UPRS Sodba I U 1046/2021-15

Jedro

Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) odločila, da se tožniku vrnejo stroški postopka v višini 261,32 EUR ter pripadajoče obresti v višini 1,42 EUR, skupaj 262,74 EUR v breme podračuna in v dobro fiduciarnega računa, kot sta navedena (točka 1 izreka). S to odločbo se nadomesti 4. točka izreka odločbe DT 4234-4802/2017-23 z dne 11. 5. 2020, ki se nanaša na stroške postopka (točka 2 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 3 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ tožniku z odločbo DT 423-44802/2017-3 z dne 14. 3. 2017 zavrnil vlogo za vračilo davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) in da tožnik v pritožbi zoper navedeno odločbo niti v zahtevi z dne 22. 2. 2018 ni priglasil stroškov postopka. Toženka je z odločbo DT 499-17/2017-5 z dne 3. 5. 2018 zavrnila pritožbo in v izreku odločbe navedla, da stroški postopka niso bili priglašeni. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 489/2018 z dne 11. 2. 2020 odpravilo odločbo davčnega organa z dne 14. 3. 2017 in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek, toženki pa naložilo plačilo stroškov postopka v višini 347,70 EUR. Tožnik je davčnemu organu 3. 3. 2020 posredoval poziv za plačilo stroškov postopka. Toženka je 17. 3. 2020 tožniku povrnila v sodbi navedeni znesek stroškov sodnega postopka. Tožnik je 30. 4. 2020 priglasil stroške postopka za sestavo pritožbe z dne 24. 3. 2017, za obrazložitev zahteve za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi z dne 22. 2. 2018, sestavo vloge z dne 3. 3. 2020, sestavo obrazložitve vloge z dne 30. 3. 2020, z materialnimi stroški in DDV po tarifnih številkah Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), kot so navedene, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V ponovnem postopku je davčni organ z odločbo DT 4234-4802/2017-23 z dne 11. 5. 2020 odločil, da se tožniku vrne DMV v višini 7.228,00 EUR, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi v višini 1.981,70 EUR. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo iz razloga, ker ni bilo odločeno o priglašenih stroških postopka ter v pritožbi priglasil še sestavo pritožbe z dne 15. 5. 2020 z materialnimi stroški, DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Davčni organ navaja 213. člen in 216. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožnik stroškov postopka za sestavo pritožbe z dne 24. 3. 2017, sestavo obrazložitve zahteve za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi z dne 22. 2. 2018 s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV ni zahteval v roku do izdaje pritožbene odločbe z dne 3. 5. 2018, ampak šele v pripravljalni vlogi 30. 4. 2020, mu davčni organ teh stroškov ni priznal. Davčni organ tudi ni priznal priglašenih stroškov za sestavo vloge z dne 3. 3. 2020 za vračilo sodnih stroškov po sodbi Upravnega sodišča RS, ker je to v pristojnosti toženke. Glede 30. 4. 2020 priglašenih stroških za sestavo obrazložitve vloge z dne 30. 4. 2020 gre za pripravljalno vlogo, v kateri je tožnik obrazložil upravičenost zahteve za vračilo DMV, pri čemer ne navaja novih dejstev in dokazov, ki ne bi bila že predhodno posredovalna. Davčni organ ga tudi ni pozval in vloga za odločitev v zadevi ni bila potrebna, zato priglašenih stroškov po 2. točki Tarifne številke 28 za obrazložitev vloge med postopkom ni priznal, ampak glede na to, da odločba ni bila izdana v roku 30 dni od prejema zadeve s strani toženke, je priznal le stroške za drugo vlogo po 3. točki Tarifne številke 28 v višini 25 % 1. točke te Tarifne številke v višini 100 točk v povezavi s Tarifno številko 18 (400 točk x 25 % = 100 točk), torej v višini 60,00 EUR (100 točk x 0,6 EUR) ter 2 % administrativnih stroškov v višini 1,20 EUR in pripadajoči 22 % DDV v znesku 13,46 EUR, skupaj 74,66 EUR.

