenem rubežu. Tožeča stranka je 2. 10. 2012 izvedela, da terjatev ni bila poravnana in je zato navedeno terjatev veljavno izpolnila z nakazilom na račun C., d. o. o. kot novega imetnika terjatve. Stališče davčnega organa, da je obstajal ugovorni razlog v času prejema sklepa o davčni izvršbi, zato ni pravilno.

24. Ugovora zoper sklep o davčnem rubežu v obravnavanem davčnem postopku ni bilo mogoče šteti kot učinkovitega pravnega sredstva. Omejitev na zgolj tri ugovorne razloge, od katerih niti eden ni aplikativen za konkretni primer, kratek ugovorni rok in dejstvo, da odločitev ni sprejeta v kognicijskem kontradiktornem postopku, predstavljajo hude omejitve za varovanje pravic tožeče stranke. Tožeča stranka ni imela dolžnosti, da ugovorne razloge razlaga širše, kot so bili opredeljeni v pravnem pouku sklepa o izvršbi. Povsem neživljenjsko je pričakovati, da bi lahko tožeča stranka v 8-dnevnem roku pripravila učinkovit ugovor, ki bi lahko ustavil nadaljevanje davčne izvršbe zaradi možnosti ex lege prenosa terjatve v prihodnosti. Stališče tožene stranke v odločbi druge stopnje, da bi morala tožeča stranka v času ugovornega roka vedeti, da se pod ugovorni razlog neobstoja dolga do davčnega dolžnika uvršča tudi možnost bodočega prenosa terjatve na podlagi 631. člena OZ, je zato popolnoma neživljenjsko in pomeni prehudo breme.

25. Tožeči stranki bi bila zato kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), če bi se ji v takšnih okoliščinah naložila obveznost do plačila davčnega dolga drugega dolžnika samo zaradi opustitve vložitve ugovora. Odločitev naslovnega sodišča, s katero bi se zavrnila možnost obnove davčnega postopka, bi bila tudi v nasprotju z že v času obravnavanega davčnega postopka veljavno sodno prakso USRS. Skladno s stališčem USRS se mora v primerih, ko pride zaradi uvedbe izvršilnega postopka do posega v premoženje tretje osebe, slednji zagotoviti, da bo svoje pravice lahko učinkovito varovala.

26. Tožeča stranka je navajala, da je tako v predlogu za obnovo postopka kot tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navajala argumente o neučinkovitosti ugovora, vendar niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje njenih navedb pri svoji presoji nista upoštevala in se do njih nista konkretizirano opredelila. Dolžnost obrazložitve obstaja, četudi se argumenti nanašajo na nerelevantna dejstva. Zatrjevanje tožeče stranke glede neučinkovitosti pravnega sredstva ugovora za varstvo njenih pravic v konkretnem primeru nedvomno predstavlja relevantno dejstvo v postopku. Pri presoji predloga tožeče stranke bi organ moral upoštevati tudi zatrjevano kršitev 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, se do nje opredeliti in obrazložiti njeno zavrnitev. S tem je kršena pravica tožeče stranke do izjave in njena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vsako zavrnitev argumentov mora upravni organ ustrezno obrazložiti, ne glede na to, ali se nanašajo na za spor relevantna dejstva.

27. Stališče davčnega organa, da za izvršbo z rubežem denarne terjatve zadostuje, da se o obstoju sporne terjatve kot o predhodnem vprašanju odloči v okviru postopka davčne izvršbe, pomeni kršitev načela kontradiktornosti in izvotlitev pravice tretje osebe do sodnega varstva, nenazadnje pa tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

