UPRS Sodba I U 1500/2021-21

Jedro

V letu 2016 je tožnik dobavil blaga po računu 2016-6 z dne 7. 11. 2016 družbi A., zato je bil tožnik dolžan izdati račun in od dobave spornega blaga obračunati DDV. Dobava sporne kino opreme družbi A., kot jo opredeljuje 3. člen ZDDV-1, je bila tudi po mnenju sodišča opravljena. Sodišče tudi sodi, da v primeru obravnavanega dobropisa ne gre za popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno, kot to zatrjuje tožnik. Dobava spornega blaga je bila v letu 2016 dejansko opravljena, obdavčljiv dogodek, kot to določa prvi odstavek 33. člena ZDDV-1, je nastal, zato je bil tožnik v zvezi s to transakcijo dolžan izdati račun in z njim tudi obračunati DDV. Popravek obračunanega DDV pa se izvede le v primeru, če so izkazani vsi zakonski znaki oz. zakonsko določeni pogoji iz 39. člena ZDDV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje januar 2019 od davčne osnove 6.322,49 EUR, po stopnji 9,5 %, v znesku 597,51 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 1. 3. 2019 do 15. 10. 2020, v znesku 68,00 EUR in DDV za obdobje februar 2019, od davčne osnove 540.000,00 EUR, po stopnji 22 % v znesku 118.800,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 30. 3. 2019 do 15. 10. 2020, v znesku 12.860,26 EUR. DDV z obrestmi v skupnem znesku 132.325,77 EUR mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe na podračun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Zavrnila je tožnikovo zahtevo za povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik za mesec februar 2019 uveljavljal popravek obračunanega DDV na podlagi dobropisa S2019-1 z dne 28. 2. 2019 za znesek 540.000,00 EUR, DDV 118.800,00 EUR, ki ga je izdal družbi A., d.o.o. iz Maribora (v nadaljevanju A.). Zastopnika obeh družb sta B. B. in C. C. Med ustanovitelji obeh družb je tudi družba D., d.o.o., katere lastnik in zakoniti zastopnik je prav tako C. C. Iz navedenega izhaja, da sta tožnik in družba A. poslovno in lastniško povezani osebi. Tožnik je davčnemu organu predložil račun 2016-6 z dne 7. 11. 2016, s katerim je družbi A. zaračunal projektor - kino s strojno opremo v znesku 540.000,00 EUR, DDV v znesku 118.800,00 EUR, skupaj 658.800,00 EUR. Navedeno blago je tožniku v novembru 2016 dobavila ciprska družba E. Davčnemu organu je 5. 3. 2020 pisno pojasnil, da je družba A. "pri pregledu preteklega poslovanja ugotovila, da je prišlo do "pomote" in sicer, da je "zaradi napake prišlo do izdaje računa 2016-6, ki je bil nato na pobudo družbe A. storniran." Konkretnega pojasnila o razlogih za zatrjevano "pomoto" oz. "napako" tožnik ni podal. Ni jasno, kako je lahko v letu 2016 prišlo do takšne "napake" in kako je možno, da je glede na visoko vrednost računa (658.800,00 EUR) zatrjevano "pomoto" družba A. ugotovila šele v letu 2019. Tožnikova trditev, da je račun 2016-6 z dne 7. 11. 2016 izdal pomotoma, kar naj bi bilo razlog za izdajo obravnavanega dobropisa, je po mnenju davčnega organa pavšalna in neizkazana. Družba A. je navedeni račun sprejela in celotno kupnino za navedeno blago 6. 12. 2016 plačala na tožnikov bančni račun, ter je to blago v letih 2016, 2017 in 2018 tudi evidentirala v svojem registru osnovnih sredstev kot "DCI DLP projektor - kino s strojno opremo" v vrednosti 540.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bila dobava opravljena in da je družba A. kot kupec prevzela blago ter ga uporabljala kot lastnica. Za blago je v letih 2016, 2017, 2018 zaradi uporabe uveljavljala tudi amortizacijo. Davčni organ meni, da je tožnik dobavo blaga (projektor - kino s strojno opremo) družbi A. dejansko opravil. Listine upravnega spisa ne izkazujejo tožnikove trditve, da v letu 2016 ni prišlo do dobave po spornem računu in da je bil ta izdan "pomotoma". Tudi ni logično, da je razlog za stornacijo predmetnega računa ugotovila družba A., ki ga je prejela in ga v celoti poravnala, ter predmetno blago knjižila med svoja osnovna sredstva in ga zaradi uporabe tudi amortizirala. Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenega dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da je bilo predmetno blago tožniku vrnjeno. Kupnine v višini 658.800,00 EUR, po računu 2016-6 za projektor - kino s strojno opremo, ki jo je tožnik prejel 6. 12. 2016 na svoj bančni račun, družbi A. po izdaji dobropisa S2019-1 dne 28. 1. 2019 zaradi stornacije računa 2016-6 ni vrnil, marveč jo je prekvalificiral v posojilo, ki ga je prejel od družbe A. Posojilne pogodbe ni predložil, ker naj bi bila zasežena v hišni preiskavi tožnika. Davčni organ tudi ugotavlja, da sporni račun nima vseh zakonsko predpisanih elementov po 82. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), dobropis S2019-1 dne 28. 1. 2019 pa se tudi ne sklicuje na račun 2016-6 za projektor - kino s strojno opremo.