4. Glede priglašenih stroškov za vložitev pritožbe 19. 5. 2020, ki jo je tožnik vložil, ker v odločbi o vračilu ni bilo odločeno o priglašenih stroških postopka, davčni organ navaja, da so utemeljeni po temelju, ne pa tudi po višini, saj je vrednost spora, od katere se računa višina upravičenih stroškov in s katero je tožnik uspel, vrednost nevrnjenih stroškov postopka po odločbi z dne 11. 5. 2020 v višini 74,66 EUR, kar po tarifni številki znaša 200 točk. Tožnik je uveljavljal sestavo pritožbe z dne 19. 5. 2020 (5. točka Tarifne številke 28 v zvezi s prvo alinejo 1. točke glede na vrednost predmetne zadeve 500 točk in materialne stroške in DDV ter zakonske zamudne obresti). Iz izračuna stroškov izhaja, da so bili priglašeni višji stroški, kot jih določajo pravila OT. Tožniku je davčni organ v skladu s 1. točko Tarifne številke 28 ob upoštevanju 5. točke te tarifne številke priznal vrednost odvetniške storitve v višini 150 EUR (200 točk, zvišano za 25 % =250 točk x vrednost točke 0,60 EUR) ter materialni stroški (2 %) v višini 3,00 EUR in 22 % DDV v višini 33,66 EUR, skupaj za pritožbo v višini 186,66 EUR oziroma skupaj za vlogo z dne 30. 4. 2020 in vloženo pritožbo 19. 5. 2020 v višini 261,36 EUR in zamudne obresti od zneska 74,66 EUR od 12. 6. 2020 do 27. 8. 2020 v višini 1,42 EUR ter nadaljnjimi obrestmi od tega zneska do dneva vračila priznanih stroškov postopka.

5. Toženka se z odločitvijo strinja. Pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, za kar pojasni razloge.

6. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in očita nezakonitost izpodbijane odločbe glede nepriznanja zahtevka za stroške postopka. Postopek se je za tožnika namreč končal ugodno, kar terja ugoditev zahtevku za povrnitev stroškov upravnega postopka. Vsi stroški postopka tožnika, ki jih je priglasil v vlogi 30. 4. 2020 in v nadaljnjih dveh vlogah tj. pritožbi z dne 15. 5. 2020 in pritožbi z dne 9. 9. 2020 so bili povzročeni po krivdi davčnega organa, saj če bi davčni organ ravnal zakonito in bi že v letu 2017 ugodil utemeljeni zahtevi tožnika za vrnitev DMV, do stroškov postopka sploh ne bi prišlo. Prav tako so bili utemeljeni nadaljnji priglašeni stroški postopka tožnika. Toženka bi morala ugoditi zahtevku tožnika za povrnitev stroškov davčnega postopka v celoti, kot navaja. Toženka je v pretežnem delu zavrnila zahtevek tožnika s sklicevanjem, da naj bi stroškov tožnik ne priglasil do izdaje predhodne odpravljene odločbe v tej zadevi, kar je nezakonito. Odprava odločbe v upravnem sporu pomeni, da je vzpostavljeno stanje, kot da odločba ni bila izdana, odpravljene pa so vse njene posledice (281. člen ZUP). Zato je tudi brezpredmetna drugostopenjska odločba o zavrnitvi pritožbe zoper njo. Tožnik je pravočasno priglasil stroške postopka pred izdajo edine obstoječe odločbe v tej zadevi, to je odločbe DT 4234-4802/2017-23 z dne 11. 5. 2020 in v nadaljnjih vlogah in ni zamudil nobenega roka za priglasitev stroškov postopka, saj jih je priglasil, preden je bilo odločeno o zahtevku za vračilo davka. Davčni organ bi moral priznati stroške za sestavo vloge z dne 3. 3. 2020, za katere neutemeljeno navaja, da ni pristojen za vračilo stroškov, temveč je pristojno Ministrstvo za finance. Upravičen je tudi do povrnitve stroškov za pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2020, v kateri se je tožnik izjavil o celotnem dotedanjem postopku. Davčni organ je z nepriznavanjem teh stroškov kršil tožnikovo pravico do izjave v postopku. Upravičen je tudi do povrnitve stroškov za sestavo pritožbe z dne 19. 5. 2020 v celotni priglašeni vrednosti, saj je vrednost spornega predmeta davčne zadeve bila 7.228,00 EUR s pripadki. Neutemeljeno je razlogovanje davčnega organa, da se prizna le 250 točk, ker je vrednost spora, od katere se računa višina vračila upravičenih stroškov in s katero je tožnik uspel, vrednost nevrnjenih stroškov postopka v odločbi z dne 11. 5. 2020 v višini 74,66 EUR. Utemeljeni in potrebni sta bili tudi tožnikovi pritožbi z dne 15. 5. 2020 in 9. 9. 2020. Skupno bi moral davčni organ priznati tožniku 2.169,83 EUR stroškov davčnega postopka (skupaj 2.964,25 EUR X 0,60 EUR, povečano za 22% DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2020 dalje, in ne le 261,32 EUR z obrestmi. Tako tožniku še vedno dolguje 1.905,51 EUR.

7. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožniku zavrnjeni samo tisti stroški postopka, ki jih je zahteval šele 30. 4. 2020 in se nanašajo na sestavo pritožbe z dne 24. 3. 2017 in za sestavo obrazložitve zahteve za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi z dne 22. 2. 2018, iz razloga, ker jih ni zahteval v roku do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 3. 5. 2018. Tožniku so bili povrnjeni vsi stroški postopka, ki so bili priglašeni v skladu z 116. členom ZUP v ponovnem postopku in ki so bili upravičeni in v skladu z OT, ki je pravilno upoštevana. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. V pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri svojih razlogih in prereka navedbe toženke ter dodatno pojasnjuje svoje argumente, toženka pa vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in izpodbijani odločitvi.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik upravičen do stroškov postopka, ki jih je priglasil v vlogi 30. 4. 2020 v ponovljenem postopku za sestavo pritožbe 24. 3. 2017, zahteve za izdajo in vročitev odločbe z dne 22. 2. 2018 in sestavo vloge z dne 3. 3. 2020. Sporna je tudi višina odmere stroškov za sestavo pritožbe z dne 19. 5. 2020.

11. Davčni organ stroškov, ki jih tožnik ni priglasil v prvotnem postopku, v novem postopku ni priznal, čemur tožnik nasprotuje. Davčni organ se sklicuje na 116. člen ZUP, ki določa, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Gre za prekluzivni rok. V zadevi ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške pa lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP po presoji sodišča tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.¹ Zato sklicevanje tožnika na pravno podlago oziroma na pravne posledice odprave odločbe v konkretnem primeru, ko stroški v postopku, v katerem so nastali, niso bili zahtevani, ni utemeljeno. Z odpravo prvostopenjske odločbe je v obravnavanem primeru po samem zakonu prenehala veljati tudi drugostopenjska odločba in ker akcesornega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov v konkretnem primeru ni bilo, tudi ne more deliti pravno usodo odločitve o glavni stvari, zato tudi ni pravne podlage za odločanje o neuveljavljenih stroških postopka v novem postopku. V zadevi pa ni sporno, da je zahteva tožnika z dne 30. 4. 2020 za povrnitev stroškov za sestavo pritožbe 24. 3. 2017 in zahtevo za izdajo odločbe z dne 22. 2. 2018 s pripadki vložena po izdaji drugostopenjske odločbe z dne 3. 5. 2018. Posledično je tožnik izgubil pravico do povrnitve teh stroškov postopka in je odločitev davčnega organa o nepriznanju teh stroškov pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