28. Tožeča stranka je trdila, da v postopku davčne izvršbe ni imela na voljo primernega in učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko ustrezno zavarovala svoje pravice. Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti stališča davčnega organa, da bi morala tožeča stranka prevzeti davčno breme druge osebe zgolj zato, ker v davčnem izvršilnem postopku ni vložila (neučinkovitega) ugovora, in to kljub temu, da opustitev ugovora ni v ničemer vplivala na možnosti davčnega organa za izterjavo davčnega dolga iz premoženja davčnega dolžnika. Skladno z ustavnim načelom sorazmernosti, ki je odraz načela pravne države iz 2. člena Ustave, in skladno z ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave se tožeči stranki ne bi smelo nalagati nesorazmernih bremen v zvezi z obveznostmi plačila davčnega dolga drugih dolžnikov. Tožeča stranka je znova opozarjala, da ob vročitvi sklepa o davčni izvršbi 21. 9. 2012 sploh še ni bilo jasno, ali se bo zarubljena terjatev prenesla na C., d. o. o. ali ne. To je postalo jasno šele po izteku ugovornega roka 2. 10. 2012, ko je bila tožeča stranka obveščena, da terjatev do dneva zapadlosti ni bila poravnana. Ugovor zato ni mogel predstavljati učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in 13. člena EKČP in niti ni zagotavljal pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

29. Tožena stranka je vložila neobrazložen odgovor na tožbo, saj je le prerekala tožbene navedbe tožeče stranke in vztrajala pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču je predlagala, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Odločanje brez glavne obravnave

30. Sodišče je v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)¹ odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka sicer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo utemeljuje na trditvah o zmotni ugotovitvi davčnega organa glede obstoja terjatve davčnega dolžnika B., d. o. o. do tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da se izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja nanaša na sklep o izvršbi, ki v tem upravnem sporu ne predstavlja izpodbijanega akta. Izpodbijana odločba je namreč odločba, izdana v postopku z izrednim pravnim sredstvom (obnova postopka), v katerem je osrednje vprašanje, ali je podan obnovitveni razlog. Ta se nanaša na vprašanje, ali odločba organa (sklep o izvršbi) temelji na kakšnem predhodnem vprašanju, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače (4. točka 260. člena ZUP). Med strankama ni sporno, da sklep o izvršbi temelji na predhodnem vprašanju, prav tako ni sporna vsebina izreka sodbe in sklepa VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019, sporno in hkrati pravno odločilno v zvezi z izpodbijano odločbo pa je, ali izrek slednje sodbe ustreza abstraktnemu pojmu iz pravne norme 4. točke 260. člena ZUP. Sporno je torej pravno vprašanje, kar bo sodišče podrobneje pojasnilo v nadaljevanju.

K I. točki izreka

31. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba organa prve stopnje, s katerim je zavrnjen predlog tožeče stranke za obnovo postopka davčne izvršbe. Kot sodišče ugotavlja v prejšnji točki obrazložitve, ni sporno, da predlog za obnovo postopka temelji na obnovitvenem razlogu iz 4. točke 260. člena ZUP. V tem primeru se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Tožeča stranka si prizadeva za obnovitev postopka davčne izvršbe DT 42914-6890/2012. Med strankama upravnega spora niso sporna naslednja dejstva: (-) 1. da je davčni organ zaradi neporavnanega dolga davčnega dolžnika B., d. o. o. izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012, s katerim je zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika B., d. o. o. v višini 509.040,00 EUR, ki jo je ta imel do A., d. o. o. (dolžnikov dolžnik oziroma sedaj tožeča stranka) in ki je zapadla v plačilo 27. 9. 2012; (-) da je tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik navedeni sklep o izvršbi prejela 21. 9. 2012 in zoper sklep v zakonitem roku ni vložila rednega pravnega sredstva; (-) da je tožeča stranka 2. 10. 2012 plačala 497.040,00 EUR podizvajalcu C., d. o. o. na podlagi zakonite cesije, preostanek v višini 12.000,00 EUR pa je plačala davčnemu dolžniku B., d. o. o.; (-) da je organ prve stopnje izdal odločbo DT 42914-6890/2012-2 08-3111-08 z dne 9. 10. 2012, s katero je tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naložil plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012 v višini 509.040,00 EUR; (-) da je organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 9. 10. 2012 z odločbo DT-499-29-685/2012-4 z dne 8. 8. 2013 zavrnil; (-) da je davčni organ na podlagi sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT-42914-6890/2012-3 08-3221-06 z dne 14. 4. 2014 od tožeče stranke 17. 4. 2014 prisilno izterjal znesek 509.040,00 EUR.