3. Iz predložene in pridobljene dokumentacije izhaja, da je v letu 2016 tožnik dobavil blaga po računu 2016-6 z dne 7. 11. 2016 družbi A., zato je bil tožnik tudi dolžan izdati račun in od dobave blaga obračunati DDV. V primeru spornega dobropisa tako ne gre za popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno. Tožnik je bil DDV od opravljene dobave blaga, ki je obdavčljiv dogodek, kot to določa prvi odstavek 33. člena ZDDV-1, po navedenem računu tudi dolžan obračunati. Dobava, kot jo opredeljuje 3. člen ZDDV-1, je bila opravljena. Da je bilo sporno blago dejansko dobavljeno, izhaja iz tožnikovih poslovnih knjig, saj za leta 2016, 2017 in 2018 nabavljenega blaga (projektor - kino s strojno opremo) od dobavitelja iz Cipra ni izkazoval med zalogami blaga, torej je bila dobava kupcu A. opravljena in je tako tožnik navedeno blago tudi prodal. Tožnik prejete kupnine po izvedeni stornaciji računa in po dobropisu družbi A. ni vrnil, temveč sta povezani osebi to terjatev preoblikovali v posojilo. Popravek obračunanega DDV je dopusten le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev iz 39. člena ZDDV-1 v primerih preklica naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi oz. v primerih dokončnega kupčevega neplačila. Obstoja predhodno navedenih razlogov za popravek tožnik v postopku niti ni zatrjeval. V zvezi s spornim računom je zgolj navajal, da je družba A. pri pregledu preteklega poslovanja ugotovila, da je prišlo do "pomote", ni pa zatrjeval, da je šlo za preklic naročila, vračilo blaga ali znižanje cene po opravljeni dobavi, kot to določa 39. člen ZDDV-1 in drugi odstavek 41. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV). Ker pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 v obravnavanem primeru niso bili izkazani, je tožnik popravek obračunanega DDV po dobropisu S2019-1 z dne 28. 2. 2019 v višini 118.8000,00 EUR izkazal v nasprotju s citirano določbo. Tožnik je zlorabil predpise in tudi ni bil dobroveren, kar pojasni. Davčni organ tožniku popravek (znižanja) obračunanega DDV po obravnavanem dobropisu ni priznal. Tožnikove pripombe na zapisnik je davčni organ zavrnil, kar je razvidno na straneh 8 do 15 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in zavrača tožnikove pritožbene ugovore. Popravek obračunanega DDV je dopusten le na podlagi določb drugega, tretjega ali četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. Obstoja katerega od navedenih razlogov za popravek tožnik ni zatrjeval v postopku na prvi stopnji in tudi ne izhajajo iz listin upravnega spisa. Zato davčni organ pravice do popravka obračunanega DDV po obravnavanem dobropisu utemeljeno ni priznal. Ob ugotovitvi, da tožnik ni imel utemeljenega razloga za zmanjšanje obračunanega DDV, navedbe prvostopenjskega organa o dobropisu kot navideznem poslu, goljufivi transakciji in davčni zlorabi ter o pogojih za popravek neutemeljeno izkazanega DDV, za odločitev niso pomembne oz. nanjo niso vplivale. Za odločitev je bistvena ugotovitev, da DDV na obravnavanem računu iz leta 2016 ni bil izkazan neutemeljeno. Tožnik pa tudi ni z ničimer izkazal svoje pavšalne trditve, da je bil predmetni račun leta 2016 izdan po "pomoti", ker zaračunane dobave ni bilo. Ta trditev je tudi v nasprotju s pridobljenimi listinami. Ker ne gre za DDV, ki bi bil na računu izkazan "pomotoma" oz. brez opravljene dobave, se tožnik neutemeljeno sklicuje na načelo nevtralnosti. Zavrne tudi pritožbene ugovore glede dokaznega predloga zaslišanja priče, tožnikovega zakonitega zastopnika C. C.

5. Tožnik v tožbi navaja, da sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa nezakoniti zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Uvodoma povzema potek postopka in odločitev davčnih organov. Meni, da je bilo dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno. Tožnik je sporni dobropis S2019-1 z dne 28. 2. 2019 upravičeno izdal in je že v postopku pojasnil, da je družba A. v letu 2019 pri pregledu preteklega poslovanja ugotovila, da je prišlo do pomote pri izdaji računa 2016-6, zato ga je tožnik storniral in izdal sporni dobropis. Formalna pomanjkljivost dobropisa na odločitev ne vpliva, kar pojasni na straneh 3 in 4 tožbe. Zakonodaja ne predpisuje obveznih elementov, ki naj bi jih vseboval dobropis. Tudi zakonodaja, ki ureja DDV, ne nasprotuje na smiselno uporabo določb Slovenskih Računovodskih standardov - SRS in tudi ne na Zakon o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Toženka napačno zatrjuje, da tožnik ni verodostojno s pisno dokumentacijo dokazal, da do dobave predmetnega blaga ni prišlo. Tožnik je v skladu s 77. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predlagal zaslišanje prič, ki pa ga toženka nezakonito ni izvedla in je s tem bistveno kršila določbe postopka. Sodišču predlaga naj na glavni obravnavi zasliši tožnikovega zakonitega zastopnika C. C., ki bo lahko verodostojno pojasnil vsebino obravnavane transakcije.