12. Sodiče tako ocenjuje, da je pravilna odločitev davčnega organa, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2020 v ponovljenem postopku pravočasno zahteval (le) stroške za sestavo vloge, v kateri se je tožnik izjavil o celotnem dotedanjem postopku in za sestavo vloge z dne 3. 3. 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zahteval 400 točk po 2. točki Tarifne številke 28 za obrazložene vloge med postopkom in 125. točk za sestavo vloge z dne 3. 3. 2020 (3. točka Tarifne številke 28). Glede slednje je davčni organ navedel, da stroškov ne prizna, ker ni pristojen za vračilo stroškov sodnega postopka. Očitek tožnika, da temu ni tako, ni utemeljen, saj je po sodbi Upravnega sodišča RS obveznost za plačilo stroškov sodnega postopka naložena toženki in ne davčnemu organu prve stopnje. Glede nepriznavanja priglašenih stroškov za pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2020 pa sta davčni organ in toženka obrazložila razloge, iz katerih izhaja, da ta vloga ni bila potrebna, saj v njej tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, temveč je le ponovil navedbe iz prejšnjega postopka, kar tožnik tudi v tožbi posebej ne prereka. V tožbi v bistvenem poudarja pravico do izjave in s tem utemeljuje navedene stroške. Po presoji sodišča nepriznavanje teh stroškov ne pomeni poseg v pravico do izjave stranke, kot meni tožnik, ko utemeljuje upravičenost pripravljalne vloge, saj tožnik ne zatrjuje, da v prvotnem postopku ni sodeloval in da bi mu bila kršena pravica do izjave. Davčni organ pa je glede na to, da odločba v ponovnem postopku ni bila izdana v roku 30 dni od prejema zadeve, iz tega naslova pravilno priznal le stroške za drugo vlogo po 3. točki Tarifne številke 28 v višini 25 % iz 1. točke te tarifne številke v povezavi s Tarifno v številko 18 v ocenljivih zadevah, v višini 100 (in ne 400 točk po 2. točki Tarifne številke 28 za obrazložitev vloge med postopkom), z administrativnimi stroški ter DDV, skupaj 74,66 EUR. To je ustrezno pojasnil in izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kar je mogoče preizkusiti, pravilno pa je tudi uporabil relevantne določbe OT.

13. Sodišče sledi tudi razlogom davčnega organa in toženke glede ocene vrednosti spornega predmeta pri odmeri stroškov za pritožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 19. 5. 2020, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje. Davčni organ je pravilno pojasnil, da je vrednost spora, od katere se računa višina upravičenih stroškov in s katero je tožnik uspel, vrednost nevrnjenih stroškov postopka, zato je priglašene stroške priznal po temelju, znižal pa po višini (skladno s 1. točko Tarifne številke 28 in ob upoštevanju 5. točke te tarifne številke) in tožniku priznal 200 točk, zvišano za 25 %, skupaj 250 točk in ne 500 točk, kot je priglasil tožnik. S tem pa se strinja tudi sodišče. Sodišče zavrača navedbe tožbe, da gre v tem delu za pravno podlago v prvi alineji 1. točke te tarifne številke glede vrednosti spornega predmeta kot v ocenljivih zadevah, in sicer da bi se morala upoštevati vrednost vračila DMV (7.228,00 EUR s pp), saj glede tega v obravnavani zadevi ne teče postopek. V zadevi je sporna le višina stroškov postopka, kar je tudi punktum glede pritožbenih stroškov, kot je pravilno navedel davčni organ.

14. Glede na navedeno sodišče sodi, da je materialno pravo, to so določbe 116. člena ZUP in relevantne določbe OT, ki se nanje davčni organ sklicuje, pravilno uporabljeno, in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine, na katerih sloni izpodbijana odločitev, niso sporne. Sporna je razlaga materialnega predpisa. Razlaga prava pa je v pristojnosti upravnega organa in sodišča.

16. Izrek o stroških sloni na četrtem odstavki 25. členu ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Glej Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 263; primerjaj tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 333.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2024

Podobni dokumenti:

• sodba I U 2203/2009
• sodba I U 169/2010
• sodba I U 1654/2010, enako tudi I U 1737/2011