32. Sodišče soglaša, da je v izvršilnem postopku, v katerem je kot izvršilno sredstvo določen rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika (dolžnikovega dolžnika), obstoj oziroma neobstoj terjatve dolžnika do svojega dolžnika (dolžnikovega dolžnika) predhodno vprašanje. V odločbi U-I-6/13-12 Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, na katero se sklicuje tudi tožeča stranka, je USRS izpostavilo, da ne sme biti nobenega dvoma o tem, da premoženje, na katero se poseže z davčno izvršbo, pripada davčnemu dolžniku. V tam obravnavani zadevi je dolžnik davčnega dolžnika (dolžnikov dolžnik) v izvršilnem postopku ugovarjal obstoju terjatve, ki je bila predmet davčnega rubeža. USRS je tako odločalo o ustavni pritožbi dolžnikovega dolžnika, za katerega je bil obstoj terjatve sporen. Sprejelo je stališče, da oprava davčne izvršbe na premoženju tretje osebe (dolžnikovega dolžnika) zaradi izterjave tej osebi tujega davčnega dolga kljub temu, da je ta oseba pravočasno ugovarjala, da denarna terjatev davčnega dolžnika zoper njo ne obstaja, posega v njeno pravico, da o njenih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. VSRS je v sodbi X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, ko je že bilo seznanjeno z zgoraj obravnavano sodbo USRS, navajalo, da stališče USRS po mnenju VSRS pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če obstaja pravnomočen izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

33. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi tožeča stranka kot tretja oseba oziroma dolžnikov dolžnik v ugovornem roku zoper sklep o izvršbi DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012 ni ugovarjala obstoju terjatve. Organ prve stopnje zato ni sam reševal predhodnega vprašanja, temveč je na podlagi dejstva, da ugovor ni bil vložen, pravilno štel, da obstoj terjatve (predhodno vprašanje) za tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika ni sporen, zato je nadaljeval izvršbo. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da ZUP obnove postopka davčne izvršbe ne pogojuje z vložitvijo pravnega sredstva (ugovora) zoper sklep o izvršbi. Vendar pa je zakonski pogoj za dopustnost obnove postopka, da pristojni organ kasneje predhodno vprašanje reši drugače. To pomeni, da mora stranka razpolagati s pravnomočnim izvršilnim naslovom, v izreku katere je odločeno o (ne)obstoju terjatve, ki je v davčnem izvršilnem postopku predstavljala predhodno vprašanje (oziroma je bila predmet rubeža). Sodišče poudarja, da je pravnomočen in zavezujoč izrek sodne odločbe in na podlagi izreka odločbe se ugotavlja, ali je pristojni organ predhodno vprašanje rešil drugače. Obrazložitev sodne odločbe, na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka, ne postane pravnomočna. Obrazložitev le pojasnjuje in utemeljuje v izreku sodne odločbe opredeljeno odločitev. Ravno zato stranka ne more izpodbijati posameznih elementov obrazložitve, če hkrati ne izpodbija tudi izreka, na katerega se ta obrazložitev nanaša.²