6. Pri družbi A. je davčni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračunavanja DDV za obdobje od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019, ki sta ga vodili isti inšpektorici, kot sta vodili predmetni postopek, ki pa sta sprejeli pisno pojasnilo C. C., da je bila predmetna dobava stornirana zaradi "pomote" pri preteklem poslovanju. Ugotovili sta, da je družba A. pravilno popravila obračunan DDV po spornem dobropisu zaradi spremembe dejavnikov ter izdali sklep o ustavitvi postopka DIN, saj nepravilnosti v postopku DIN pri družbi A. nista ugotovili. Tako sta isti inšpektorici v zvezi z isto transakcijo pri družbi A. ugotovili, da je dobropis S2019-1 verodostojna listina, pri tožniku pa, da je neverodostojna listina. Navedeno kaže na dvojna merila davčnega organa. Tožnik je v postopku dokazoval, da je predmetno blago še vedno v njegovi lasti in se nahaja na naslovu F. v Ljubljani ter da ni bilo odtujeno, kar dokazuje s predloženimi slikami, česar pa davčni organ ni preverjal. Tožnik je imel ves čas lastninsko pravico in posest nad predmetnim blagom. Ker v trenutku izdaje dobropisa ni bilo razjasnjeno vprašanje poštene vrednosti blaga, je tožnikovo računovodstvo izdan dobropis evidentiralo tako, da ni imel vpliva na tožnikov izkaz poslovnega izida in posledično na davčno osnovo. Nelogična je zahteva davčnih organov po pisnih dokazili o neizvedeni dobavi. Neobstoj pisne dokumentacije jasno dokazuje, da dobava blaga ni bila opravljena. Glede vračila kupnine pa je tožnik že tekom postopka pojasnil, da kupnina po stornaciji predmetnega računa ni bila vrnjena kupcu, saj je slednji imel od 24. 1. 2019 dalje blokirane bančne račune po odredbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici Kpd 62515/2018. Zato se je tožnik s kupcem dogovoril, da se kupnina preoblikuje v posojilo, kar ni sporno, kot poskuša to zmotno prikazati davčni organ. Zahteva davčnega organa, da bi morala družba A. namesto sklenitve posojila zahtevati vračilo kupnine pa po mnenju tožnika predstavlja poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Zahteve davčnega organa v tem delu pa so sporne tudi z vidika načela zakonitosti v davčnih postopkih (4. člen ZDavP-2). Toženka posojilnih pogodb ni opredelila kot fiktivnih, kar pomeni, da je štela, da so bile posojilne pogodbe tudi dejansko sklenjene. Na strani davčnega organa je, da dejansko stanje v postopku DIN razčisti in ugotovi do stopnje gotovosti. Dne 23. 1. 2019 je bila pri tožniku opravljena hišna preiskava, v kateri je bila zasežena večina poslovne dokumentacije, ter tudi posojilna pogodba, sklenjena med tožnikom in družbo A. Če je davčni organ menil, da je za presojo ključen vpogled v to posojilno pogodbo, bi jo moral skladno z načelom materialne resnice pridobiti in njeno vsebino presoditi. Skladno z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) za posojilno pogodbo ni predpisana pisna oblika, kar pomeni, da jo lahko pogodbeni stranki skleneta tudi ustno. Davčni organ bi moral s tem v zvezi zaslišati ključne priče. S tem namenom tožnik sodišču predlaga zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika C. C., ki bo lahko verodostojno potrdil obstoj posojilnega razmerja med tožnikom in družbo A. Davčni organ dejanskega stanja ni razčistil niti do stopnje verjetnosti. Obrazložitev izpodbijane odločba je pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Storjena je bila bistvena kršitev pravil postopka.

7. Davčni organ je v zapisniku po eni strani navedel, da predmetni dobropis predstavlja navidezni posel, po drugi strani pa, da gre za nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Tako gre za hkratno uporabo dveh različnih pravnih institutov, kar je upoštevaje obstoječo sodno prakso prepovedano in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017 ), kar pojasni. Ugotovitve v izpodbijani odločbi so v tem delu pavšalne in zavajajoče. Napačna je tudi trditev davčnega organa, da je tožnik z izvedbo obravnavane transakcije realiziral davčni prihranek v višini 118.800,00 EUR in s tem pridobil neupravičeno davčno ugodnost. Sklicevanje pritožbenega organa, da gre pri tožniku in pri družbi A. za dva ločena postopka, katerih ugotovitve med seboj niso združljive, ni pravilno, saj gre za isti historični dogodek in za iste dokaze. Ne drži ugotovitev, da je družba A. DDV po dobropisu S2019-1 zgolj znižala v svojem DDV-O obračunu, ni pa ga plačala, kar naj bi bil po razlog, da je prišlo do realizacije davčnih prihrankov. Davčni organ je pozabil na dejstvo, da je bilo družbi A. odobreno obročno plačilo njegove DDV obveznosti in da se oz. se še bo dolgovani znesek poplačal obročno.