34. V konkretnem izvršilnem postopku je bila predmet izvršbe terjatev v višini 509.040,00 EUR, ki jo je davčni dolžnik B., d. o. o. izkazoval do svojega dolžnika A., d. o. o. na podlagi pogodbe 210/12 z dne 28. 8. 2012. Izhajajoč iz zatrjevanega obnovitvenega razloga je tako ključno vprašanje, ali tožeča stranka razpolaga z izvršilnim naslovom, v izreku katerega je o obstoju zgoraj navedene terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o. odločeno drugače (tako, da ta terjatev ne obstoji). Tožeča stranka obnovitveni razlog utemeljuje na sodbi in sklepu VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019. Sodišče soglaša z razlogi organov prve in druge stopnje, da VSRS z navedeno sodno odločbo ni drugače rešilo vprašanja obstoja terjatve davčnega dolžnika B., d. o. o. do svojega dolžnika A., d. o. o. in sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe v tem delu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Bistvo te je, da je VSRS v navedeni sodbi in sklepu ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (tam prav tako A., d. o. o.) do tožene stranke (tam B., d. o. o.) v znesku 509.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje. V preostalem delu je revizijo zavrnilo, pri čemer med strankama ni sporno, da se ta (preostali) del nanaša na odločitev nižjih sodišč o zavrženju tožbe na ugotovitev, da ne obstaja terjatev tožene stranke (tam B., d. o. o.) do tožeče stranke (tam prav tako A., d. o. o.) do višine 497.040,00 EUR. Iz navedenega sledi, kar je v izpodbijani odločbi tožeči stranki pravilno pojasnjeno, da je bil v pravdnem postopku tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na predhodno vprašanje v davčni izvršbi, to pa je obstoj terjatve B., d. o. o. do A., d. o. o. (na pogodbeni podlagi), zavržen. VSRS je v obravnavani sodni odločbi ugotovilo obstoj terjatve A., d. o. o. do B., d. o. o. (iz naslova neupravičene obogatitve). Sodišče sodi, da je organ prve stopnje pravilno odločil, da izrek sodbe VSRS (vključno z izrekoma sodb nižjih sodišč) ne ustreza abstraktnemu pojmu iz pravne norme 4. točke 260. člena ZUP.

35. Izpodbijana odločba je odločba o (ne)dopustnosti obnove postopka. Pri tem izrednem pravnem sredstvu gre za vnovično izvedbo postopka, ki je že bil končan, a pod pogojem, da obstoji eden od v 260. členu ZUP taksativno določenih razlogov. Ključno vprašanje zato je, ali je upravni organ z izpodbijanim aktom pravilno odločil o obstoju obnovitvenega razloga in sodišče temu pritrjuje. Pač pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe izpodbija z navedbami, s katerimi po prepričanju sodišča poskuša obnovitvene razloge širiti onkraj meja zakonsko določenih okvirov (taksativno določenih razlogov).

36. Tak nedovoljen obnovitveni razlog predstavljajo tožbene navedbe o neustreznosti ugovora zoper sklep o davčni izvršbi in neučinkovitosti pravnega varstva v obravnavani davčni izvršbi. Primernost pravne ureditve procesnih institutov, kamor sodi tudi normiranje pravnih sredstev, in njihova učinkovitost nista obnovitveni razlog. Kljub temu sodišče tožeči stranki, ki vztraja, da v času teka ugovornega roka zoper sklep o izvršbi ni bil podan noben od ugovornih razlogov, odgovarja, da je njeno stališče napačno. To je tožeči stranki pojasnil že organ druge stopnje ob reševanju njene pritožbe. 174. člen ZDavP-2, ki ureja ugovor dolžnikovega dolžnika, v drugem odstavku določa, da lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.³ Tožeča stranka ne prereka dejstev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje (na katere se deloma tudi sama sklicuje tako v kasnejših vlogah v postopku davčne izvršbe in v tem upravnem sporu), da je tožeča stranka že 28. 7. 2012 prejela zahtevo družbe C., d. o. o. (podizvajalca B., d. o. o.) za njegovo neposredno plačilo na podlagi 631. člena OZ. Tožeča stranka v tožbi sama ugotavlja, da so pogoji za prenos terjatve po 631. členu OZ nastopili 27. 9. 2012 (ko je zapadla v plačilo terjatev B., d. o. o. do tožeče stranke), kar pomeni, da je tedaj terjatev prešla v premoženje družbe C., d. o. o. Organ druge stopnje tožeči stranki pravilno pojasni, da navedena situacija, ki je nastopila med ugovornim rokom (osem dni - prvi odstavek 174. člena ZDavP-2) odkazuje na ugovorni razlog dolžnikovega dolžnika, da dolžniku (B., d. o. o.) ni dolžan. Sodišče meni, da bi tožeča stranka naveden ugovorni razlog ob ustreznosti skrbnosti lahko učinkovito uveljavila. Tožeča stranka namreč v tožbi sama navaja, da je sklep o izvršbi prejela 21. 9. 2012, iz česar izhaja, da se je zanjo ugovorni rok iztekel z 29. 9. 2012. Glede na znana dejstva ob prejemu sklepa o izvršbi (zahteva podizvajalca z dne 28. 8. 2012, zapadlost zarubljene terjatve med ugovornim rokom) sodišče ne sledi tožeči stranki, da ni mogla pripraviti učinkovitega ugovora. Povzete okoliščine kažejo na pasivnost in neskrbnost tožeče stranke ter celo na njeno ignoranco v razmerju do obravnavnega sklepa o izvršbi. Sodišče namreč ne prezre neizpodbijanih ugotovitev organa prve stopnje, da je tožeča stranka po poplačilo družbe C., d. o. o. preostanek zarubljene terjatve v višini 12.000,00 EUR nakazala kar B., d. o. o., čeprav ji je sklep o izvršbi nalagal drugačno ravnanje.