8. Davčni organ je napačno uporabil tudi materialno pravo in sicer določbi 39. člena ZDDV-1 in 146. člen PZDDV. Zaključki so v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti. Davčni organ je spregledal, da je družba A. po spornem dobropisu izvedla popravek odbitka vstopnega DDV, zato v tem delu ne moremo govoriti o davčnem izogibanju oz. zlorabi predpisov. Bistvo načela nevtralnosti je, da dovoljuje popraviti neupravičeno zaračunani DDV, pri čemer je treba popolnoma odpraviti nevarnost izgube davčnih prihodkov. SEU je izdalo več sodb na temo nevtralnosti, med drugim tudi v zadevi C-712/17 z dne 8. 5. 2019, kar pojasni. Iz sodbe SEU C-138/12 z dne 11. 4. 2013 izhaja, da ukrepi, ki zagotovijo pravilno odmero in pobiranje davka ter preprečijo davčne utaje, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za dosego ciljev, ki se s tem uresničujejo in se ne smejo uporabiti na način, ki bi ogrozil nevtralnost DDV. Glede na dejstvo, da dobave blaga po računu 2016-6 niso bile opravljene in glede na to, da je družba A. po spornem dobropisu popravila odbitek vstopnega DDV, je bila nevarnost izgube prihodkov za proračun RS popolnoma odpravljena, zato bi moral davčni organ tožniku priznati popravek izstopnega DDV. Napačen je zaključek, da je tožnik želel z izdajo predmetnega dobropisa pridobiti davčno korist z goljufijo. Na podlagi prakse SEU ter načeta nevtralnosti in sorazmernosti ima v konkretnem primeru tožnik pravico do popravka obračunanega DDV, saj je bila zagotovljena popolna davčna nevtralnost DDV. Na eni strani je tožnik znižal svoj izstopni DDV, na drugi strani pa je družba A. znižala svoj vstopni DDV. Sklicuje se na sodbe SEU v združenih zadevah C-354/03, C-355/03 in C-484/03. Četudi bi držala trditev davčnega organa, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, navedeno ne dovoljuje posega v davčno nevtralnost transakcije. Ko je pri določeni transakciji ugotovljena zloraba predpisov, je potrebno vzpostaviti takšno stanje, kot bi bilo, če se sporna transakcija ne bi izvedla. Napačna in pavšalna je ugotovitev pritožbenega organa, da v obravnavanem primeru ne gre za DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno. Tožnik poudarja, da do dobave predmetnega blaga sploh ni prišlo, posledično tožnik ni bil dolžan obračunati in plačati DDV. Pritožbeni organ napačno ugotavlja, da tožnik z ničemer ni izkazal svojih trditev, da je bil zadevni račun izdan "po pomoti" oz., da zaračunane dobave ni bilo. Tožnik je s slikovnim materialom dokazal, da je ohranil lastninsko pravico in posest nad predmetnim blagom, česar pa davčni organ sploh ni preverjal.

9. Drugostopenjski organ navaja, da je tožnik šele v pritožbi podal dokazni predlog zaslišanje priče C. C. in predložil fotografije predmetnega blaga, vendar jih iz razloga, ker tožnik ni navedel opravičenih razlogov za zamudo, ni upošteval, saj je šlo za nedopustne pritožbene novote. Tožnik poudarja, da je bil C. C. v času zadevnega postopka v priporu, zato ni imel možnosti izjaviti se o vseh pomembnih dejstvih in ni mogel pravočasno predlagati drugih dokazov. Razlog, da je tožnik šele v pritožbi predložil slikovni dokaz, da ima predmetno blago še vedno v lasti in posesti je, da je davčni organ šele v izpodbijani odločbi izpostavil vprašanje, kaj se je z nabavljenim blagom zgodilo in kje se sedaj nahaja. Upoštevajoč načelo materialne resnice, bi davčni organ navedeno dejstvo moral ugotoviti že v postopku DIN. Načelo materialne resnice davčnemu organu nalaga, da je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Napačen je tudi zaključek glede potencialne uporabe 7. člena ZDDV-1, kar pojasni na strani 12 tožbe. Drugostopenjski organ v zaključku pavšalno ugotavlja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na prejete dobropise izdajatelja G., d.o.o., na podlagi katerih je naredil popravek odbitka DDV v obračunu DDV-0 za obdobje februar 2019, v zvezi s katerimi je potekal DIN pri družbi G., ki sta ga izvajali isti davčni inšpektorici. Z navedenimi trditvami tožnik dokazuje uporabo dvojnih meril davčnega organa.