37. Razlog za obnovo postopka nista niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja niti nepravilna uporaba materialnega prava, ki ju tožeča stranka uveljavlja z navedbami, da je davčni organ zmotno ugotovil obstoj terjatve B., d. o. o. do tožeče stranke iz naslova civilnopravnega razmerja, ne da bi upošteval nastop zakonite cesije po 631. členu OZ. Sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje ob izostanku ugovora zoper sklep o izvršbi upravičeno štel, da obstoj terjatve med davčnim dolžnikom in njegovim dolžnikom (tožečo stranko) ni sporen. Razloge, ki se nanašajo na obstoj terjatve in s katerimi bi lahko tožeča stranka v ugovornem postopku uspela, je tožeča stranka v davčnem postopku uveljavljala, vendar v fazi postopka, ki tovrstni ugovorni razlogi niso bili več upoštevni. Sodišče tožeči stranki še pojasnjuje, da obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, ki temelji na tem, da je o obstoju terjatve (kot o predhodnem vprašanju) odločeno drugače kot kasneje (kot o glavni stvari), sam po sebi vsebuje predpostavko, da je o predhodnem vprašanju odločeno nepravilno.

38. Tožeča stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodno prakso, ki je veljala v času izdaje obravnavanega sklepa o izvršbi. Iz pravne teorije in ustaljene sodne prakse izhaja, da postopka ni mogoče obnoviti zaradi spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji dokončne odločbe v prejšnjem postopku, nadalje pa tudi ne zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku ali njihove spremembe po dokončni odločbi. Tudi nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje samo zase (če ni konkretizirano v obliki katerega drugega razloga iz 260. člena ZUP) ni obnovitveni razlog iz 260. člena ZUP.⁴

39. Tožeča stranka izpodbijani sodbi očita tudi neobrazloženost in kršitev pravice do izjave, a sodišče ugotavlja, da tožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pravica stranke do izjavljanja in obrazložene odločbe pomeni na drugi strani obveznost organa, da se z navedbami stranke seznani, jih pretehta in se v obrazložitvi odločbe do njih opredeli. A po sodni praksi dolžnost obrazložitve ne sega tako daleč, da bi se organ moral opredeliti do prav vsake navedbe stranke. Zahteva po obrazloženosti odločbe namreč pomeni, da se je sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Organ se ni dolžan opredeliti do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic, prav tako ne do navedb, ki niso dopustne. Ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vselej izrecen; zadostuje, da je iz navedb organa razvidno, da se je organ seznanil z argumenti stranke in jih obravnaval.⁵