10. Tožnik ugovarja tudi, da je prišlo do kršitev pravil postopka (ZDavP-2 in ZUP), kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe, ki ne vsebuje vseh sestavin po 214. členu ZUP. Drugostopenjski organ ni pravilno upošteval novih dejstev in novih dokazov in jih je nezakonito zavrnil, ker tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj teh dokazov ni mogel predlagati že prej. Kršitve so bile storjene tudi pri dokazni oceni "pomotne" izdaje računa 2016-6 z dne 7. 11. 2016. Davčna organa sta zmotno uporabila pravilo o dokaznem bremenu glede dokazovanja t.i. negativnega dejstva, za kar se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2017. Davčni organ od tožnika zahteva, naj predloži in izkaže negativno dejstvo, da dobava opreme, za katero je bil izdan sporni račun 2016-6, ki je bil predmet kasnejšega dobropisa, ni bila opravljena. V ta namen je tožnik predlagal dokaz z zaslišanjem tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. in hkrati predložil dokaze, da se predmetna oprema, ki naj bi bila leta 2016 prodana kupcu - družbi A., še vedno nahaja v imetništvu tožnika, vendar je bil ta dokaz s strani drugostopenjskega organa neutemeljeno zavrnjen. Tožnik graja razlog pritožbenega organa za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja tožnikovega direktorja C. C., kot tudi vpogleda v fotografije predmetnega blaga, ker naj bi bili ti dokazi predlagani prepozno. Iz upravnega spisa jasno izhaja, da je bil tožnikov direktor C. C. v času izvedbe DIN v priporu. Ker je pritožbeni organ neutemeljeno zavrnil dokaz z zaslišanjem tožnikovega direktorja in dokaz vpogleda v fotografije predmetnega blaga, je tožniku onemogočil učinkovito pravno sredstvo. Podana je bistvena kršitev pravil ZUP, kot tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Kršena je določba 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Kršen je tudi tretji odstavek 146. člena ZUP. Toženka je bistveno kršila pravila postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj tožniku ni omogočila uveljavljanja pravice do zaslišanja iz 9. člena ZUP. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika, kot prepoznega s strani pritožbenega organa je pavšalna in neobrazložena, posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik vztraja pri izvedbi glavne obravnave in pri zaslišanju tožnikovega zakonitega zastopnika C. C., za kar se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2020 in X Ips 396/2016. Sodišču predlaga, naj v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o zadevi oziroma, da odločbo pritožbenega organa odpravi, ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je davčni organ zaključil, da predstavlja sporni dobropis navidezni posel po tretjem odstavku in hkrati tudi zlorabo predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Poudarja, da do prikrajšanja proračuna RS v konkretnem primeru ni prišlo, kar pojasni. Kod dokaz, da sta tožnik in družba A. plačala vse davčne obveznosti prilaga potrdilo o poravnanih davčnih obveznosti za marec 2024. Ker je družba A. davčne obveznosti plačevala obročno, tožnik tega potrdila ni mogel predložiti prej. V nadaljevanju na straneh 2 in 3 pojasnjuje sistem DDV in načelo davčne nevtralnosti, za kar se sklicuje se na sodbo SEU C-371/19. Na straneh 4 do 6 prikazuje posamezne primere oškodovanja proračuna v zvezi z DDV. V konkretnem primeru glede na dejstvo, da so vse davčne obveznosti tožnika in družbe A. poravnane ne more iti za izigravanje sistema DDV in tudi ne za prikrajšanje proračuna RS. Glede določba 74. člena ZDavP-2 pa se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-492/20. Odgovor toženke ni mogoče šteti za obrazložitev, prerekanje tožbenih navedb je pavšalno. Sodišču predlaga, da dopusti predlagane dokaze in ugodi tožbenemu zahtevku.

13. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. ter vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa, zlasti v prilogi A 5 in A 6 - potrdilo o plačanih davkih za družbi A. in tožnika z dne 8. 3. 2024, slike spornega blaga z dne 13. 11. 2020, v konto kartice tožnika 6600 za obdobje od 1. 1. 2020 do 13. 11. 2020, register osnovnih sredstev družbe A. za leta 2016, 2017 in 2018, register osnovnih sredstev tožnika na dan 28. 2. 2019, pojasnilo glede računa 2016-6 in dobropisa S2019-6 z dne 5. 3. 2020.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

16. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljenih nepravilnost v zvezi z obračunanim DDV pravilno in zakonito za obdobje januar in februar 2019 tožniku ni priznal popravka obračunanega DDV na podlagi dobropisa S2019-1, ki ga je tožnik 28. 2. 2919 izdal družbi A. Med strankama je sporno ali je bila dobava opreme (projektor - kino s strojno opremo), za katero je tožnik družbi A. 7. 11. 2016 izdal sporni račun 2016-6, ki je bil zaradi stornacije tega računa v letu 2019 zaradi zatrjevane "napake" predmet dobropisa S2019-1 z dne 28. 2. 2919 v novembru 2016, dejansko opravljena, kot to ugotavlja prvostopenjski organ. Tožnik v postopku zatrjuje, da dobava predmetne kino opreme družbi A. v letu 2016 ni bila opravljena, da se je ta oprema ves čas nahaja v lastništvu in posestvi tožnika, kar dokazuje s fotografijami z dne 13. 11. 2020 in izpisom iz tožnikovih konto kartic zalog 6600 za obdobje od 1. 1. 2020 do 13. 11. 2020 ter, da je bil račun 2016-6 z dne 7. 11. 2016 izdan, ker je prišlo do "napake". Meni, da je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno in materialno pravo (39. člen ZDDV-1) napačno uporabljeno.

17. Na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Z določbo 39. člena ZDDV-1 je bila v slovenski pravni red prenesena določba 90. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV). Direktiva o DDV v 90. členu določa, da se pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice (prvi odstavek), države članice pa lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila (drugi odstavek istega člena). Navedena določba je izraz temeljnega načela Direktive o DDV, v skladu s katerim davčno osnovo tvori dejansko prejeto plačilo in katerega posledica je, da davčni organ iz naslova DDV ne more prejeti zneska, ki je višji od tistega, ki ga je prejel davčni zavezanec.¹ V skladu z 273. členom Direktive o DDV lahko sicer države članice določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja. Ukrepi držav članic za preprečevanje utaj ali izogibanje plačilu davka načeloma lahko določajo odstopanja od pravil o davčni osnovi le v mejah, ki so nujno potrebne za dosego tega posebnega cilja.² Ne 90. člen in tudi ne 273. člen Direktive o DDV razen v mejah, ki jih predvidevata, ne določata pogojev za priznanje pravice do znižanja davčne osnove. Z navedenima določbama je državi članici dana diskrecijska pravica zlasti v zvezi s formalnostmi, ki jih morajo davčni zavezanci izpolniti za znižanje davčne osnove.³ Republika Slovenija glede popravka obračunanega DDV za primere delnega neplačila ni določila dodatnih obveznosti za preprečevanje utaj v smislu 273. člena Direktive DDV. Pogoj, da davčni zavezanec, ki popravlja (znižuje) izstopni DDV, v primeru dobropisa v celoti in pravočasno odpravi tveganja izgube davčnega prihodka, se torej v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZDDV-1 zagotavlja z obveščanjem kupca, ki mora na podlagi prejetega dobropisa popraviti odbitek vstopnega DDV, drugih formalnih ali administrativnih obveznosti pa zakon zavezancem ne nalaga.⁴

18. Tožnik je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo predlagal zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. in vpogled v predloženo sliko spornega blaga z dne 13. 11. 2020. Pritožbeni organ tožnikovim dokaznim predlogom ni sledil, ker jih je opredelil kot nedopustno pritožbeno novoto, zaradi česar tožnik ugovarja tudi kršitev določb postopka. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da bi moral pritožbeni organ v postopku izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. glede dejstva ali je bila novembra 2016, ko je tožnik izdal sporni račun, dobava kino opreme družbi A. opravljena ali ne, kakor tudi glede prekvalifikacije terjatev družbe A. do tožnika v posojilo (vračilo kupnine za predmetno blago) po izvedeni stornaciji spornega računa. Ko pritožbeni organ dopolnjuje ugotovitveni postopek, ga mora izvesti ob upoštevanju vseh temeljnih načel upravnega in davčnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP in 5. člen ZDavP-2). Davčni organ bi moral na navedeni podlagi tožniku omogočiti dokazovanje za odločitev relevantnih dejstev in v ta namen izvesti tiste od predlaganih dokazov, ki so za odločitev pomembni. Pritožbeni organ je predlagano zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. zavrnil kot nedopustno pritožbeno novoto, ker je menil, da tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zaradi katerih tega dokaznega predloga ni predlagal že v postopku na prvi stopnji. Po presoji sodišča je bil tožnikov predlog za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. potreben, saj tožnik z njim ni dokazoval dejstev, ki so že izkazana, temveč nasprotna dejstva, ki so tudi pravno relevantna. Tožnik je po presoji sodišča navedel tudi opravičljive razloge. Tožnikov zakoniti zastopnik C. C. je bil v času predmetnega davčnega postopka v priporu, s čimer je bil davčni organ seznanjen, zato ni imel možnosti izjaviti se o vseh pomembnih dejstvih in ni mogel pravočasno predlagati drugih dokazov. Razlog, da je tožnik šele v pritožbi predložil slikovni dokaz, da ima predmetno blago še vedno v lasti in posesti je, da je davčni organ šele v izpodbijani odločbi izpostavil vprašanje, kaj se je z nabavljenim blagom zgodilo in kje se sedaj nahaja, kar je opravičljiv razlog. Sodišče je zato na glavni obravnavi odpravilo navedene kršitve določb postopka in med drugim tudi vpogledalo v predloženo sliko spornega blaga z dne 13. 11. 2020 ter zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika C. C.

19. Tožnikov zakoniti zastopnik je izpovedal, da so v letu 2018 opravljali pregled v povezanih družbah in ugotovili računovodske napake, zato so začeli s popravki urejati zadeve po dejanskem stanju. V januarju 2029 je prišlo do kazenskega postopka zoper tožnikovega zakonitega zastopnika, zaradi katerega je bilo zablokirano tudi tožnikovo poslovno premoženje in odvzeta vsa poslovna dokumentacija. Zaradi kazenskega postopka tožnikov zakoniti zastopnik ni mogel sodelovati v postopku davčnega nadzora pri tožniku in spornega DDV tožnik tudi ni mogel plačati. Zneska kupnine po izdanem spornem dobropisu tožnik ni mogel vrniti družbi A. zaradi blokade vseh računov, zato je bila obveznost vračila kupnine za sporno kino opremo po stornaciji računa 2019 prekvalificirana v posojilo. Dobava ni bila opravljena. Kino je bil v načrtu razširitve in obnove objekta, zato je tožnik tudi nabavil tudi vso opremo. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bolj pravilno, da ima opremo v lasti družba A., ki je bila tudi lastnica objekta in zaračunavala najemnino. Zaradi prevelikega števila projektov pa tega družbi nista izvedli. Zato je tožnik tudi storniral sporni račun za kino opremo in izdal dobropis. Do oškodovanja proračuna pa ni prišlo. Do januarja 2019 je imela družba vedno pravočasno poravnane svoje finančne obveznosti. V letu 2022 je kazensko sodišče sprostilo zablokirano premoženje, zato je tedaj tožnik poravnal vse davčne obveznosti.