40. Tožeča stranka v tožbi trdi, da se davčni organ ni opredelil do zatrjevane napačne uporabe materialnega prava, to je določbe 631. člena OZ, in neučinkovitosti ugovora. Poleg tega, da gre za navedbe, ki so v postopku za obnovo postopka očitno neutemeljene in po zgoraj navedenem ne terjajo posebne obrazložitve, pa sodišče ugotavlja, da je tako iz izpodbijane odločbe kakor tudi odločbe organa druge stopnje razvidno, da sta se oba organa seznanila z argumenti tožeče stranke in sta jih obravnavala. Organ prve stopnje se o relevantnosti zahteve C., d. o. o. po 631. členu OZ v povezavi z možnostjo vložitve ugovora z razumnimi razlogi opredeli v 6. odstavku na 3. strani izpodbijane odločbe, razloge pa še obširneje v svoji odločbi navaja organ druge stopnje in so razvidni iz 2. in 3. odstavka na 6. strani in 1. in 2. odstavka na 7. strani odločbe. Prav tako organ prve stopnje pravilno pojasni, da napačna uporaba ali neuporaba materialnega prava po ZUP nista razlog za obnovo postopka. Da napačna uporaba materialnega prava, četudi bi bila podana, in procesna ureditev pravnega varstva v davčnem postopku nista razloga za obnovo postopka, se vendarle zaveda tudi tožeča stranka, saj tudi v tožbi (2. točka tožbe) obstoj obnovitvenega razloga gradi na sodbi in sklepu VSRS III Ips 30/2018 z dne 19. 3. 2019.

41. Kršitev načela kontradiktornosti in pravice do sodnega varstva tožeča stranka v tožbi utemeljuje z navedbami, da je davčni organ v te pravice posegel spričo svojega stališča, da za rubež denarne terjatve zadostuje, da se o obstoju sporne terjatve kot o predhodnem vprašanju odloči v postopku davčne izvršbe, s čemer je preprečil, da bi o terjatvi odločalo pristojno sodišče. Te tožbene navedbe so neutemeljene iz razloga, ker se nanašajo na že zaključen postopek in niso eden od taksativno naštetih razlogov za njegovo obnovo. Sodišče pa vendarle ugotavlja, da zatrjevanja tožeče stranke nimajo opore v izpodbijani odločbi. Davčni organ v izpodbijani odločbi ne zavzame stališča, da sme sam odločati o obstoju sporne terjatve. Davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni pravočasno ugovarjala obstoju terjatve, zaradi česar šteje, da tožeča stranka z obstojem terjatve soglaša.

42. Predmet odločanja v upravnem postopku in v upravnem sporu je odločitev organa prve stopnje o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka. Tožeča stranka zahteve po 274. člena ZUP za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (zaradi zatrjevane kršitve materialnega predpisa) ni vložila, poleg tega pa odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu spada v pristojnost organa druge stopnje (276. člen ZUP). Po navedenem izpodbijani odločbi ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve, ker organ prve stopnje zatrjevane kršitve materialnega prava (ki je organ prve stopnje ni potrdil) ni presojal z vidika drugih izrednih pravnih sredstev.

43. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

44. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določim odločilo, da jih trpi sama.

-------------------------------
¹ V skladu z navedenim določilom lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.
² L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 192 in 194.
³ Te ugovorne razloge vsebuje tudi sklep o izvršbi organa prve stopnje DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08 z dne 19. 9. 2012.
⁴ Glej Bruna Žuber in ostali, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 642, in sodbe VSRS U 19/93 z dne 24. 2. 1994, U 158/95 z dne 10. 9. 1997, X Ips 889/2005 z dne 21. 2. 2007, sodba in sklep X Ips 1404/2006 z dne 28. 1. 2010, sklep X Ips 156/2016 z dne 13. 9. 2017 in druge sodne odločbe.
⁵ Prim. odločbe USRS Up-590/05-64 z dne 17. 4. 2008, Up-33/98 z dne 16. 2. 1998, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in druge.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2025

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 280/95
• UPRS Sodba II U 391/2016-9