20. Za uspešno uveljavitev popravka obračunanega DDV mora davčni zavezanec v postopku izkazati, da so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski znaki oz. zakonsko navedeni pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Glede na predhodno navedeno dikcijo je eden od pogojev za uspešno uveljavljanje popravka obračunanega DDV je, da je bila dobava opravljena. V konkretnem primeru pa tožnik zatrjuje, da dobava spornega blaga kupcu, družbi A. ni bila opravljena in da je pri izdaji spornega računa prišlo do napake oz., da je bil sporni račun izdan pomotoma. Po zatrjevanju tožnika je bil sporni račun leta 2016 izdan pomotoma, zato ga je tožnik, ko je bila ugotovljena napaka leta 2019 storniral in izdal predmetni dobropis. Dobave spornega blaga po navedbah tožnika v letu 2016 ni bilo, zato obveznost za obračun DDV po spornem računu v letu 2016 ni nastala. Tožnik je zato v letu 2019 veljavljal popravek (znižanje) obračunanega DDV, ker je bil po mnenju tožnika na spornem računu iz leta 2016 izkazan neutemeljeno.

21. Tožnik z izpovedbo zakonitega zastopnika in predloženimi listinskimi dokazi sodišče ni uspel prepričati, da do dobave kino opreme po spornem računu v letu 2016 kupcu, družbi A., ni prišlo in da je bil sporni račun v letu 2016 izdan pomotoma. Tožnikov zakoniti zastopnik je pojasnil, da so v letu 2018 opravljali pregled v povezanih družbah in ugotovili računovodske napake. Tožnik je v davčnem postopku pisno pojasnil, da je družba A. "pri pregledu preteklega poslovanja ugotovila, da je prišlo do "pomote" in sicer, da je "zaradi napake prišlo do izdaje računa 2016-6, ki je bil nato na pobudo družbe A. storniran." Konkretnega pojasnila o razlogih za zatrjevano "pomoto" oz. "napako" tožnik tudi na naroku sodišču ni podal. Zakoniti zastopnik obeh družb, tožnika kot prodajalca sporne opreme in družbe A. kot kupca te opreme (v relevantnem obdobju) je bil C. C., ki pa ni pojasnil konkretnih razlogov, zaradi katerih je šele po dveh letih prišlo do odkritja napake in tudi ne, zakaj je imela povezana družba A. evidentirano sporno opremo v svojem registru osnovnih sredstev in jo je zaradi uporabe tudi amortizirala, če do dobave sporne kino opreme v letu 2016 ni prišlo, kot to zatrjuje tožnik. Prav tako ni pojasnil, zakaj kupljene sporne opreme od dobavitelja iz Cipra tožnik v letu 2016 tožnik ni imel izkazane v svojih poslovnih knjigah med zalogami. Sodišče je vpogledalo v predložene slike spornega blaga z dne 13. 11. 2020, vendar te po presoji sodišča ne izkazujejo, da predmetna kino oprema v letu 2016 ni bila dobavljena kupcu, družbi A. in da je slednji ni uporabljala ter, da je bila ves čas v lasti tožnika, kot to zatrjuje tožnik.

22. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in sicer, da je tožnik družbi A. v letu 2016 dobavil sporno blago, kar izhaja tako iz poslovnih listin tožnika in tudi iz poslovnih listin družbe A. Tožnik v postopku ni navedel nobenih konkretnih razlogov, kako je lahko v letu 2016 prišlo do takšne "napake" in kako je možno, da je glede na visoko vrednost računa (658.800,00 EUR) zatrjevano "pomoto" družba A. ugotovila šele v letu 2019. Tožnikova trditev, da je račun 2016-6 z dne 7. 11. 2016 izdal pomotoma, kar naj bi bilo razlog za izdajo obravnavanega dobropisa, je tudi po presoji sodišča pavšalna in neizkazana. Družba A. je sporni račun sprejela in celotno kupnino za obravnavano kino opremo 6. 12. 2016 plačala na tožnikov bančni račun, ter je je v letih 2016, 2017 in 2018 tudi evidentirala v svojem registru osnovnih sredstev kot "DCI DLP projektor - kino s strojno opremo" v vrednosti 540.000,00 EUR. Iz navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da je bila dobava opravljena in da je družba A. kot kupec prevzela blago ter ga uporabljala kot lastnica. Za blago je v letih 2016, 2017, 2018 zaradi uporabe uveljavljala tudi amortizacijo. Da je bilo sporno blago dejansko dobavljeno, izhaja tudi iz tožnikovih poslovnih knjig, saj za leta 2016, 2017 in 2018 nabavljenega blaga (projektor - kino s strojno opremo) od dobavitelja iz Cipra ni izkazoval med zalogami blaga, torej je bila dobava kupcu A. opravljena in je tako tožnik navedeno blago tudi prodal. Nasprotnega ne dokazujejo predložene konto kartice tožnika 6600 za obdobje od 1. 1. 2020 do 13. 11. 2020. Tožnik zatrjuje, da dobava predmetne opreme družbi A. ni bila opravljena in da se je sporna oprema ves čas nahajala v lastništvu in posestvi tožnika, kar dokazuje s fotografijami z dne 13. 11. 2020. Sodišče sodi, da slike sporne opreme z dne 13. 11. 2020 ne izkazujejo, da je bilo sporno blago v lastništvu in posesti tožnika tudi v obravnavanem obdobju, to je od dobave sporne opreme tožniku s strani ciprske družbe (leta 2016) vse do leta 2019, ko naj bi bila ugotovljena napaka pri izdaji računa 2016-6 z dne 7. 11. 2016, ki je bil zaradi stornacije tega računa v letu 2019 zaradi "napake" predmet dobropisa S2019-1 z dne 28. 2. 2919. Tožnik prejete kupnine po izvedeni stornaciji računa in po dobropisu družbi A. ni vrnil, temveč sta povezani osebi to terjatev preoblikovali v posojilo. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikovega zastopnika na naroku, ter listine sodnega in upravnega spisa ne izkazujejo tožnikove trditve, da v letu 2016 ni prišlo do dobave sporne kino opreme kupcu, družbi A. po spornem računu in da je bil ta izdan "pomotoma". Izpovedba zakonitega zastopnika tožnika C. C. s tem v zvezi sodišče ne prepriča.

23. Iz predložene in pridobljene dokumentacije tudi po presoji sodišča izhaja, da je v letu 2016 tožnik dobavil blaga po računu 2016-6 z dne 7. 11. 2016 družbi A., zato je bil tožnik dolžan izdati račun in od dobave spornega blaga obračunati DDV, kot sta to pravilno navedla prvostopenjski in pritožbeni organ. Dobava sporne kino opreme družbi A., kot jo opredeljuje 3. člen ZDDV-1, je bila tudi po mnenju sodišča opravljena. Sodišče tudi sodi, da v primeru obravnavanega dobropisa ne gre za popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno, kot to zatrjuje tožnik. Dobava spornega blaga je bila v letu 2016 dejansko opravljena, obdavčljiv dogodek, kot to določa prvi odstavek 33. člena ZDDV-1, je nastal, zato je bil tožnik v zvezi s to transakcijo dolžan izdati račun in z njim tudi obračunati DDV. Popravek obračunanega DDV pa se izvede le v primeru, če so izkazani vsi zakonski znaki oz. zakonsko določeni pogoji iz 39. člena ZDDV-1. Pri tem sodišča pripominja, da obveznost plačati izhodni DDV nastane že zato, ker je DDV naveden na računu, neodvisno od tega ali je so transakcije, ki je predmet računa dejansko prišlo in neodvisno od tega, ali je račun plačan ali ne.⁵ Glede na predhodno navedeno v primeru spornega dobropisa ne gre za popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno, kot to ugovarja tožnik, ki se pri tem sklicuje na sodbe SEU in na načelo nevtralnosti. Tožnik je bil zaradi transakcije dobave sporne opreme družbi A. v letu 2016 DDV od opravljene dobave blaga po računu 2016-6 z dne 7. 11. 2016 dolžan obračunati. Pravilno je tožnikov ugovor glede načela nevtralnosti DDV zavrnil že pritožbeni organ.

24. Tožnik svoje navedbe, da do prikrajšanja proračuna ni prišlo in da ima tako tožnik, kot tudi družba A. plačane vse davčne obveznosti dokazuje s predložitvijo potrdil o poravnanih davčnih obveznosti za tožnika in za družbo A. za marec 2024. Sodišče s tem v zvezi navaja, da presoja pravilnost ugotovitev davčnega organa po stanju v času izdaje izpodbijane odločbe (15. 10. 2020) in ne v marcu 2024.

25. Tožnik pa utemeljeno ugovarja, da se je prvostopenjski organ napačno skliceval tako na določbo tretjega (navidezni posli) in hkrati tudi na določbo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (zloraba drugih predpisov), kar ni pravilno. Vendar ta kršitev na pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva, kar je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ na straneh 22 in 23 obrazložitve.

26. Sodišče se strinja tudi z razlogi pritožbenega organa v zvezi z zavrnitvijo tožnikovega ugovora o uporabi dvojnih meril davčnega organa. Glede nadzora, ki ga je davčni organ izvajal pri tožniku in pri družbi A. je predstavnik tožene stranke na naroku dodatno pojasnil, da je bil pri družbi A. opravljen davčni nadzor posameznega področja poslovanja. Davčni organ je preverjal, ali je družba A. v obračunu upoštevala prejete dobropise, ni pa presojal njihove utemeljenosti. Ta postopek davčnega nadzora posameznega področja pri družbi A. je bil nato ustavljen že januarja 2020, kar je več kot pol leta pred izdajo zapisnika davčnega organa v predmetnem davčnem postopku.

27. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča izpodbijana odločba, dopolnjena z obrazložitvijo odločbe pritožbenega organa, vsebuje vse elemente, kot jih določa 214. člen ZUP in tudi omogoča preizkus.

28. Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, dejansko stanje popolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Tožnik je sicer primarno predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije oziroma, da sodišče v zadevi samo vsebinsko odloči, vendar sodišče na takšno tožnikovo zahtevo ni vezano.⁶ Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Sodba SEU v zadevi A-PACK CZ, C-127/18 z dne 8. 5. 2019, 17. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.
² Prav tam, 26. točka obrazložitve.
³ Sodba SEU Tratave -Tratamento de Águas Residuais do Ave SA, C-672/17, enako tudi sodba SEU E. sp. z o. o., C-335/19 z dne 15. 10. 2020 in sodba UniCredit Leasing, C‑242/18 z dne 3. 7. 2019.
⁴ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 267/2015 z dne 15. 11. 2017, ki se sklicuje na sodbo SEU v zadevi Marshall proti Southampton and South-West Hampshire Area Health Authority, C-152/84 z dne 26. 2. 1986.
⁵ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 267/2015 z dne 16. 5. 2015.
⁶ Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2025

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1110/2020-25
• sodba U 663/2007
• UPRS Sodba I U 1686/2019-9